S kajakom do Sv.Grgurja, Golega otoka in Prvića

proti Veli Luki by Sabina

Ker se je v Bohinj že počasi prikradel mraz, smo si te verjetno zadnje letošnje s temperaturami nad 20 stopinj dneve, zaželeli še malo sonca in morja. In tokrat smo ujeli precej mirnovodaške razmere 😉 . Morje je bilo povsem brez valov in še kopalnih temperatur in kar je pri veslanju sploh fajn je bilo brezvetrje. Pa seveda ker se je turistična sezona že nehala, je bil tudi promet po njem zelo redek. Kakšno ribiško brkačo smo še srečali, o gliserjih pa ni bilo več nobenega sledu.

Pavza na Sv. Grgurju

 

 

V kajake smo se usedli v meni tako ljubi Baški in se ob obali podali vse to najbolj jugozahodnega rta otoka Krk, potem pa smo odveslali direktno skozi Senjski kanal do Svetega Grgurja. Tam smo potem naredili na obali ob bivšem zaporniškem pristanišču imenovanem Porat prvo daljšo pavzo in se okrepčali s gurmanskimi morskimi dobrotami “cooked by Renato”: sardelicami, ligniji in škampi v marinadi. Po skoku v morje smo se odzvali še na povabilo sorojakov, ki so bili z jadrnico zasidrani v bližini in splaknili hrano še s kozarcem rdečega.

Ostanki zaporniških zgradb na Grgurju

Sveti Grgur oziroma po domače (čakovsko) Šagargur je danes nenaseljen, 6,37 kvadratnih km velik otok. Otok je na srednjeveških kartah imenovan Arta. Tudi mali bifejček, kjer se da v sezoni odžejati z mrzlim Ožujskim, je za letos že zaprl svoja vrata. Od kopna ga v razdalji 7 km ločijo Velebitska vrata. Najbližji, le 1 km stran, je Rab, zato so na njem že od nekdaj Lopani pasli ovce. Naj bi bil eden najbolj zelenih otokov na Jadranu. Na njem se zavoljo lovskega turizma pasejo tudi jeleni lopatarji. Otok je na severni strani precej kamnit, drugod pa v večini porasel z trdolistnato makijo . Včasih se je na otoku kopal boksit. Danes se na njem nahaja polno ruševin. Večina od njih še iz obdobja, ko so bili na otoku zapori. Na otoku je bilo od leta 1948 do 1988 žensko taborišče oziroma kazensko popravni zavod, kot se je reklo takrat. Ob obali otoka je mogoče našteti okrog 50 bunkerjev. Mi smo se ob njegovi južni strani podali proti naslednjemu 3 km oddaljenemu Golemu otoku.

in ostanki taboriščne tovarne na Golem otoku

Tudi ta 4,53 kvadratnih km velik otok je žal večini poznan po zloglasnem taborišču, ki se je na njem nahajal po drugi svetovni vojni. Naj bi se pa na otoku nahajalo taborišče za ruske ujetnike že med prvo svetovno vojno. Kmalu po koncu druge svetovne vojne se je Jugoslavija sprla s Sovjetsko Zvezo in posledica tega spora in resolucije Informbiroja je bil pripor vseh ljudi, ki so kakorkoli podprli rusko oziroma Stalinovo stran ali bi jo slučajno utegnili podpreti. Tako je v letih med 1949 in 1956 gorje na otokih preživljalo več kot 16000 ljudi osumljenih sodelovanja z Informbirojem. Med njimi tudi čez 500 Slovencev. Ko so leta 1949 na otok pripeljali prve osumljence je bil otok popolnoma gol, tako da so ga morali zaporniki sami pogozditi in pozidati. Poleg groznih mučenj so bili prisiljeni opravljati tudi težka fizična dela v izrednih vremenskih pogojih, kot so močna burja pozimi in neznosna vročina poleti. Mnogi so zaradi izčrpanosti in bolezni izgubili svoja življenja. Vsi zaporniki so morali najprej en mesec preživeti v karanteni, od koder so jih potem določili glede na njihove psihofizične sposobnosti za ustrezno delo. Na otoku so izdelovali lesno pohištvo za izvoz, kovinske predmete (šasije za traktorje, ladjedelniške izdelke, itd), pridobivali drobnjak in marmor, izdelovali terac plošcice in betonske bloke. Nekaj časa so na otoku izdelovali tudi ladje. Leta 1950 so v Senjskem zalivu zgradili „logor R-5“ za ženske politične obtoženke, od leta 1958 pa so na otok začeli pošiljati tudi kriminalne obsojence. Zapor je deloval vse do leta 1988.

pogled s Prvića proti Grgurju

 

