Gorenjska MTB klasika ali prečenje Trupejevo poldne – Belca

 

 

Po vseh raziskovanjih čez mejo se vsake toliko prileže tudi kakšna domača. Šele pred dvema tednoma recimo smo odkrili v bistvu najlepšo iz Jelovice, pa smo mislili, da poznamo že vse iz hriba za blokom 🙂 .

Na eno vročo poznopoletno nedeljo pa smo izkoristili lastnino in voljo dveh voznikov in en avto pustili v Belci, z drugim pa se zapeljali proti Korenskem sedlu. Tam smo se le usedli na kolesa in ob klepetanju smo bili 1, 2, 3  v Železnici. Čudno ime za srednjegorsko dolinco v Karavankah. Do tam je šlo s poganjanjem pedal, potem pa v večini s hojo in nošnjo bajkov. Vse do sedla med Trupejevim poldnom in Lepim vrhom.

Tam pa se začne tisti najlepši del prečenja. S sedla se po lepi potki odpravimo proti Maloškemu poldnu. Sledi spust proti travnikom pod Grajšco, kjer se je malce nazaj verjetno paslo. Da vse ne postane preveč ležerno sledi vzpon po od krav razriti potki na sedlo pod Kresiščem. Tam se odločimo za pot na greben. Sledi prečka proti Črnem vrhu ali Črni kepi, ki pa je dosti manj uhojena in polna ovir. Vendar nudi prekrasne razglede in samoto.

Spust proti sedlu Jepca po mejni poseki ima svoje detajle. Še bolj pa vzpon na ključni del, ki je konkretno strm in spolzek. Vendar se s trmo da. In tudi z nekoliko krajšimi nogami. Bajki so se seveda zasidrali na rame.

Še mimo bivaka na sedlu, do čistine kjer je nekoč stala Annahütte. Tam pa malica in zdravilne rožce, namočene se ve kam 😉 .

Potem pa spust. Fanta poiščeta markirano pot v dolino Belce, sama se raje hladim po cesti, ki je speljana najprej čez planine do potoka Belca,  kjer je strmo zarezana v skale. Pri stičišču markirane poti in ceste ju počakam. In potrdita pravilnost moje odločitve. Namreč spust bi bil zame bolj hodeči kot vozeči, zato je rezerviran bolj za maherje. Skupaj se ob potoku spustimo po cesti. Res je lepa ta dolina. Malo pred tunelom pa s ceste odvije stara lovska pot v Belco. Sicer gruščnata, vendar lepo speljana.

Ob potoku se umijem in uležem v travo, tako da mi čakanje, na račun transportiranja z dvema avtoma, ni odveč. Le želja po pivu je zmeraj večja, tako da ko zlijemo vase vsak enega in pojemo pizze, zadovoljno zaključimo, da so domače tudi fajn.

Skupaj je gps pokazal več kot 1500 višincev. Kar konkretna tura, čeprav smo jo precej skrajšali z visokim začetkom in pomočjo avtov.

Več fotk je v galeriji.

 

 

Okrog Anapurn s kolesi – povzetek

Za kolesarjenje od Besi Saharja do Pokhare potrebovala 12 dni, od tega sva imela dva dneva za počitek.

Premagana razdalja: približno 300 km

Premagana višina: približno 10000 metrov

Povprečen strošek (hrana in prenočišče na osebo): 6-10 eur/dan (višje ko greš dražje je)

Najtežji dan: šesti, ko sva šla čez prelaz

Najdaljši dan: peti, ko sva naredila najmanj km – od Mananga do YakKarke

Najlepši dan: deveti, ko sva se spustila iz Muktinatha do Tukucheja

Najslabši dan: slabih dni ni bilo, zato tudi ni najslabšega

Vesela, da sva vzela s sabo: pol litra orehovca, s katerim sva pomagala prebavi

Obžalovala, da nisva vzela s sabo: polnilca za fotobaterije

Predrtih zračnic: 1

Problemov s kolesi: Renato je lahko zadnja dva dni kolesaril le v srednji prestavi

„Highlights“: pogled na visoke gore in nasmejane obraze

Naučene lekcije: ne hiti, uživaj raje še kakšen dan več

Okrog Annapurn s kolesi – galerija

Vsaka se matra po svoje

po dolini reke Marsyandgi

cesta…

med strmimi gorami

vklesano

guncanje

nad tremi jurji

proti Manangu

med viskomi gorami

proti Thorung Phediju

čudaka na kolesih

Thorung Phedi

proti prelazu

snežena pot

Thorung La 5416 m n.v.

