Gorenjska MTB klasika ali prečenje Trupejevo poldne – Belca

 

 

Po vseh raziskovanjih čez mejo se vsake toliko prileže tudi kakšna domača. Šele pred dvema tednoma recimo smo odkrili v bistvu najlepšo iz Jelovice, pa smo mislili, da poznamo že vse iz hriba za blokom 🙂 .

Na eno vročo poznopoletno nedeljo pa smo izkoristili lastnino in voljo dveh voznikov in en avto pustili v Belci, z drugim pa se zapeljali proti Korenskem sedlu. Tam smo se le usedli na kolesa in ob klepetanju smo bili 1, 2, 3  v Železnici. Čudno ime za srednjegorsko dolinco v Karavankah. Do tam je šlo s poganjanjem pedal, potem pa v večini s hojo in nošnjo bajkov. Vse do sedla med Trupejevim poldnom in Lepim vrhom.

Tam pa se začne tisti najlepši del prečenja. S sedla se po lepi potki odpravimo proti Maloškemu poldnu. Sledi spust proti travnikom pod Grajšco, kjer se je malce nazaj verjetno paslo. Da vse ne postane preveč ležerno sledi vzpon po od krav razriti potki na sedlo pod Kresiščem. Tam se odločimo za pot na greben. Sledi prečka proti Črnem vrhu ali Črni kepi, ki pa je dosti manj uhojena in polna ovir. Vendar nudi prekrasne razglede in samoto.

Spust proti sedlu Jepca po mejni poseki ima svoje detajle. Še bolj pa vzpon na ključni del, ki je konkretno strm in spolzek. Vendar se s trmo da. In tudi z nekoliko krajšimi nogami. Bajki so se seveda zasidrali na rame.

Še mimo bivaka na sedlu, do čistine kjer je nekoč stala Annahütte. Tam pa malica in zdravilne rožce, namočene se ve kam 😉 .

Potem pa spust. Fanta poiščeta markirano pot v dolino Belce, sama se raje hladim po cesti, ki je speljana najprej čez planine do potoka Belca,  kjer je strmo zarezana v skale. Pri stičišču markirane poti in ceste ju počakam. In potrdita pravilnost moje odločitve. Namreč spust bi bil zame bolj hodeči kot vozeči, zato je rezerviran bolj za maherje. Skupaj se ob potoku spustimo po cesti. Res je lepa ta dolina. Malo pred tunelom pa s ceste odvije stara lovska pot v Belco. Sicer gruščnata, vendar lepo speljana.

Ob potoku se umijem in uležem v travo, tako da mi čakanje, na račun transportiranja z dvema avtoma, ni odveč. Le želja po pivu je zmeraj večja, tako da ko zlijemo vase vsak enega in pojemo pizze, zadovoljno zaključimo, da so domače tudi fajn.

Skupaj je gps pokazal več kot 1500 višincev. Kar konkretna tura, čeprav smo jo precej skrajšali z visokim začetkom in pomočjo avtov.

Več fotk je v galeriji.

 

 

Na kozorogovem dvorišču

Pa smo zajadrali v 2016. V pretekle praznične dneve sva skušala stisniti čim več gora, ki sva jih na Kubi že kar malo pogrešala. In letošnja jesen se kar ni hotela prevesiti v zimo. Snega kar ni in ni hotelo biti. Pa nič hudega, važno da je sijalo sonce.

Med božičnim frej tridnevjem sem tako lovila božično polno luno na Stolu, sledil je zaspan dan s kolesarskim vzponom na Dobrčo, potem pa se je prilegel spet dan med gorami zapolnjen z vzponom po grebenu s Studorskega prevala na Veliki Draški vrh. Za nedeljo pa sva cilj izbrala glede na vneto uho in nekoliko slabše počutje.

Vedela sva, da je višje topleje kot v nižinah, vedela sva, da nama bo pasalo sonce, hotela sva jit nekam, kjer še nisva bila in hotela sva jit med “prave” gore. Izbrala sva Špik Hude Police s Pecola. Italijani goro imenujejo Cima di Terrarossa. Res gre za precej travnat vrh, sploh glede na bližnje mogočnejše gore, kot je sosed Montaž.

Do Pecola je šlo še z avtom. Potem pa po sončnih poličkah cik-cak proti vrhu. Sama nisva bila. Po uri in pol sva se primajala na vrh z božanskimi razgledi in kot vedno, sem dala dušek svojemu poznavanju gora…tamle je Viš, tamle gre ena ferata, ki jo bova še šla, … 😉

 

Z vrha sva se odpravila med zadnjimi, tako da sva bila skoraj sama v teatru, kjer so glavno vlogo igrali kozorogi. Občudovala sva njihovo mirnost in veličino. Kako se je največji postavil na rob grebena in nas opazoval. Smejala sva se gibčnosti in igrivosti mlajših. Sama pa sem navdušeno pogledovala v njihove okrogle simpatične trebuščke. Dostop do hrane je bil takrat še neoviran. In kot ponavadi se je baterija v fotoaparatu izpraznila ravno, ko se nama je en nastavil direktno pred naju na pot. In ni bežal.