Mi smo po osvežitvi v morju nadaljevali proti dobre 3 km oddaljenemu otoku Prvić. Renato, ki se je na teh vodah premikal že večkrat, je v prečki skupaj s Sabino v njegovem dvojcu pičil direktno do krasne plaže na južni strani otoka, kjer smo se utaborili. Dobesedno. Ob ognju smo pojedli, posušili zmočeno, se pogreli in naklepetali. S Sabino sva si potem postlali kar ob ognju. Ena je oktobersko vlago odganjala z bivak vrečo, jaz sem se pokrila kar z alu folijo. Renato in Nina pa sta si za zaščito pred vlago postavila šotora. Utrujenost od cca 34 km veslanja, nebo posuto z zvezdami in rahlo valovanje morja so nas kmalu uspavali. Zjutraj smo se malo sprehodili naokrog in počakali, da je sonce posušilo spalke in šotore. Tako smo 12,75 kvadratnih km velik otok zapustili šele okrog enajstih.

 

 

Jutranje sušenje

Otok Prvić domačini imenujejo Parvić in je v bistvu naravni podaljšek hriba Obzova, ki zapira jugozahodno stran Baškega zaliva in ga od Krka ločijo ozka 800 metrov široka Senjska vrata. Na rtu, ki je najbližje Krku, imenovanem Brezonjin stoji svetilnik Stražica, ki deluje na solarni pogon. Razen občasnih obiskov pastirjev in čebelarjev je otok nenaseljen. Vzhodna in severna stran otoka se zaključujeta z tja do 300 metrov visokimi stenami. Le na zahodni strani otoka se najdejo kakšne prodnate plaže. Otok močno oblikuje burja, ki naj bi tu v povprečju pihala 203 dni na leto. Od leta 1972 je otok zaščiten kot botanični in onitološki rezervat. Tu naj bi gnezdil beli jastreb , suri orel  in rdečegrli slapnik , ter različne vrste rac. Otok je v večini porasel z garigom, na njem pa se nahajajo številni botanični endemiti.

še en krasen sončen dan

 

Skozi Senjska vrata smo se podali nazaj proti Krku in sicer kar direktno proti rtu Sokol, za katerim se skriva krasna Vela Luka. Gre za 1,8 km dolg in 400 metrov širok zaliv, ki ga zaključuje peščena plaža, kjer se nahaja tudi izvir pitne vode. Na področju, ki se nahaja med Velo in Malo Luko in se imenuje Bosar so našli ostanke antične rimske naselbine in bizantinske utrbe iz časa kralja Justinijana. Iz 15. stoletja pa so lepo vidni zidovi in apsida cerkve sv. Nikolaja. V sezoni v luko vozijo taksi-čolni, do nje pa vodijo tudi markirane poti iz Baške.

pa odveslajmo…v Veli Luki by Nina

 

Mi smo se po kopanju in sončenju odpravili nazaj v Baško kar po morju. Ta vzhodna stran Baškega zaliva večkrat preseneti s kakšno peščeno plažo, seveda pa daleč največja in najbolj znana zaključuje sam zaliv. Hitrejša dvojica je teh zadnjih deset kilometrov pospešeno odveslala proti hladnemu pivu naproti, midve z Nino pa sva bili v najinih „kantah“ počasnejši, zato sva si med veslanjem nazaj privoščili vmesno ohladitev s hitrim skokom v morje.

Baška by Sabina

 

 

Poslovili smo se seveda z novimi plani. Ker se oktober bliže koncu in ker eni “pobegnemo” kmalu na južno poloblo, se verjetno šele tja enkrat spomladi spet odpravimo…najverjetneje kar okrog Cresa 😉

Vsi lahko vse in vsak je lahko vse

Ker je bil včeraj spet en tak popoldan, ki se je izgubil v debatah ob dobri kavi, pa potem ob ogledu dokumentarca o pticah  in se zaključil z razmišljanji o tem, kaj se gremo. 

Danes se vse vrti samo še okrog zadovoljevanja naših trenutnih potreb in teženja k neskončnemu lastnemu zadovoljstvu. Podimo se samo še za materialnim, za zaslužkom, za lepoto, za nazivi, ob teh hlastanjih pa postajamo vedno bolj površni in površinski, neodgovorni in neresni. Redko naletimo še na požrtvovalnost, spoštljivost in solidarnost. Interesi posameznika so mnogokrat nad interesi skupnosti, pa naj bo to partnerske ali sodelavske ali tiste, ki ji rečemo država. In pri tem sploh ni važno, kako smo do premoženja, službe, nazivov prišli. Smo pa postali mojstri v iskanju bližnjic, hinavščini, laganju in manipuliranju. Obvladujemo prelaganje odgovornosti in obveznosti in akceptiramo samo še ljudi, ki so seveda, če se le da brez, da bi kaj hoteli v povračilo, pripravljeni zadovoljevati naše potrebe in izpolnjevati naše želje.

