Queen Charlotte trek – ultimativna novozelandska MTB dogodivščina

 

Pictonski zaliv

Po deževni in hladni noči preživeti v hostlu, ki se je nahajal neposredno ob Wellingtonskem terminalu, iz katerega so nekajkrat dnevno odpluli trajekti skozi Cookovo ožino, ki z 32 km ločuje severni otok od južnega, sem zgodaj zjutraj ujela prvi Interislanderjev trajekt proti Pictonu. Med približno triurno vožnjo sem ravno toliko prelistala Lonely planet, da sem se odločila preživeti nekaj dni na severu južnega otoka. Izkoristila naj bi napovedano lepo vreme in okolico Pictona raziskala z gorskim kolesom. Upoštevajoč priporočila sem se nastanila v  Villi, z rožcami obdani hiški iz leta 1904. Prijazno osebje se je ob spraševanju po najemu MTB-a maksimalno angažiralo in tako sem se kljub temu, da je bila nedelja , dogovorila da se že v ponedeljek zjutraj s prvo ladjico odpeljem na izhodišče Queen Charlotte treka.

Dva dneva singelc

Večina hostlov namreč dela tudi bookinge za razne aktivnosti, ki se izvajajo v njihovih krajih. Potem ko sem dobila voucher za dvodnevni najem kolesa pri Marlborough Sounds Adventure Company in za transfer z Cougar Line ladjico, sem si v Picton I-site vzela zemljevid z vrisanimi lokalnimi potkami in se zapodila na bližnji Tirohanga track in v Barnes Dam. Ob osmih pa šibala nazaj v hostel na “free night-time apple crumble”. Gre za gostoljubno navado nekaterih novozelanskih hostlov. Ko zacinglja zvonček se postaviš v vrsto za topel jabočni štrudel, ki ga začinijo še z kepico sladoleda in ob mlastanju v dnevni sobi poklepetaš z ostalimi popotniki. Ker nas ni bilo veliko, sem hitro ugotovila, da se na izhodišče za Queen Charlotte trek naslednje jutro odpravljam sama.

Samotni Camp bay

Marlborogh soundsi so zanimivo geografsko oblikovano področje zalivov, rtov, hribov in plaž, ki se je izoblikovalo ob zalitju z morjem med zadnjo ledeno dobo. Nekateri deli so zaščiteni v okviru Marlborough Sounds Maritime Parka. Gre za serijo manjših rezervatov in privatne zemlje. Samo za primer, kako razčljeneni so, je recimo 42 km dolg rokav  Pelorus, ki obsega kar 379 km obale. Območje je tudi izredno vinorodno. Najbolj znano vino iz teh krajev je Sauvignon Blanc.  

Sestop obvezen

Do nedavnega so bili v senci bližnjih Nelson Soundsov, kjer je speljan najbolj priljubjen trek na severu južnega otoka Abel Tasman Coast trek. Danes pa z Queen Charlotte trekom in Nadya trekom privabljajo vedno več obiskovalcev. Prvi Evropejec, ki je obiskal Marlborough območje je bil Abel Tasman, ki je leta 1642 preživel pet dni ob obali otoka D’Urville. Naslednji evropejec , ki se je pojavil na tem območju je bil James Cook leta 1770. On je v naslednjih sedmih letih obiskal zaliv kar štirikrat in ga tudi poimenoval z imenom Queen Charlotte. Leta 1840 je major Bunbury razglasil južni otok za Britanskega.

Marlborough Sounds

Zalivi so bogati z vegetacijo, od območij z zelenimi travniki,  nizkim grmičevjem in bodičevjem do gostih gozdov. V njih najdemo drevesa pukatea, tawa, matai, rimu, miro, nikau palme, bukev in uporniški kiekie. Tudi ptičje življenje je tu bogato. Gozdni ptiči so tui, korimako, tomtit in silver-eye. Poleti je mogoče slišati petje dolgorepih cuckoos, ponoči pa se oglašajo more-pork-si in weka-si.

Pavza v Resolution Bay

Heh in ker v Novi Zelandiji vse štima, sem ob desetih že odplula proti Chip Covu. Prekrasna morska kulisa, osameljeni zalivi, različne vrste nastanitev in pristni kampi privabijo na Queen Charlotte trek tako pohodnike kot gorske kolesarje. Kljub bogatemu gozdu, ki porašča hribe (najvišji presega 1000 metrov) se z grebenov lepo vidi ali na Queen Charlotte Soundse ali na Kenepuru Soundse. Celotni trek je dolg 71 km. 40% treka poteka po privatni zemlji, ostalo pa po rezvatu, ki ga upravlja DOC (Department of Conservation). Za trek je potrebno plačati DOC-u 5 NZdolarjev “Track Tribute”, kar je zelo malo glede na urejenost in označenost poti in kampov. Običajno se za trek potrebuje 3 dni, lahko pa prehodiš/prekolesariš samo posamezno etapo.