 

Ustaviva se še pri koči, kjer loviva zadnje sončne žarke, nakar naju ogovori prijazna Korošica. Avstrijska. Kar na hitro se vname debata. Je turna smučarka, partner Robi je iz Belgije in se s svojo polomljeno angleščino skuša vklopiti v pogovor. Z nasmehom in igrivimi očmi, kaj kmalu obrnemo pozornost nanj. Ko se pohvali, da je kolesaril 7 mesecev po Češki in ko poveva, da sva tudi midva navdušena popotniška kolesarja, si postanemo še bolj všeč.

 

Robi je skušal hoditi v normalno službo, pa ni šlo. En mesec je vztrajal, pol leta je bil na bolniški, v podobnih intervalih potem še nekajkrat, dokler ni njegov psihiater zaključil, da on “ni za ta svet”. Sedaj je kot bi pri nas rekli invalidsko upokojen in z 900 euri na mesec prav lepo živi. Prekolesaril in prehodil je že mnogo sveta. Odkar je skupaj s Korošico pa sanja o avtodomu. Rekel je, da je svet en veliki teater ali supermarket. In da smo se ljudje umaknili od našega bistva. Obiskal in živel je tudi v hipijevskih skupnostih na jugu Španije in še bo šel tja. Hodit bos. Jesti zdravo hrano. Ustvarjati. Šla bosta skupaj.

Tudi ona ima že nekaj lepih in nekaj manj lepih zgodb za sabo. Defektologinja. Nekaj let pred penzijo izmučena, izžeta, od službe in vnukov. Hči pač dela cene dneve, tako da je za tri vnuke v popoldnevih skrbela ona. In dokler je šlo, je šlo. Potem pa leto dni bolniške in okrevanje. Sestavljat se je hodila v njej tako drago Istro, kjer ima manjši apartma. Tam je med enim sprehodom do svetilnika v Savudriji ugledala šotor in kolo. In spoznala Robija. Pomagal ji je, da se je postavila nazaj na noge. Pomagal ji je, da spet počne prave stvari. Da pleza, smuča, posluša veter, vonja smreke, je rekla. In ugotovila je, da sta si podobna. Kot sva ugotovila midva. Da sva jima podobna. Da vidiva in si želiva isto kot ona dva. In ko sva videla, koliko energije in veselja je v njiju, sva jima segla v roko in k tistemu Srečno, dodala še, in se vidimo spet kje!

V Novo leto sva vstopila na isti način, visoko v hribih in namesto srečno, sva si le zaželela, da nama še naprej uspe čim večkrat, če že ne vsak dan, slišati veter in vonjati smreke. In isto želim vsem, ki kaj takega še zaznavajo!

 

 

 

Pa smo vrgli “vuč u vodo”

Metanje vuči u vodo v Kropi

Da končno prihaja pomlad nam dajo slutiti v teh zadnjih dneh nekoliko višje temperature in dež, pa to, da izpod snega že kuka telohovo cvetje in da je se je nekje v bližini bloka spet pojavil razposajen kos, ki me zjutraj zbuja s svojim prepevanjem. Smo pa na Gorenjskem pretekle dni odganjali zimo s pripravami na metanje „vuči u vodo“. Gre za star običaj spuščanja razsvetljenih barčic in hišic imenovanih kar “gregorčki” v vodo na predvečer Gregorjevega , ki se je predvsem v nekoč obrtniških in delavskih krajih še ohranil. Po starih šegah namreč na ta dan Sveti Gregor luč v vodo vrže. Včasih so rekli, da se je do Gregorjevega dan že toliko podaljšal, da obrtnikom ni bilo več treba delati ob svetilkah.  Voda pa naj bi odnesla tudi vse slabo, skrbi in zimo. Svetnik Gregor Veliki je bil po starem julijanskem koledarju prinašalec luči in dan njegovega goda je veljal takrat za prvi pomladanski dan.  Ko pa se je leta 1582 koledarski sistem spremenil v gregorjevega (imenovan po papežu Gregorju XIII.), se je  Gregorjevo pomaknilo nazaj na 12. marec in ga tako uradno več ne praznujemo kot prvi pomladni dan.