Vse je dovoljeno in vsak je lahko vse… Moto tudi tele “naše” male državice.

…

Samo poglejmo, kam smo jo pripeljali. Se bom takoj posula s pepelom in tudi samo sebe okrivila…navsezadnje redno plačujem davke in prispevke in s tem podpiram vse tele politike in državne denarjegrebce, ki tako samo sledijo komandam in vzorom, ki prihajajo z zahodnega t.i. razvitega sveta in nas ustrahujejo in razdvojujejo. Kar nekaj stoletij smo si je želeli in jo potem uspeli v manj kot dvajsetih letih spravit na kolena. Postali smo država, kjer te dnevno bombardirajo s prošnjami za pomoč revnim in ubogim, kjer so otroci lačni, ker starši nimajo služb, kjer visokostrokovnoizobraženi svoje znanje uporabljajo za kelnarjenje…? Država, v kateri prosperirajo ljudje, ki premorejo precejšno mero agresije, samopromocije, ignorance in nekritičnosti.

Kaj ko bi se le enkrat spravili na realna tla. Prav nič posebnega in izjemnega nismo in nimamo. Par posameznikov štrli ven, drugače pa širše gledano nimamo več nobene industrije, nobenih izstopajočih znanosti in posebnih sposobnosti. V večini samo še nekaj mešetarimo. Prva žleznica v Evropi (Dunaj – Trst) je šla v večini čez naše ozemlje in v kakšnem stanju je železničarstvo danes? Nekoč smo izdelovali najboljše smuči na svetu in kaj se dogaja z Elanom danes? Pa tudi tale naša Slovenija ni ne vem kako lepša kot ostali svet. Lepe gore imajo tudi Avstrijci in Italijani, pa Kanadčani, pa še kdo. Pa jezera, pa morje, pa luštna mesta se najdejo povsod po svetu. Prav nič posebnega nimamo, da se imamo za izjemne. Smo pa obsedeni z izgledom navzven ja, tukaj nam pa verjetno res kdo težko sledi.

In kakršni smo v odnosu do soljudi, smo tudi do narave. Za vikend sem doživela kar dva šoka pri naših vzornikih sosedih. V soboto, ko sem v dobri družbi raziskovala Zahodne Julijce, sem opazila razdejanje, ki ga pušča za sabo gradnja povezovalne smučarske proge na Višarjah. Kapelica, kjer se ob vzpenjanju s turnimi smučmi vedno spomnim na Andreja in Luca, sedaj stoji sredi smučarske proge, Višarska planina pa je razrita vsepoprek. V nedeljo pa, ko sem po prijetnem jutranjem veslanju in kajakaškem pikniku, šla popoldan še malo pokolesarit po Belci, presenečeno ugotovila, da pripelje prav na sedlo Jepca po novem z avstrijske strani široka makedamska cesta. Nasploh v Karavankah že dalj časa opažam, da se delajo ceste do vsake planine, da se na veliko sekajo gozdovi, da se planinski stani preoblikujejo v hiše, in očitno se podobne tendence začenjajo še za TNP. Kaj moramo tudi obalo Bohinjskega jezera pozidati z vsemi možnimi arhitekturnimi skropucali, kot se je to zgodilo na Bledu. In res kdo misli, da se bodo bogati tujci hodili h nam smučat (na domačega gosta glede na vedno večjo obubožanost tako ni več za računat), ko pa imajo v bližnjih Dolomitih in Avstriji dosti več terenov. Mi lahko potegnemo na vse 2000-čake gondulo in nardimo progo dol z njih, pa ne bomo primerljivi. In gore tam so tudi lepe!

Mogoče bo pa bogat tujec prišel k nam, ne zato, ker bo na Voglu umeten sneg, pa ob jezeru luksuzni hotel in gostilniška promenada, ampak zato, ker bo Bohinjsko jezero eno redkih nevisokogorskih evropskih jezer, ki ne bo imelo od človeka preoblikovane obale. V naše gore pa zaradi prvinskosti in ker bo v njih našel mir, pa kakšno redko videno živalco in rožco in ker se bo treba za vzpon na vrh malce potruditi, ne pa samo dati 10 eurov in se gor zapeljati z gondulo, kakšen manj bogat pa tudi zato, ker se bo v naših kočah, kljub temu, da je v njih ležišč za 30 ljudi, vedno našel prostor in skromen obrok še za 120-ega, ne pa zato, ker si bo lahko v njih naročil pohan zrezek in pomfri.