Grebenska singelca

Od leta 1990 je dovoljeno na poteh treka tudi gorsko kolesarjenje. Seveda ob pogoju, da se kolesarji zavedajo, da imajo pešci na treku prednost, da je prepovedano intenzivno zaviranje in uničevanje poti, sploh po dežju, da morajo kolesarji nadzorovati hitrost in pravočasno opozoriti pešce na svojo prisotnost in jih ne strašiti. Tudi trekingaši so opozorjeni na prisotnost kolesarjev in zaproseni, da spoštujejo dovolitev kolesarjenja. In res nisem niti enkrat naletela na neprijaznega ali na kolesarje jeznega pohodnika. Vsi so se obzirno umaknili na stran in pozdravili.  Edina omejitev za kolesarje je čas, namreč celoten trek je dovoljeno odpeljati samo izven glavne sezone, to je od marca do novembra, od decembra pa do vključno februarja pa prepovedano kolesariti na začetnem delu od Ship Cove do Kenepuru Saddle. Sama sem se tam nahajala tik pred omejitvijo – 23. in  24.11.2009 😉 .

Pogled na zaliv

Uživancija

V 45 minutah smo s čolnom odložili nekaj hrane v posameznih zalivčkih ter nekatere enodnevne trekingaše in bajkerje, ter se zasidrali na skrajnem koncu polotoka v Ship Cove. V tem zalivu se je zasidral večkrat v letih 1770 do 1777  tudi kapitan Cook, na kar spominja tudi njegov spomenik v zalivu. Na travniku sem si uštimala svoje kolo in se še pred ostalimi pohodniki zapodila v strm  gozdnat klanec. Drevesa so zakrivala razgled vse do 200 metrov visokega sedla, s katerega se potka strmo spusti navzdol do Resolution Baya.  Nadaljuješ čez privatno zemljo, mimo kampa in hišk, potem pa se spet dvigneš za cca 200 m na sedlo Tawa. Pri malici so mi družbo delale male weke. Čisto nič boječe so šarile po ruzaku in jedle z roke. Zalivi so tudi znani ptičji rezervat. In spet sem bila presenečena nad neboječnostjo novozelandskih živalic.  Potem pa spet navzdol, tokrat manj strmo. Potem pa ob morju mimo naselja hišk imenovanega Pines in Furneaux lodge, potem pa spet po gozdu vse do Endeavour Resort, pa čez viseči mostiček in mimo odcepa za Antimony Mine Track in potem spet kakšnih 100 metrov nad obalo po gozdu, malo gori, malo doli, vmes se čez kakšen mostiček in tako vse do odcepa za Camp Bay, kjer sem se spustila do obale, ob kateri se je nahajal simpatičen DOC kamp, v bližini katerega se je na pomolu najverjetneje nahajal tudi moj ruzak z šotorom, obleko in hrano. Dovolj bo za prvi dan 🙂 .  Prevoženih 27 km in premaganih 600 višinskih metrov res ni bilo veliko za en dan, vendar so mi priporočali, glede na pozni štart in glede na dolgo grebensko nadaljevanje preničitev kar v Camp Bayu. Postavila sem šotor, se najedla in komaj spulila kilogram toasta neustrašni weki iz kljuna, potem pa se sprehodila gor na sedlo po razgled. Zvečer pa odromala na čaj v bližnji Punga Cove Resort in se v popolni samoti kaj hitro spravila spat.