spust proti Muktinathu

spodnji Mustang

spust z Muktinatha

Dualagiri

struga reke Kali Gandaki

nasadi jabolk

tudi busi peljejo po teh cestah

Annapurna I

vse obdelajo še na roke

spet v nižinah

Tatopani

na poti v šolo

rodovitnejši nižinski deli

zaključek z 2xP v Pokhari

Queen Charlotte trek – ultimativna novozelandska MTB dogodivščina

 

Pictonski zaliv

Po deževni in hladni noči preživeti v hostlu, ki se je nahajal neposredno ob Wellingtonskem terminalu, iz katerega so nekajkrat dnevno odpluli trajekti skozi Cookovo ožino, ki z 32 km ločuje severni otok od južnega, sem zgodaj zjutraj ujela prvi Interislanderjev trajekt proti Pictonu. Med približno triurno vožnjo sem ravno toliko prelistala Lonely planet, da sem se odločila preživeti nekaj dni na severu južnega otoka. Izkoristila naj bi napovedano lepo vreme in okolico Pictona raziskala z gorskim kolesom. Upoštevajoč priporočila sem se nastanila v  Villi, z rožcami obdani hiški iz leta 1904. Prijazno osebje se je ob spraševanju po najemu MTB-a maksimalno angažiralo in tako sem se kljub temu, da je bila nedelja , dogovorila da se že v ponedeljek zjutraj s prvo ladjico odpeljem na izhodišče Queen Charlotte treka.

Dva dneva singelc

Večina hostlov namreč dela tudi bookinge za razne aktivnosti, ki se izvajajo v njihovih krajih. Potem ko sem dobila voucher za dvodnevni najem kolesa pri Marlborough Sounds Adventure Company in za transfer z Cougar Line ladjico, sem si v Picton I-site vzela zemljevid z vrisanimi lokalnimi potkami in se zapodila na bližnji Tirohanga track in v Barnes Dam. Ob osmih pa šibala nazaj v hostel na “free night-time apple crumble”. Gre za gostoljubno navado nekaterih novozelanskih hostlov. Ko zacinglja zvonček se postaviš v vrsto za topel jabočni štrudel, ki ga začinijo še z kepico sladoleda in ob mlastanju v dnevni sobi poklepetaš z ostalimi popotniki. Ker nas ni bilo veliko, sem hitro ugotovila, da se na izhodišče za Queen Charlotte trek naslednje jutro odpravljam sama.

Samotni Camp bay

Marlborogh soundsi so zanimivo geografsko oblikovano področje zalivov, rtov, hribov in plaž, ki se je izoblikovalo ob zalitju z morjem med zadnjo ledeno dobo. Nekateri deli so zaščiteni v okviru Marlborough Sounds Maritime Parka. Gre za serijo manjših rezervatov in privatne zemlje. Samo za primer, kako razčljeneni so, je recimo 42 km dolg rokav  Pelorus, ki obsega kar 379 km obale. Območje je tudi izredno vinorodno. Najbolj znano vino iz teh krajev je Sauvignon Blanc.  

Sestop obvezen

Do nedavnega so bili v senci bližnjih Nelson Soundsov, kjer je speljan najbolj priljubjen trek na severu južnega otoka Abel Tasman Coast trek. Danes pa z Queen Charlotte trekom in Nadya trekom privabljajo vedno več obiskovalcev. Prvi Evropejec, ki je obiskal Marlborough območje je bil Abel Tasman, ki je leta 1642 preživel pet dni ob obali otoka D’Urville. Naslednji evropejec , ki se je pojavil na tem območju je bil James Cook leta 1770. On je v naslednjih sedmih letih obiskal zaliv kar štirikrat in ga tudi poimenoval z imenom Queen Charlotte. Leta 1840 je major Bunbury razglasil južni otok za Britanskega.

Marlborough Sounds

Zalivi so bogati z vegetacijo, od območij z zelenimi travniki,  nizkim grmičevjem in bodičevjem do gostih gozdov. V njih najdemo drevesa pukatea, tawa, matai, rimu, miro, nikau palme, bukev in uporniški kiekie. Tudi ptičje življenje je tu bogato. Gozdni ptiči so tui, korimako, tomtit in silver-eye. Poleti je mogoče slišati petje dolgorepih cuckoos, ponoči pa se oglašajo more-pork-si in weka-si.