To in take stvari pa bi nas mogoče lahko naredile posebne in izjemne.

Plezalni dan na letošnjem taboru za osnovnošolce

prekrasna kulisa by Gašper

Letošnji, po vrsti že trinajsti gorniški tabor za osnovnošolce, ki ga organiziramo “mladinci” PD Ljubljana Matica, smo spet izvedli v prelepem gorskem okolju. Tokrat smo se podali na skrajni severozahodni konec Slovenije, natančneje v Zavetišče Slatna, ki se nahaja dobrih sto višinskih metrov nad Ratečami. Zavetišče je bilo nekoč vojaška postojanka, dobrih deset let nazaj pa so ga dali v upravljanje PD Lisca, ki je vojaške objekte obnovilo in jih že nekaj let oddajajo v najem. Tudi mi smo objekte s pripadajočo infrastrukturo veselo koristili, le spali smo raje tradicionalno zunaj v šotorih. Glavna dejavnost se je zaradi prekrasnega vremena tako ali tako v večini odvijala v bližnjih hribih in na košarkarskem igrišču pred Zavetiščem.

V teden smo tako kot vsako leto stlačili čim več tur, predavanj in iger z gorniško vsebino, največ je bilo pa tako ali tako druženja ob igrah in tabornem ognju.

Pa da ne zaidem spet h klasičnemu opisovanju početij na taboru, tokrat prilagam opis le enega dneva, tistega plezalnega v Tamarju, ki sem ga opisala za taborni bileten.

Kaj več o tem, kaj smo počeli, pa se nahaja na internetni strani odseka  , v Gašperjevi in moji galeriji.

“”Po ponedeljkovi nekoliko daljši turi smo se v torkovo jutro prebudili nekoliko kasneje. Po opravljenih običajnih jutranjih ritualih, kot so podenje miši iz šotorov in potovalk, iskanje zobne ščetke in čiste mikice, pa potem umivanje zob in napad jedilnice, ki mu je sledilo pomivanje posode in pospravljanje šotorov, smo se nekaj pred deseto le zbrali, s kolikor toliko pripravljenimi nahrbtniki in jih otežili še s čeladami, potem pa se odpravili po cesti proti Ratečam.

Očitno v tukajšnjih krajih živijo rahlo nestrpni ljudje, ki recimo svoje probleme rešujejo s podiranjem možica, ki ga je Maja nekaj dni nazaj postavila ob cesti in naj bi nakazoval bližnjico v dolino. Zato smo odcep zgrešili in se po “daljšnici” odpravili v dolino in nadaljevali potem mimo močvirja Ledine po kolesarski stezi, ki je speljana po trasi železnice, ki je še pred dobrimi petdesetimi leti povezovala Jesenice s Trbižem. Potem smo prečkali cesto proti Planici in se do skakalnic podali čez travnike in melišča pod Ciprnikom. Ker se je po vstopu v Triglavski narodni park naša četica že zelooooo razvlekla, smo se razdeli na dve skupini: “tahitro”« in “netolikohitro”. Tahitri smo se “nagradili” še z vzponom do slapu Nadiža, ki pa je bil v teh sušnih mesecih bolj slapek. Voda iz slapu potem pronica in pride na dan v Zelencih pri Ratečah in tako pravzaprav predstavlja prvi izvir Save Dolinke. Pri Domu v Tamarju smo se potem zbrali vsi in v nekaj minutah izpraznili njihovo zalogo čipsa in sladoleda. Polnih trebuščkov smo potem obležali po travi. Eni so na dan privlekli karte, drugi pa smo se odpravili deset minut naprej proti stenam, kjer se nahaja manjše plezališče.

Tam so se potem najbolj zagreti preizkusili v plezanju obeh napeljanih smeri, nekoliko manj zagreti pa so preplezali samo eno, tistih, ki pa sploh niso bili zagreti, pa ni bilo prav veliko in smo jih zato pustili težit oskrbniku koče v Tamarju.

Ker sta nam Judita in Domen pripravljala slastno večerjo smo okrog petih pospravili vrvi, pasove in čelade nazaj v nahrbtnike in se odpravili počasi proti Planiškim skakalnicam. Pot nazaj nam je popestril lokalni gozdar, ki nam je pripravil demonstracijo podiranja smreke, pot navzgor pa nešteto stopnic, speljanih ob skakalnici Velikanki. Z Andražem sva si vzela čas in si med tem, ko je njegova sestra preštevala stopnice, popestrila vzpon s sanjarjenjem o najljubših jedeh. In ena izmed njih – skutno jabolčni zavitek nas je pričakala ob povratku v Slatno.