Zaključek v Anakiwi

Naslednji dan sem začela zgodaj. Ob petih sem že pakirala šotor v ruzak, ga odnesla nazaj na pomol in naj obesila listek s prečrtanim Camp Bay in dopisala Anakiwa. Do tja moram priti danes in to do štirih. V popolni samoti sem se dvignila na Kenepuru saddle, prečkala dve cesti in nadaljevala po QC trek potki, ki se je po večinoma desni strani razglednega grebena dvigala vse do 450 metrov višine. Nekajkrat gor, nekajkrat dol, vmes prestrašila (če niso oni mene bolj) še trop divjih prašičev ki sem jih spodila ravno pri Bay of Many Coves camp site. Urejeni wc-ji in voda so bili kot naročeni. Če bi s sabo vozila šotor, bi lahko prvo noč prespala na tem grebenu. Ali pa še kakšno uro naprej na  Black Rock camp prostoru. Potem spet malo gor in malo dol po po razgledni grebenski singelci vse do zložnega  spusta na  sedlo Torea . Del od Camp Baya pa do Torea Baya je dolg 24,5 km in ga običajno pohodniki odhodijo drugi dan. Čez sedlo Torea so že Maori nosili svoje wake (kanuje) iz enega zaliva v drugega, da so skrajšali pot okoli polotoka. S sedla bi se lahko spustila v Torea Bay in tam ujela čoln nazaj v Picton, vendar sem do sedla prispela prej kot sem načrtovala. Utrujenost še ni prišla na obisk, tako da sem se veselo zapodila v klanec nasproti in malo peš, malo na bajku dosegla najvišjo točko QC treka (450 m n.v.). Ta 7,5 km del je bil precej razgiban. Zadnjih zložnih 12,5 km od Mistletoe Baya do Davies Baya pa sem končno srečala nekaj ljudi in požela pohvalo štirih hudiih bajkerjev. Tudi ta del je bil prekrasen. Gozd se je umikal simpatičnim zalivom, prečkal Iwitaroa rezervat in kamp v Bay Daviesu. Do Anakiwe se je nabralo 44 km in približno 1500 višincev. Tja sem prispela že okrog dveh, tako da sem lahko v miru nadoknadila spanec na zeleni travi pred pomolom in počakala na ladjico, ki me je skupaj s ruzakom pobranim v Camp Bayu odložila v ljubkem Pictonu. Tam sem vrnila bajk, videla krasne modre oči, spila odlično kavo in prispela v hostel ravno na topel “apple crumble”.

Bobs bay pri Pictonu

In ko sem zvečer hitela zunaj na vrtu sušiti šotor, so se vame “obregnili” štirje mišičnjaki…”a nisi ti dons kolesarila proti Davies Bayu? ….”. Po simpatičnem klepetu so me navdušeni povabili, da se jim pridružim pri njihovem 14 dnevnem MTB raziskovanju s najetim kombijem po različnih bajkerskih destinacijah južnega otoka. Oh, sej bi. Samo…. 🙂 .

 

 

 

Nekaj informacij glede treka se najde na stani  Picton I-site in  uradni Queen Charlotte trek strani, nekaj foto utrinkov iz treka pa v moji galeriji.

Jezero Taupo, Waikato river in Craters of the moon

Večer ob jezeru Taupo

Iz Aucklanda sem se dva dni po prihodu v Novo Zelandijo z “nagim” busom premaknila k njenemu največjemu jezeru – Taupo. Jezero je veliko 606 kvadratnih km in je pravzaprav z vodo napolnjeni krater, ki je nastal kot posledica izbruha okoli 26500 let nazaj. Gre za visoko aktivno termalno območje in praktično za geografski center severnega otoka imenovan tudi “centralni plato”. Kar nekaj energije novozelandci pridobivajo iz geotermalnih central in vetra, največ (80%)  pa z izkoriščanjem rek.

Bajkanje po Wairakei forestu

Na območju Taupoja živi približno 21000 ljudi, tudi precej maorov.  Drugače Novo Zelandijo poseljuje nekaj več kot 4 milijone ljudi, 70 % jih je evropskega porekla, 20% je azijcev in afričanov, samo 10% je maorov. Kar tretjina jih živi v večjih mestih. 

Najdaljša novozelandska reka - Waikato

Zgodovina Nove Zelandije ni dolga, se je pa odvijala hitro. V manj kot tisoč letih sta na teh otokih nastali dve skupni ljudi: polinezijski maori in evropski novozelandci. Prvi naseljenci so bili maori in sicer predvidevajo, da so okrog leta 1300 pripluli iz Tonga in Havajev na severni otok. Pred prihodom belcev naj bi jih bilo nekje med 100000 in 200000 (200 let nazaj).

Huka Falls - 10 meterski padec reke

Poselili so predvsem toplejša obalna območja, kamor so nasadili iz polinezije prinešeno kumaro (sladek krompir) in buče. Kljub temu, da niso poznali kovin, so bili odlični lovci in ribiči. In čeprav niso imeli pisanega jezika in niso poznali nobenih drog in alkohola 😉 , so bili močno kulturno in duhovno razviti. Najvišja boga sta Ranginui (oče – nebo) in Papatuanuku (mati – zemlja), pod njima pa so bogovi zemlje, gozda in morja. Še danes je svetovno znan njihov tradicionalni obred imenovan kapa haka. Gre za glasno petje in plesanje in izraža izredno moč. Znani so tudi kot odlični umetniki predvsem kot rezbarji. Rezbarji so izključno moški.

Aratiatia Rapids

Njihov svet oblikujejo različni tabuji. Mana je sila s katero človek oblikuje svojo usodo. Uspešen Maor ima mano, če ne krši tabuje. Vsem je znana tudi njihova specifična dobrodošlica – dotik z nosom imenovana hongi.  Pozdravljajo se z Kia ora (imej življenje).