Pavza v Resolution Bay

Heh in ker v Novi Zelandiji vse štima, sem ob desetih že odplula proti Chip Covu. Prekrasna morska kulisa, osameljeni zalivi, različne vrste nastanitev in pristni kampi privabijo na Queen Charlotte trek tako pohodnike kot gorske kolesarje. Kljub bogatemu gozdu, ki porašča hribe (najvišji presega 1000 metrov) se z grebenov lepo vidi ali na Queen Charlotte Soundse ali na Kenepuru Soundse. Celotni trek je dolg 71 km. 40% treka poteka po privatni zemlji, ostalo pa po rezvatu, ki ga upravlja DOC (Department of Conservation). Za trek je potrebno plačati DOC-u 5 NZdolarjev “Track Tribute”, kar je zelo malo glede na urejenost in označenost poti in kampov. Običajno se za trek potrebuje 3 dni, lahko pa prehodiš/prekolesariš samo posamezno etapo.

Grebenska singelca

Od leta 1990 je dovoljeno na poteh treka tudi gorsko kolesarjenje. Seveda ob pogoju, da se kolesarji zavedajo, da imajo pešci na treku prednost, da je prepovedano intenzivno zaviranje in uničevanje poti, sploh po dežju, da morajo kolesarji nadzorovati hitrost in pravočasno opozoriti pešce na svojo prisotnost in jih ne strašiti. Tudi trekingaši so opozorjeni na prisotnost kolesarjev in zaproseni, da spoštujejo dovolitev kolesarjenja. In res nisem niti enkrat naletela na neprijaznega ali na kolesarje jeznega pohodnika. Vsi so se obzirno umaknili na stran in pozdravili.  Edina omejitev za kolesarje je čas, namreč celoten trek je dovoljeno odpeljati samo izven glavne sezone, to je od marca do novembra, od decembra pa do vključno februarja pa prepovedano kolesariti na začetnem delu od Ship Cove do Kenepuru Saddle. Sama sem se tam nahajala tik pred omejitvijo – 23. in  24.11.2009 😉 .

Pogled na zaliv

Uživancija

V 45 minutah smo s čolnom odložili nekaj hrane v posameznih zalivčkih ter nekatere enodnevne trekingaše in bajkerje, ter se zasidrali na skrajnem koncu polotoka v Ship Cove. V tem zalivu se je zasidral večkrat v letih 1770 do 1777  tudi kapitan Cook, na kar spominja tudi njegov spomenik v zalivu. Na travniku sem si uštimala svoje kolo in se še pred ostalimi pohodniki zapodila v strm  gozdnat klanec. Drevesa so zakrivala razgled vse do 200 metrov visokega sedla, s katerega se potka strmo spusti navzdol do Resolution Baya.  Nadaljuješ čez privatno zemljo, mimo kampa in hišk, potem pa se spet dvigneš za cca 200 m na sedlo Tawa. Pri malici so mi družbo delale male weke. Čisto nič boječe so šarile po ruzaku in jedle z roke. Zalivi so tudi znani ptičji rezervat. In spet sem bila presenečena nad neboječnostjo novozelandskih živalic.  Potem pa spet navzdol, tokrat manj strmo. Potem pa ob morju mimo naselja hišk imenovanega Pines in Furneaux lodge, potem pa spet po gozdu vse do Endeavour Resort, pa čez viseči mostiček in mimo odcepa za Antimony Mine Track in potem spet kakšnih 100 metrov nad obalo po gozdu, malo gori, malo doli, vmes se čez kakšen mostiček in tako vse do odcepa za Camp Bay, kjer sem se spustila do obale, ob kateri se je nahajal simpatičen DOC kamp, v bližini katerega se je na pomolu najverjetneje nahajal tudi moj ruzak z šotorom, obleko in hrano. Dovolj bo za prvi dan 🙂 .  Prevoženih 27 km in premaganih 600 višinskih metrov res ni bilo veliko za en dan, vendar so mi priporočali, glede na pozni štart in glede na dolgo grebensko nadaljevanje preničitev kar v Camp Bayu. Postavila sem šotor, se najedla in komaj spulila kilogram toasta neustrašni weki iz kljuna, potem pa se sprehodila gor na sedlo po razgled. Zvečer pa odromala na čaj v bližnji Punga Cove Resort in se v popolni samoti kaj hitro spravila spat.