Na vrhu skakalnice smo se malo odpočili, potem pa ob poti navzdol sami zavzeli vloge gozdarjev in se natovorili še z dračjem in vejami za večerni ogenj. Večina zamazancev se je potem še pred večerjo zapodila pod tuše, ostali pa so to naredili s kakšnim dnem zamika 😉 . Jaz sem se po tušu še dobro najedla, zmazala dva kosa štrudla, potem pa zapustila razposajeni tabor in se naslednje jutro precej nerazposajena odpravila v službo. V četrtek so mi potem povedali, da se je taborna torkova razposajenost vlekla pozno v noč.

Štrikarca Suzana””

Pod mogočno Triglavsko Steno – Tabor MO PD Radovljica – Vrata 2012

Tudi letos smo v okviru Mladinskega odseka Planinskega Društva Radovljica izvedli tabor za mlade planince in tudi letos je bilo število prijavljenih preveliko, da bi ga lahko izvedli v enem terminu. 116 otrok smo zato razvrstili na dva termina in se z njimi odpravili v prekrasno dolino Vrata.

Aljažev dom in Stena

 

Dolina Vrata je največja ledeniško preoblikovana dolina na severni strani Julijskih Alp, ki jo zapira mogočna severna triglavska stena. Tabor smo v obeh terminih začeli v petek s sprehodom po Naravoslovni učni poti Triglavske Bistrice, ki se začne na meji osrednjega območja Triglavskega narodnega parka, pri Rosu na samem vstopu v dolino Vrata. Dolina je poraščena z gozdovi, ki jih le tu in tam pretrgajo zeleni pašniki, obdajajo jo prekrasni vrhovi, v njej pa se nahaja tudi eden najlepših slapov pri nas.

Galerije

 

Slap Peričnik pada v dveh stopnjah čez konglomeratni prag. Spodnji slap je visok 52 m, zgornji pa 16 m. Namreč ko so se ledeniki umikali in talili, so vode izpod njih odnašale ledeniški material in ga odlagale v dolinah. Ta fluvioglacialni prod se je v Vratih sprijel v konglomerat in se kot t.i. konglomeratna stopnja vleče po levem bregu Triglavske Bistrice. Stopnja je ponekod debela tudi okoli sto metrov. Leva stran Triglavske Bistrice je v nasprotju z desnim dolomitnim begom zgrajena iz mlajšega pleistocenskega konglomerata. Zgornji rob konglomeratnega zasipa vidimo s poti kot nizko steno, ki je ponekod spodkopana s spodmoli, zato se iz nje lomijo posamezni bloki. Spodjedenost je najbolj opazna na delu, ki se imenuje Galerije (»lope«).

…

 

Na desni strani brega pa je prevladujoča kamenina triasni dolomit star okrog 230 milijonov let. Dolomitni skladi so močno razjedeni s številnimi grapami, nad njimi pa se dvigajo ostri grebeni in stolpi. Dolomit je namreč slabo odporen na zmrzal. Višje pa so stene zgrajene iz bolj kompaktnega in mlajšega dachsteinskega apnenca. Pot Triglavske Bistrice je dolga 10 km in se konča v zatrepu doline, nad katerim kraljuje mogočna Triglavska severna stena, in kjer izpod grušča pod steno Triglavska Bistrica začne svojo pot. V sušnejših obdobjih kmalu po izviru ponikne in pride na dan šele pod Turkovim rovtom. V Mojstrani pa se izliva v Savo Dolinko.

pri spomeniku padlim partizanom gornikom

Po dobrih treh urah prijetne hoje smo prispeli do Aljaževega doma, kjer so nas že pričakali s kosilom. Potem smo se na hitro razdelili v sobe Šlajmarjevega doma in popoldne preživeli na travniku med domoma. Osvežili smo zanje o orientaciji in nevarnostih v gorah. O teh so nas poučili dodatno še Mojstranški Gorski reševalci, ki so nas obiskali in nam pokazali, kako se spusti ponesrečenca po vrvni žičnici. Nekaj malih korenjakov se je tudi samih preizkusilo v vlogi ponesrečenca in se z Malega Triglava spustilo po njej na travnik.

jupiiii

Prvi večer smo za razliko od drugega zaključili nekoliko bolj zgodaj. Po simpatični in duhoviti predstavitvi posameznih šol, smo pripravili nahrbtnike za sobotno turo in se odpravili spat.