Urejene MTB poti

Prvi belec, ki je odkril deželo je bil Abel Tasman leta 1642, ko je z dvema holandskima ladjama  odplul z Indonezije proti jugu, vendar zaradi spopada z Maori ni pristal. Šele leta 1769 so na njej pristali anglež James Cook in francoz Jean de Surville. Kljub nekaj malega nasilja, sta uspela vzpostavit komunikacijo z Maori. 

Zanimiva vegetacija ob reki Waikato in singelca 😉

Boji med evropejci in maori so se začeli zaradi nespoštovanja njihovega tapu (sacred law). Ozemlje so si hoteli lastiti tako angleži kot francozi. Leta 1840 je podpisan Treaty of Waitangi, ki je temeljni dokument naroda in ureja status maorov in ostalih prebivalcev. Maori so predali oblast angležem v zameno za zaščito pred morebitno francosko kolonizacijo in tako postane Nova Zelandija britanska kolonija. Do leta 1840 je število maorov tako na račun bojev kot zaradi bolezni upadlo na 70000. Po letu 1840 je bilo še nekaj lokalnih vojn za posamezna ozemlja, vendar so bili do leta 1872 vsi upori zatrti.  Največ naseljencev je iz Anglije in Irske. Maori belce imenjujejo “Pakeha”.

Divja reka

Taupo pa je imenovan tudi “svetovna prestolnica ribolova”, predvsem postrvi.  Novozelandci so znani po tem, da na vsakem koraku ponujajo kaj adrenalinskega in Taupo velja za “the best place to skydive” .  Mene pa je za obisk tega dela premamilo predvsem dejstvo, da je ob reki in bližnjem gozdu speljano ogromno MTB tras in da je lahko izhodišče za obisk Narodnega parka Tongariro.

Geotermalno območje

Na poti do Taupoja se je bus za pol ure ustavil tudi v najbolj maorskem mestu Nove Zelandije Rotorui. Vendar mi kaj več kot dobra kava in vonj po gnilih jajcih ni ostalo v spominu. Popoldan sem se že zakampirala v All Seasons Holiday Parku Taupo in se pri Lyfe Cycles zmenila za enodnevno izposojo gorca. V Taupoju organizijalo tudi “Maraton Franja” – vsakoletni 160 km dolg kolesarski dogodek – Lake Taupo Challenge in 12 urni Day-Night Thriller, ki redno privabi več kot 3000 gorskih kolesarjev. Proge za MTB so speljane po Wairakei Forest, ob Waikato River in v Pureora Forestu.

Craters of the moon

Naslednji dan sem odbajkala mimo jezera, iz katerega izvira tudi najdaljša reka Zelandije – Waikato (425 km). In po označeni trasi ob reki vse do znamenitih Hulka falls, kjer reka pade za 10 metrov. Lepo je razvidna moč vode in njena izredna čistost. Po reki in čez slap se lahko zapleješ z jetboatom, ali pa si dvigneš pulz in namočiš glavo nekaj metrov višje z 47 m bungy jumpom. Reka si je nekaj  kilometrov višje skozi Aratiatia Rapids izsklesala globoko pot skozi skale. Po ogledu Artiatia Rapids sem odbajkala nazaj po sinelcah do odcepa za Chraters of the moon.

Vrelec vročine

Na vhodu sem pustila bicikl in se sprehodila po geotermalnem ozemlju. Iz mnogih lukenj se je dvigala žveplena para, iz nekaterih blatnih bazenov je brbotalo, tako da je lesena potka je potekala kar nekaj cm višje od toplih tal in nekatere luknje so bile res prav posebne oblike. Območje je še vedno precej aktivno, zadnji izbruh največjega kraterja je bil 1983, druga dva pa septembra 2002. Takrat so bile poti zasute tudi do 5 m visoko s prahom in pepelom. 

Lep je dan

Bogat dan sem zaključila ob špagetih in klepetu z sosedom v kampu, ki mi je s svojim navdušenjem nad južnim otokom, vzpodbudil željo po čimprejšnem odplutju tja.

Auckland – mesto med Pacifikom in Tasmanskim morjem

Pogled z Mt Eden na Waitemata Harbour

Da stvari v Deželi dolgega oblaka štimajo, se je potrdilo že ob prihodu na Aucklandsko letališče. “Door-to-door shuttle” je čakal pred vrati na tiste, ki smo rezervirali hostle v centru tega največjega novozelandskega mesta. Po pol ure sem že izstopila na osrednji Queen street. In se veselila nad dolžino srednjenovemberskega dneva, ki mi je kljub poznopopoldanskem pristanku vseeno dopuščala ogled glavnih znamenitosti ob večernem sprehodu do Waitemata Harbour. No veselila sem se tudi 20 stopinj višjih temperatur, kot so bile doma. Po dveh dneh sedenja na avionih pa sem si že močno želela hoje in se zato naslednji dan odpravila na t.i. “coast to coast walk”.