Zaključek v Anakiwi

Naslednji dan sem začela zgodaj. Ob petih sem že pakirala šotor v ruzak, ga odnesla nazaj na pomol in naj obesila listek s prečrtanim Camp Bay in dopisala Anakiwa. Do tja moram priti danes in to do štirih. V popolni samoti sem se dvignila na Kenepuru saddle, prečkala dve cesti in nadaljevala po QC trek potki, ki se je po večinoma desni strani razglednega grebena dvigala vse do 450 metrov višine. Nekajkrat gor, nekajkrat dol, vmes prestrašila (če niso oni mene bolj) še trop divjih prašičev ki sem jih spodila ravno pri Bay of Many Coves camp site. Urejeni wc-ji in voda so bili kot naročeni. Če bi s sabo vozila šotor, bi lahko prvo noč prespala na tem grebenu. Ali pa še kakšno uro naprej na  Black Rock camp prostoru. Potem spet malo gor in malo dol po po razgledni grebenski singelci vse do zložnega  spusta na  sedlo Torea . Del od Camp Baya pa do Torea Baya je dolg 24,5 km in ga običajno pohodniki odhodijo drugi dan. Čez sedlo Torea so že Maori nosili svoje wake (kanuje) iz enega zaliva v drugega, da so skrajšali pot okoli polotoka. S sedla bi se lahko spustila v Torea Bay in tam ujela čoln nazaj v Picton, vendar sem do sedla prispela prej kot sem načrtovala. Utrujenost še ni prišla na obisk, tako da sem se veselo zapodila v klanec nasproti in malo peš, malo na bajku dosegla najvišjo točko QC treka (450 m n.v.). Ta 7,5 km del je bil precej razgiban. Zadnjih zložnih 12,5 km od Mistletoe Baya do Davies Baya pa sem končno srečala nekaj ljudi in požela pohvalo štirih hudiih bajkerjev. Tudi ta del je bil prekrasen. Gozd se je umikal simpatičnim zalivom, prečkal Iwitaroa rezervat in kamp v Bay Daviesu. Do Anakiwe se je nabralo 44 km in približno 1500 višincev. Tja sem prispela že okrog dveh, tako da sem lahko v miru nadoknadila spanec na zeleni travi pred pomolom in počakala na ladjico, ki me je skupaj s ruzakom pobranim v Camp Bayu odložila v ljubkem Pictonu. Tam sem vrnila bajk, videla krasne modre oči, spila odlično kavo in prispela v hostel ravno na topel “apple crumble”.

Bobs bay pri Pictonu

In ko sem zvečer hitela zunaj na vrtu sušiti šotor, so se vame “obregnili” štirje mišičnjaki…”a nisi ti dons kolesarila proti Davies Bayu? ….”. Po simpatičnem klepetu so me navdušeni povabili, da se jim pridružim pri njihovem 14 dnevnem MTB raziskovanju s najetim kombijem po različnih bajkerskih destinacijah južnega otoka. Oh, sej bi. Samo…. 🙂 .

 

 

 

Nekaj informacij glede treka se najde na stani  Picton I-site in  uradni Queen Charlotte trek strani, nekaj foto utrinkov iz treka pa v moji galeriji.

Ko iz nič posebenega nastane krasno

V vse tri prve pomladanske vikende sem vkorakala brez pričakovanj. Namen je bil preživeti jih čimbolj na izi, tko da skočim malce v kakšno bližnjo hosto, drugače pa malo pospravim, odnesem/prinesem kej s kleti, zrihtam tadrug bicikl, kej preberem, se kej naučim, se malo podružim in to naj bi blo to. Pač, nič posebnega.

Pa ni blo čisto tako. Je bilo potem mnogo več.

Slavnik

Koperski zaliv

Sicer sem že malo pozabila točno kako so stvari potekale, ampak če se prav spomnim se je vikend pred velikonočnim začel na Gorenjskem precej deževno. Super pogoji za pospravljanje. Heh, samo če ne bi človek pokukal na teletekst in ugotovil, da na Primorskem sije sonce. Napaka, ki je vzrokovala tlačenju bajka v avto in izvlačenju iz njega v Kozini. In bil je prekrasen dan. V popolni samoti z Judy po makedamski cesti, frutabela in par fotk na vedno vetrovnem vrhu Slavnika in simpatičen spust  skozi gabrov gozd v Podgorje. Nato po nekih travnikih in kolovozih potegnem še po Podgorski planoti mimo Marije Snežne in Črnotič pa do Socerba po razgled in potem še malce lutanja pri Ocizeljski jami in nazaj do Kozine skozi zanimive vasice s čudnimi imeni. Pri avtu počoham mesarjevega mačkona, spijem čez cesto še kavo in se odpeljem proti že v noč ujeti Gorenjski. 