Luknja

Zjutraj pa smo se v treh skupinah odpravili naprej po dolini mimo znamenitega spomenika v obliki klina in vanj vpete rinke postavljenega leta 1953 in posvečenega padlim partizanom gornikom. Ob glasni Bistrici smo šli najprej skozi gozdnat del, ki se v višjem delu imenuje Bukovlje. Gre za enodoben bukov gozd, kjer rastejo t.i. plazovne bukve, katerih prvih nekaj metrov debla je položeno po tleh. Gozd so kmalu zamenjala melišča in nizko rastje.

na križišču

Pot je višje spretno vijugala med vsemi balvani, mi pa smo jo popestrili z izdelavo možicev in opazovanjem raznih živalic, ki jih je vlažno vreme zvabilo na plan. Preplašili smo kar nekaj miši, paziti pa smo morali predvsem na to, da nismo pohodili kakšnega planinskega močerada in polža lazarja. Planinski močerad je v Sloveniji edina dvoživka, ki za svoje preživetje ne potrebuje vode. Zadošča mu že precejšna vlaga. Črne barve je tudi polž lazar in je znan po tem, da nima hiške, ko pa se ustraši skrije glavo.

mravljice

Med potjo smo se pogovarjali o pravilih, ki jih moramo upoštevati ob obiskovanju gora in Triglavskega Narodnega Parka, ter si pripovedovali še pravljico o Zlatorogu in vseskozi pogledovali v levo, če bi se oblaki in megla le umaknili in bi lahko uzrli mogočno Triglavsko steno in Zlatorogove police, ki prečkajo celo steno ali katerega od izrazitih skalnih stebrov (Slovenski, Nemški, Čopov, Jugov,…), v katerih se je pisala zgodovina slovenskega alpinizma. Počasi smo se vzpenjali proti Luknji, najnižji točki med okoliškimi stenami, ki je že star prehod na trentarsko stran. Dve starejši skupini sta se povzpeli prav na prelaz, mi z mlajšo pa smo nekoliko pod njim odvili do Bivaka pod Luknjo, kjer smo si odpočili in se potem počasi odpravili nazaj na kosilo v Aljažev dom.

igranje

Dom je dal tu leta 1910 zgraditi znameniti župnik Jakob Aljaž, ki ga pogosto imenujemo kar »triglavski župnik«. Od leta 1896 je bila tu že manjša koča, od 1904 pa je v bližini že stal dom, ki ga je leta 1908 odnesel plaz. Vsem znan pa je predvsem Aljažev stolp, ki se nahaja na vrhu Triglava, kamor ga je postavil leta 1895, ko je za simbolično ceno kupil sam vrh Triglava in ga na ta način obvaroval potujčenja. Poleg njegovega ogromnega prispevka k razvoju planinstva, pa je potrebno omeniti tudi to, da je bil pisec in skladatelj. Pesem “Oj Triglav, moj dom…” prihaja izpod njegovih rok.

lovenje ravnotežja

 

 

Po kosilu smo se odpravili spet na travnik pred Šlajmerjevim domom, v katerem se je tudi pisala slovenska alpinistična zgodovina. Po vojni so se v njem kalili alpinisti pod budnim očesom legendarnega Jože Čopa. Po njem se tudi imenuje ena najbolj čislanih smeri v Steni – Čopov steber, ki jo je leta 1945 preplezal skupaj s Pavlo Jesih. Zahodni del Severne Triglavske stene pa je še bolj zahteven. Tam se nahaja tudi znan previsni del imenovan Sfinga.

nedeljsko plezanje

 

 

In potem ko smo se popoldan igrali na travniku razne družabne igre in izpolnjevali planinske dnevnike, smo si v deževnem večeru ogledali dva filma. Mlajši so si ogledali nikoli zastarelega Kekca, starejši pa novejšo Sfingo. Film je bil premierno prikazan ravno ob 80 letnici prvega slovenskega celovečernega igranega filma V kraljestvu Zlatoroga, v katerem igra eno glavnih vlog ravno Joža Čop.

skupinska s prvega termina

 

Nedeljo pa smo namenili seznanjanju z vrvno tehniko, naučili smo se izdelati najosnovnejše gorniške vozle, pa gibanja ob vrvni ograji in samovarovanja na zavarovanih poteh. Nekaj se nas je preizkusilo tudi v plezanju na Mali Triglav, kot se imenuje balvan, ki se nahaja ob leta 1927 zgrajeni kapelici Sv. Cirila in Metoda.

skupinska z drugega termina

 

Bivanje v Vratih smo po kosilu zaključili z izdelavo škratkovih hišic in iskanjem zaklada, potem pa se odpeljali še do Planinskega muzeja v Mojstrani, se sprehodili skozenj in utrdili naučeno. In ob petih popoldan še ni bilo nikomur za zapustiti zanimiv muzej.