Poslovni del mesta

Število prebivalcev Aucklanda se bliža 1,4 milijonov, kar predstavlja približno 31%  celotnega prebivalstva Zelandije. Gre za izredno multikulturno mesto, z velikim deležem polinezijcev in azijcev.

Čakajoč na božič

Zaradi številnih marin ga imenujejo tudi “mesto jadrnic”. Pa tudi mesto vulkanov.  Namreč mesto je zgrajeno na okoli 50-ih vulkanih.  Sicer se je zadnji izbruh zgodil 600 let nazaj, ampak nihče ne more predvideti kdaj lahko spet kateri izbruhne. Praktično je 100 km pod mestom magma, vendar je izbruhnila samo 19 krat v zadnjih 20.000 letih. Danes so nekateri vulkanski hribčki zelene oaze med naselji.

Mestni park

Maori mesto imenujejo Tamaki Makaurau (city of many lovers). Le ti naj bi poselili območje okrog leta 1350. Pred prihodom evropejcev jih je tu prebivalo okoli 20000. Do podpisa “Treaty of Waitangi” so si območje lastila različna maorska plemena. Po kolonizaciji je mesto hitro raslo, predvsem na račun izvoza lesa. Še danes je najhitreje rastoče mesto in center industrije zelandije.

Vulkansko mesto

Poleg raznih galerij in muzejev, teatrov, univerz, Harbour Bridga, stadionov in parkov, je osrednja znamenitost tudi Sky tower, ki je s svojimi 328 m med najvišjimi prostostoječimi stavbami na južni polobli. Večino znamenitosti sem uspela videt na 16 km poti od Waitemata Harbour (Pacifik) do Manukau Harbour (Tasmansko morje), ki je označena kot “coast to coast walk”.

Albert Park

Ta se začne v Viaduct Harbour, ki je bil nekoč glavna ribiška postojanka. Tam se nahaja tudi I-site, kjer sem dobila zemljevid in opis poti. Nadaljuješ po Customs Street, kjer na levi lahko vidiš Waitemata Harbour (maorsko “smooth and shining water”), mimo Edwardian Baroque trajektnega terminala, ki deluje že od leta 1912 in naprej mimo neoklasične pošte, ki je danes mestni avtobusni in železniški terminal imenovan Britomart.

Grafiti z zgodovinskim sporočilom

Pot gre potem skozi Albert Park, kjer je bila nekoč stara maorska vas (papkainga) imenovana Rangipuke. Meterološki observatorij je postavljen na najvišji točki v parku in zabeležuje podatke o vremenu že od leta 1909. Gre za najbolj urejen in ohranjen Auklandski viktorijanski park.

Zelena oaza - Mt Eden

Naslednji je mestni park na obrobju katerega (Pukekawa – “the hill of bitter memories”) stoji Aucklandski muzej, ki je bil zgrajen leta 1929 v spomin na žrtve prve svetovne vojne.

Naslednji park je Outhwaite, kjer je domoval od leta 1840 prvi aucklandski matičar. Ohranjena so še nekatera drevesa iz tega obdobja.

Mestne živali 😉

Maungawhau -Mt Eden je najvišji aucklandski vulkan, ki meri v višino 196 metrov. Krater je simetričen in 50 metrov globok. Pobočja Maungawhaua so Maori preoblikovali v terase in nekoč močno poseljevali. Krater so poimenovali “food bowl of Mataoho“. Čez vulkan je potekala tudi ločnica ozemlja, ki ga je leta 1841 Apihai Te Kawau podaril kraljevini. Del poti okrog vulkana poteka po starodavni maorski poti imenovani Aratakihaere. Na obrobju vulkana se nahajajo Eden Gardens. Leta 1960 je na področju starega kamnoloma ekipa prostovoljcev oblikovala vrtove .  Še vedno prostovoljci skrbijo za ohranjanje prvinske vulkanske pokrajine na tem mestu.

Pohutukawa alias novozelandski christmas tree

Med St Andrews road in Gillies Avenue se nahaja Melville Park, ki danes služi ženskemu hokeju in kriketu.