Na sončni strani

Je krasno 🙂

Naslednje jutro začnem še v temi. V mrazu smo si na Ljubelju oprtali nahrbtnike trije iskalci sonca in snega. Jaz pustim smuči doma, Vili jih ob pogledu na ogromne kepe snega ob vznožju Šentanca,  Aleš vztraja do vrha. Na sončni strani Begunjšcice malce počijemo, rečemo nekaj o Jelovških medvedih in še čem,  potem pa nazaj, dokler je sneg še trd. In še pred poldnevom opazujem igro sonca in oblakov nekje pod Radovljico ob Savi. Potem ko na soncu nadoknadim spanec, se zatopim v “Poljubi ali ubij”, vendar kar kmalu zatopljenost zmoti na frišno zaljubljen starejši par, ki prisede tako blizu, da lahko ugotovim,  kako “neumnosti”, ki letijo iz ust zaljubljenim s starostjo niso nič manj “neumne”   😉 . Simpatično in pomladno.

Križev pot

Višarska planina

No pomladno se ni začel naslednji -velikonočni vikend. Petek je potrosil sneg spet precej nizko, zato v soboto izkoristim odprtost višarske proge in se odločim poiskati tisto “romarsko” oziroma “za mlini” pot. Glede na množičo turnih zanesenjakov, ni bilo težko najti prave doline. Uživam v pravljični zimski pokrajini, počasi drsam navzgor ob potoku Lussari in vsake toliko ob pogledu na čvrste v pajkice stisnjene mišice italijanskih bojsov, ki se gredo “novodobni” križev pot, se dvigne pulz tudi meni 😉 . Na tistega jezusovega pa me opominjajo kapelice ob poti.  Na Višarski planini me obsije sonce.  Pri “tavelki kapeli” se zleknem v ležalnik, si naročim kapučino in usmerim pogled v gore nasproti. Včasih so ljudje romali sem gor, ker so verjeli, da ima bog poseben odnos do tega kraja. Baje je žabniški pastir, ki je pasel ovce tu gori, odkril na gori lesen marijin kip, ki ga je odnesel župniku v dolino, vendar se je potem še dvakrat kip spet pojavil  na istem mestu na gori, kar so si ljudje začeli razlagati kot božje znamenje in zato postavili na vrh cerkev.  Zame je prekrasen razgled več kot dovolj velik razlog za romanje 🙂 .

Sv Neža

"Ponos" zasavja

Na romanje, tokrat z Judy, sem se podala tudi naslednji dan. Iz Trbovelj mimo Dobovca in Lontovža vse do s tremi človeškimi “sestavljankami” okrašenega vrha Kuma. Najstarejša je cerkev sv. Neže. Na mestu kjer je nekoč stala še ena cerkev (sv. Jošta) pa je danes postavljen daleč naokrog vidni  oddajnik. Za umik pred vetrom in topel čaj pa poskrbi tretja zgradba imenovana planinski dom 😉 . Kalorije, ki jih je pobralo teh tisoč metrov vzpona nič kaj krasno večkratno nadoknadim z velikonočnim kosilom pri starših. Za klepet pred večerjo poskrbijo sorodniki po “jančarski” (očetovi) strani, za klepet po včerji pa sorodniki po štajerski (materini) strani.  

Montaž

Tihožitje na Kumu

In tudi ta zadnji vikend je presenetil z nepričakovanim. Če je bilo na dosedanjih predavanjih za vodnike, ki se jih letos udeležujem pod okriljem matičarskega mladinskega odseka, predavano meni že v glavnem poznano, je bilo ta vikend dosti bolj zanimivo. Sploh tiste novitete pri vrvni tehniki, kot je izdelava vrvne ograje, in predstavitev moralno pravne odgovornosti. Se je krasno kaj novega naučiti. 

In prihajajoči vikend pa končno “čistim” 😉 .