 

Drug termin smo izvedli enako, le posamezne vsebine smo prilagodili nekoliko drugačni vremenski situaciji. In zaradi lepo preživetih dni, novih znanj in novih znanstev in prijateljstev, so nas starši pričakali nasmejane do ušes.

v muzeju

 

To in vse tiste zahvale in pohvale, ki so deževale še nekaj dni po taboru, nam dajo slutiti, da bomo naslednje leto imeli še več zagretih mladih planincev in da dva taborna termina ne bosta več dovolj.

Se vidimo septembra in lepe počitnice vsem 🙂

 

Še več fotografij se nahaja v galeriji.

Čokoladno sladka Radolca

  

Čokolada vseh vrst in oblik

 

 

Tudi sama, nekaj na račun tega, da moram biti kot lokalna turistična vodnica na tekočem z dogajanji, pa na račun druženja, lahko bi rekla, da tudi na račun slabega vremena, čeprav če sem poštena, pa predvsem na račun tega, da me pač Gorenj(s)ka in vse kar je povezano z njo zanima, najbolj pa zato, ker sem tudi sama blazna oboževalka te sladice in spadam med vse tiste številčneže, ki nikoli ne nehajo samo pri eni vrstici 😉 , sem v nedeljo obiskala prvi festival čokolade, ki se je odvijal v domači Radovljici.

Legendarna z lešniki

 

Z množično udeležbo je presenetil tako obiskovalce kot organizatorje. Slabo vreme očitno ni odvrnilo ljubiteljev čokolade. Na Linhartovem trgu se je pod šotorom dogajalo že od desete dopoldan. Predstavili so se različni izdelovalci teh slaščic, poudarek je bil seveda na lokalnih mojstrih. Učenci srednje gostinske šole so kuhali in mešali, Lectarjevi so predstavili izdelavo medenih src, Kuharska šola Uroša Štefelina iz Hotela Triglav Bled  pa je izdelovala čokoladne tepke (hruške najprej pokuhajo v zeliščnem čaju, potem pa jih oblijejo s temno čokolado), predstavila se je tudi Slaščičarna Molinet iz Lipnice pri Kropi. Z eksotičnimi okusi so nas razvajali Prekmurci Passero , ki uporabljajo pri izdelavi tudi bučno in konopljino olje, ter Primorci De ponte , ki so ponujali v poizkušnjo čokolade z okusi sivke in tartufov. Sodelovali so še ljubljanska Cukrček in Rajska ptica , Plešec iz Domžal in Lucifer iz Velenja. Da pa k čokoladi pašejo tudi vina so nas prepričali Brici iz Vina Ščurek , Aleš pa je spretno vihtel roke in iz čokolade izdeloval okusne cocktaile. Vsekakor pa ne moremo mimo domače Gorenjke , ki je s svojim 90-im ljubilejem dominirala na festivalu. Predstavila se je v baročni dvorani s svojo zgodovino, pod šotorom pa se je bahala velikanska 90 kilogramska čokolada v kateri naj bi bilo okrog trideset kilogramov kakava in približno toliko tudi lešnikov.

priprava čokoladnih medenjakov

 

Kot divje drevo je kakav rasel že tisoče let, kot kulturno rastlino pa naj bi ga prvi začeli gojiti Maji in Azteki. Kakavovec so imenovali Cacahuaquchtl in bili so prvi, ki so pripravili grenak napitek iz njegovih zrn, ki naj bi ga takrat uživali le plemiči in kralji. Azteki so ga uporabljali kot napitek na porokah, dajali pa so ga piti tudi bojevnikom za podporo. Kasneje je s španskimi trgovci priromala tudi v Evropo. Nizozemci jo poznajo že od 14 stoletja. Španci so postavili prvi obrat za izdelovanje v 16 stoletju in kot prvi začeli dodajati čokoladni pijači sladkor in cimet. V 17 stoletju se je izdelovanje širilo naprej v Italijo in Francijo. Nemci so jo uporabljali kot zdravilo in so jo lahko kupili le v lekarnah. Navdušenje se je hitro širilo in tako se je v 17 in 18 stoletju odpirajo prve čokoladnice še drugod po Evropi. V 18 stoletju je švedski botanik Carel Linne poimenoval kakavovec Theobroma Cacao (pijača bogov / grško Theos (Bog) in Broma (pijača)) .

Gorenjka velikanka

 

 

V Slovenijo je čokolada priromala ravno v Linhartovem času. Na njen pojav pri nas je vplivalo francosko čokoladno izročilo. Prva proizvodnja čokolade pa se je pri nas pojavila v samostanu trapistov v Brestanici, kjer naj bi redovniki že od leta 1896 izdelovali tako kvalitetno čokolado, da jo je leta 1912 nagradil s častnim naslovom Imperial (simbol leva) sam cesar Franc Jožef. V tovarni naj bi bilo zaposlenih 30 ljudi, izdelali pa so do 40 ton čokolade letno.