One tree hill

Maungakiekie – One Tree Hill je pravzaprav največja in najkompleksnejša vulkanska trdnjava na južni polobli. Na pobočjih vulkana je bilo 100 teras, jam za shranjevanje hrane, obrambnih jarkov in utrdb, ki so stoletja nudile dom 5000 ljudem. Ta 183 metrov visok vulkan ima tri kraterje in vulkansko polje, ki se razteza vse do obale Manukau. Leta 1901 je ozemlje podaril ljudstvu Nove Zelandije eden izmed prvih evropskih naseljenikov Sir John Logan Campbell. Darilo je predal med kraljevsko turo grofa in grofice Cornwalla. Po njima se imenuje tudi park, ki se nahaja na območju hriba. Sir Campbell je pokopan na vrhu Maungakiekie. Cornwall park in One Tree Hill obsegata okrog 220 hektarjev. V parku se nahaja Acacia Cottage, zgrajena 1841 in je bila dom Sir Campbellu. Je tudi najstarejša lesena aucklandska hiša. V Huia Lodge zgrajenem 1903  je danes Visitor Centre. V parku se nahaja tudi Stardome Observatory.

Pogled proti Tasmanskemu morju - zahodni del Aucklanda

Na območju Onehunga je leta 1912 John James Boyd odprl ZOO, vendar so ga morali zaradi vonjav in poblega leva 1922 leta zaprti. Živalice so preselili v Aucklandski ZOO. V Jellicoe Parku pa se nahaja Onehunga Blockhouse, ki je ostanek ene od 10-ih  trdnjav zgrajenih 1860, ki so varovale prebivalce Onehunge pred napadi Maorov. Onehungi pripada tudi čast izbora prve ženske županje v britanskem kraljestvu – Mrs Elizabeth Yates, leta 1893. In še v nečem ima Nova Zelandija primat – je prva država na svetu, ki je dala volilno pravico tudi ženskam.

Tipično angleško v Jellicoe Parku

Na koncu Normans Hill Roada sem že otipala Tasmansko morje. In ker je bil dan dolg in lep, sem ob prihodu v Manukau Harbour sklenila, da se vrnem peš tudi nazaj. Rezultat tega je bil žulj in odločitev, da že naslednji dan odidem stran od mestnih ulic 😉 .

Narodni park Tongariro

Mt. Ngaurohoe

Prvi narodni park Nove Zelandije se nahaja praktično na centralnem platoju severnega otoka. Obsega približno 795 kvadratnih km  in skupaj s jezerom Taupo verjetno predstavlja najlepši del otoka. Uvrščen je tudi na Unescov seznam. Ustanovljen je bil leta 1887, ko je zemljo podaril ljudem (gift to all people) poglavar maorskega plemena Tuwharetoa, pod pogojem, da ostane “tapu” (sveta) in zaščitena.  V njegovem osrčju so tri visoke gore vulkanskega izvora: Tongariro, Ruapehu in Ngauruhoe. Maorsko pomeni “tonga” – južni veter in “riro” – odnesti stran.  Geološko gledano so vulkani relativno mladi. Najvišji in najatraktivnejši je večvrhovni Mt. Ruapehu (2797 m n.v.). Njegova vrhnja pobočja so pokrita z vulkanskimi “hiccups” iz let 1969 in 1975, katastofalen pa je bil izbruh na božični večer leta 1953, ko se je sesul ledni zid in tako so ogromne količine laharja uničile železniški most pri Tangiwai-ju, zaradi česar je v reko zgrmel natrpan vlak. Ob neseči je umrlo 153 ljudi.  Največji zadnji izbruh pa je bil leta 1995, temu so zaenkrat sledili še manjši izbruhi in potresi. Tudi Mt. Tongariro (1967 m) je še aktiven, njegov rdeči krater  je zadnjič izbruhnil leta 1926. V bližini kraterja se nahajajo prelepa barvita jezera in “hot springs”. Tretji je Mt. Ngaurohoe (2287 m n.v.) in je enovrhovni s popolnoma simetričnimi pobočji. Zaradi tipične vulkanske oblike je tudi “zvezda” iz Gospodarja prstanov (Mt Doom). Ta je do leta 1975 izbruhnil v povprečju vsakih 9 let, erupcija leta 1954  je trajala 11 mesecev. Celotna pokrajina res daje vtis nezemeljskega in je edinstvena. Področje je velikega pomena tako zaradi naravne lepote kot kulturološko, namreč za Maore je področje sveto.

Samo trava

Soda springs valley

Blue lake

In ta park je bil definitivno tudi na mojem seznamu “must see”. Tako sem si po dveh dneh potepanja po Aucklandu močno zaželela narave in se ušotorila ob največjem jezeru Nove Zelandije Taupo. V mestecu ob jezeru sem si takoj po prihodu rezervirala prevoz  pri Tongariro expeditions z namenom odhoditi t.i. “NZ best one day alpine hike”. Specifičnost prevažanja z javnimi prevoznimi sredstvi v Zelandiji, pa naj bodo to redne linije med mesti ali pa sezonski tramperski prevozi, je, da je v karto vedno všteta še turistična razlaga okoliških znamenitosti. Tako, da imaš občutek, da so vsi šoferji še turistični vodniki. Na busu, ki ga je vozila prava “kiwi” gospa sem prvič odkar sem bila na poti naletela na slovence. Pravzaprav na celo skupino, ki jo je vodil slovenski vodnik.

Rdeči krater

Emerald lakes

Ta enodnevni trek imenujejo novozelandci Tongariro alpine crossing. Pot se dviguje po Mangatepopo Valley na sedlo med Tongarirom in Ngauruhoe. Dolžina treka je 18,5 km. S hojo se začne na Mangatepopo car parku (1150 m n.v.).  Kaj kmalu sem se distancirala od skupine in tiho uživala v hoji do doline “Soda springs” , kjer sem prvič videla tudi tipično trampersko hočo. Sledil je nekoliko strmejši del do južnega kraterja. Ta del imenujejo “devils staircase”. Po slabi uri hoje prideš na sedlo, kjer se odcepi pot na Mt. Ngauruhoe. Ker sem brala, da je pot na vrh precej neprijetna in še delno za zasnežena, sem se odpravila naprej do roba rdečega kraterja (1886 m n.v.). In seveda brez vrha pa ne. Zato sem si za “side trip” omislila skok na Mt. Tongariro. Medtem so se meglice že razpodile in odprl se je prelep razgled na nižje ležeče barvita jezera, ter na rjavo travnato pokrajino, ki se je bohotila daleč naokoli. Po vrnitvi na pot po kateri gre prvotni trek sem se spustila do  rdečega kraterja in nadaljevela pot mimo Emerald lakes in Blue lake. Od tam pa se pot spusti proti Rotopaunego dolini in do Ketatahi Hut (1454 m). Konec treka je na Ketetahi car parku (700 m), kjer nas je ob štirih popoldne že čakal jutranji bus in prijazna gospa, ki odpeljala proti Taupoju šele ko smo bili na busu vsi, ki smo se že zjutraj peljali z njo.  

Proti Rotopounega dolini, spodaj Taupo

Navdušenje nad videnim in mnenje o domačih krajih sva si na poti nazaj neumorno  podajala z Slovakom Janom. Tako se je dan zaključil pod oražno plahto in to z velikim D.

Vonj po žveplu in para

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Podatki so vzeti iz Lonely Planetov in lokalnih turističnih publikacij.

Kolesarski paradiž

Lindis pass

Počasi so se vtisi vtisnili kamor se pač vtisnejo. Najpogostejša vprašanja po vrnitvi domov so bila: “Koliko km?”,  pa: “Koliko je stala izposoja bicikla?” in heh “Kam greš za novlet?”

 

Tasmanov ledenik

No kmjev še nisem seštela. Moralo bi jit bit več kot 1000 in verjetno manj kot 2000. Vsi so bili nekaj posebnega in bi jih z lahkoto nabirala še naprej in naprej in če bi kdo namesto mene odplačeval kredit, zdravstveno zavarovanje in me sponzoriral z kakšnimi 300 euri mesečno za malce hrane in vsake toliko nove čevlje, bi jih z veseljem nabirala v neskončnost 😉 . Kolesarila sem v povrečju po 100 km na dan običajno dva dneva zapored in potem tretji dan počela kej drugega. Pa verjetno nobena etapa ni vključevala manj kot 500 višinskih metrov klancev.

Divjina

Bicikl je koštal manj kot bi me nabavaljanje in šraufanje turne opreme na mojga gorca. Če pa prištejem zraven še transportne stroške bi se izposoja verjetno izkazala za daleč najcenejšo odločitev. Decemberskega izpiska eurocarda nisem podrobneje pogledala. Vem samo, da je bil seštevek tak kot pričakovano. Približek bi bil tam nekje okrog 150 EUR za dobre tri tedne z vso pripadajočo opremo, ki je bila tako izdatna, da ni bilo potrebno niti enkrat obiskati kakšno bajkersko štrcuno (čelada, torbe, rezervna zračnica, nekaj kil orodja, odsevni jopič, pumpa, flike, merilec, lučka in verjetno še kaj je bilo všteto v ceno izposoje). Kot tudi dostava in prevzem na željeni lokaciji. Sama sem sicer delala krog po južnem otoku, tako da se je vse začelo in končalo v Christchurchu. So mi pa rekli, da ni noben problem dobiti bicikl na severnem otoku in ga vrnit na južnem. In bicikl je bil podoben domačemu (Trek 4500 – praktično novejša izvedba moje Judy). Zato je bila edina stvar, ki me je prve par dni rahlo begala, vožnja po levi strani in stiskanje zadnje bremze z drugo roko kot doma. Ampak kot sem rekla, človk sploh ni tako kompleksno bitje in se vsega zelo hitro navadi 😉 .