Lectarjeva srca

 

 

Leta 1922 pa sta na slovenskih tleh začeli delovati dve tovarni čokolade. Ena v Lescah, kjer je danes Gorenjka in druga v Mariboru – tovarna čokolade Mirim. Že po dvajsetih letih delovanja so v Lescah proizvedli do 50 ton čokolade letno (toliko je danes proizvedejo v 10 dneh), ki so jo oboževali tudi člani kraljeve družine Karadžordžević. Bled je bil takrat kot prestižno evropsko letovišče tudi osrednja blagovna znamka tovarne.

Kombinacija črne in bele čokolade

 

 

Zgodovino tovarne čokolade v Lescah, je zaznamovalo tudi dogajanje v nekdanji skupni državi Jugoslaviji. Po vojni je bila tovarna nacionalizirana in preimenovana v Gorenjsko tovarno čokolade. Leta 1958 so jo preimenovali v Gorenjko, tovarno čokolade Lesce, in v tistem obdobju so začeli tudi z izvozom. Leta 1964 se je priključila tovarni bonbonov in peciva Šumi, leta 1969 je postala sestavni del Žita. Leta 1968 so kot prvi v Jugoslaviji uvedli industrijsko peko peciva in biskvitov pod znamko Pecivo Triglav, ki je v bistvu predhodnica danes še vedno zelo priljubljenih Gorenjkinih mini rolad in rezin.

Gorenjka 🙂

 

 

V začetku osemdesetih so tovarno skoraj pokopali varčevalni ukrepi takratne jugoslovanske vlade in splošno pomanjkanje surovin. Takrat so začeli iz rožičeve moke proizvajati t.i. brezčokoladne (chocless) tablice, ter ponudbo razširili na izdelavo piškotov in napitkov, ter čokolad z dodatki, kot so bili čokolada z rižem, s koruznimi kosmiči in s arancini.

čokolada brez kakava iz osemdesetih

 

 

Leta 1985 so se s prvotne lokacije preselili na današnjo in v naslednjih letih močno okrepili ponudbo, tudi s čokoladami v prahu in z različnimi okusi polnjenimi čokoladami (jagoda, coctail, marelica, robida, lešniki). Seveda še danes je najbolj priljubljena ravno čokolada s celimi lešniki, ki tudi ostaja srce njihove ponudbe. Kot ostaja tudi njihov logotip in osrednji komunikacijski element punčka z avbo, ki jo je ravno v tem obdobju na osnovi predhodne ilustracije posodobil Miki Muster.

...

 

 

Razpad Jugoslavije je močno prizadel tudi njihovo proizvodnjo. Priložnosti so iskali na drugih trgih, predvsem v Rusiji, in ponudbo razširili še na nove sodobnejše okuse kot capuccino, rum in mlečni odtrganec za otroke. Zadnjih petnajst let pa Gorenjko prepoznavamo predvsem po rdeči barvi embalaže. V letu 2006 je doživela ponovno prenovo podobe s poudarkom na raznolikosti okusov. Kot prva je ob prelomu tisočletja na trgu ponudila žlahtno temno čokolado, ki je še danes uspešnica. Od leta 2007 se predstavlja z novo znamko prestižnih čokolad Mistica.

...

 

 

V zadnjem letu pa nas je razveselila z novimi izdelki za otroke Čoko Poko, iz embalaže nas spet pozdravlja Gorenjkina punčka z avbo in z vstopom v letošnje leto je poleg izdelave čokolad s sladkimi sporočili, poslala na trg še posebno izdajo lubilenjnih čokolad in na pobudo Turizma Radovljica izdelala tudi medeno čokolado.

...

 

 

Nasploh se danes Gorenjka uvršča na drugo mesto najbolj prodajanih čokolad pri nas (ima 20-odstotni tržni delež, ki se v zadnjih delih povečuje), je pa tudi največja slovenska proizvajalka peciva. V skupni prihodek Skupine Žito prispeva Gorenjka približno desetino. V Gorenjkini paleti izdelkov je danes 45 čokolad različnih okusov in velikosti ter 15 izdelkov biskvitnega peciva, najbolje pa se prodaja ravno lešnikova čokolada (vir: Delo).

simpatičen čokoladni haiku

Se vidimo naslednje leto 🙂

 

Opomba: podatki so v večini pridobljeni iz razstavnih platojev ob 1. Festivalu čokolade v Radovljici