Mt. Aspring NP

Promet pa popolnoma nasprotje domačemu. Razen v mestih ga praktično ni. Je pa res, da sem se sama potepala tam tik pred “peak” sezono in da je južni otok že tako redkje naseljen kot severni. In nobene histerije. Nasploh ne na cestah, ne nikjer drugje. Vsi so me zelo obzirno obvozili, nobenih srečanj “tik ob…” ni bilo, in ker so kolesarji tako redek pojav, je običajno srečanje potekalo z velikim nasmehom in dvigom roke. Kljub temu, da sem odhajala tja s popotnico kar petih slovenskih kolesarjev, sama nisem uspela vidit več kot tri turne bajkerje. Vozila sem z izjemo tistih gorskih dogodivščin po večinoma asfaltnih cestah, s tem, da je njihov asfalt grobejši kot naš. Vseskozi te spremlja noro lepa narava, ovce, rožce, čistost in urejenost, tišina, če bi bilo nekoliko manj vetrovno in deževno, bi zares mislila, da sem že v raju 😉 .

Domek pod Mt. Sefton

Naselja so posejana z razdaljo tja od 30 km pa do 100 km. V njih si običajno lahko dobil kaj za pod zob in kavo (in ta je bila povsod dobra). Podobno so si sledila tudi backpacker prenočišča in kampi. Marketi so bili samo v večjih mestih kot Mathven, Geraldine, Twizel, Wanaka, Franz Jozef, Hokitika. V njih sem si ponavadi nabavila za dva do tri dni makaronov in konzerv, pa kilo kruha in jabke. Tudi kampirala nisem nikoli popolnoma na divje. Namreč sigurno se je na vsakih 100 km našel en urejen kamping plac. Je pa kampiranje pri novozelandcih zelo priljubljeno in razvito.

Na poti do Rob Roys ledenika

Recimo najbolj osnovni DOC kamp ima urejene sanitrarije in tekočo vodo (ta je ponavadi stal manj kot 3 EUR-e, ki si jih vrgel v neko škatlo). Za cca 8-10 EUR-ov na noč, pa si lahko postavil šotor v kampu, ki je imel skupne prostore, ki so jih sestavljali kuhinja (z mikrovalovko, toasterjem, grelcem vode, štedilniki, gorilniki, posodami, servetami…skratka ne rabiš nič svojega, samo iz štrcune prineseš futr in skuhaš), dnevni prostor s kavči in TV-jem in raznimi igricami in knjigami, računalniški kotiček, tuši in wc-ji, pralnico in sušilnico in jakuzzijem. Enak luksuz so nudili tudi hostli. Le da te je prišla postelja na suhem 😉 malce več – cca. 12-15 EUR za dorm. Ostale cene so se gibale nekje tako kot pri nas,  razen za servirano pijačo in jedačo je bilo treba odšteti malo več.

Na deževni strani

Za planiranje poti sem si sproti kupovala detajlne karte, v veliko pomoč mi je bila pa v Aucklandu kupljena knjižica Nigela Rushtona “Pedallers’ paradise”, ki te seznani z osnovnimi podatki po posameznih etapah (razdalje v km, višinski diagramčki, kje se da ustavit, prespat, kej pojest, kje so marketi, side tripi, avtobusne povzave). Nasploh do informacij ni bilo težko prit. V vseh večjih mestih imajo t.i. I-site, kjer so ti svetovali za prenočišče, izlete, znamenitosti, prodajali mape, imeli obešeno vremensko napoved, rezervirali prevoz in vse to z nasmehom in prijaznostjo.

Bejbe

Nasploh sem odšla domov z vtisom, da so “Kiwiji” pozitivni in dobrovoljni ljudje in da niso preobremenjeni z delom, da gredo radi domov in kej vržejo na raženj ali se zapodijo v vodo ali kakšen klanec, da niso obremenjeni z bajtami in avti, in da gre za ljudi, ki so verjetno zaradi redke poseljenosti vedno pripravljeni pomagati in nasploh izredno komunikativni. Niti enkrat nisem odšla iz še tako velike trgovine brez vprašanja: “How are you today?” in če sem odgovorila nazaj z “Fine. And how are you?”, je nakup vključeval še vsaj 10 minut klepeta.

Haast beach

 

 

 

 

 

Skratka res pravi kolesarski raj 🙂 .