Plavajoče hišice

 

Kropa je bila v razcvetu železarstva visoko na družbeni lestvici. V 15. stoletju je bila povišana v trg in dobila prav posebne pravice z rudarskim redom, ki ga je podpisal cesar Ferninand. Prebivalci so bili oproščeni davkov, tlake in vojaščine. Kroparji so bili prav posebni ljudje, ki jih je izoblikovalo težko kovaško delo, označevala pa jih je tudi posebna govorica in poroke med Kroparji. Delati so morali od 14 – 16 ur na dan. Nekateri otroci niso bili stari niti deset let, ko so že pričeli z delom. Tako orodje kot material za izdelavo žebljev so si morali kovači sami plačati.

 

Kovaški gregorček

 

Glavne obrti so bile poleg žebljarstva in železarstva še oglarstvo, tesarstvo, urarstvo, orglarstvo, mlinarstvo, čevljarstvo, pa seveda so zaradi številčnosti v mestu našli delo tudi trgovci, gostilničarji in navsezadnje tudi učitelji in duhovniki. Sv. Gregorja, ki je zavetnik rudarjev, zidarjev, izdelovalcev gumbov, učenjakov in študentov, in je veliki patron glasbenikov in pevcev, je bil pri obrtnikih zelo spoštovan. Žebljarji so bili ljubitelji ptičjega petja in so imeli kletke s ptiči v stanovanjih in delavnicah, da so jih zvečer, ko so po dolgem delovniku prišli domov, razveseljevali s svojim petjem. Namreč na limance ujete ptice v poznih jesenskih mesecih so takoj nastanili po stanovanjih, gnezda pa so običajno vzredili kar v vigenjcih.

 

Na spodnjem bajerju v Kropi

 

V Kropi in Kamni Gorici šega ni nikoli zamrla. Že kovači so na predvečer svetega Gregorja po vodi spustili goreče deske. Na ta način so pozdravili pomlad, ki prinaša več svetlobe in toplote. V preteklosti, ko še ni bilo elektrike in v dolino sonce ni posijalo kar štiri mesece, je sveti Gregor pomenil preobrat v življenju kovačev, saj po njem pri svojem delu niso več potrebovali umetne svetlobe. Včasih jim je v fužinah in vigenjcih temo razsvetljevala razbeljena železna palica – „cajn“, ki so jo kovači morali za končno izdelavo najprej razžariti na kovaškem ognjišču.

…

 

Po prvi svetovni vojni so šego spuščanja luči po vodi prevzeli vajenci in otroci. Gregorjevo je bil poseben praznik. Kovači so običajno že ob dveh ponoči začeli kovati, da so lahko dopoldne pogasili ognje in šli na „tičjo vohcet“ Pod Boršt. Če je bilo vreme lepo so šli na polje, kjer so se otroci šli prve pomladanske igre, odrasli pa so se posedli v krog in ob kozarčku „ta zelen’ga“ razpravljali, zvečer pa spuščali luči v bajer. Nekoč so lučke spuščali na preprostih deščicah ali starih coklah, kasneje pa so jih izdelovali iz lesa in papirja v obliki hišic, cerkvic in šmarnih križev. V zadnjih letih pa so barčice postale prave umetnije. Včasih so jih spustili po vaški strugi in počakali da so zgorele, po drugi vojni pa so jih otroci začeli loviti in jih po vodi spustili večkrat. Barčice se danes spuščajo v Kropi po bajerju nekdanje spodnje fužine, v Kamni Gorici pa ob Kapusovi graščini.

 

 

V soboto v Tržiču

 

Tudi v Tržiču, nekoč predvsem čevljarskem mestu, so obrtniki proslavljali svetlejši dan s spuščanjem peharjev z gorečim žaganjem po reki. Včasih je bil čevljar v vsaki drugi hiši. Pozimi so delali kar v stanovanjski sobi.  Na čevljarsko mizico so si dali orodje in posebno luč “na gavge”, ki je imela steklene krogle s prekuhano vodo, ki so usmerjale svetlobo v čevljarjevo naročje. Bolj kot je bila voda stara, jasnejša je bila svetloba. Največ dela so imeli čevljarji ravno pozimi, ko so večinoma delali od 7  do 10 ure zvečer, tudi ob sobotah. Običajno se je v sobi poleg polic s kopiti, šivalnega stroja in rezalne mize, nahajala tudi kletka s ptički, ki so čevljarjem s svojim žvrgolenjem krajšali čas. Seveda je morala biti v sobi tudi slika čevljarskega zavetnika Sv. Krišpina. 

lepa

 

In ker so mojstri spoštovali običaje, so svojim vajencem običajno dovolili izdelavo  „gregorčkov“ kar med delovnim časom. Pri izdelavi so uporabljali orodje in material, ki so ga imeli v delavnici. S čevljarskimi žebljički so ponavadi nabili trske na vogale deske in okrog nalepili karton. Naredili so še odprtinice za okna in vrata in jih oblepili s prozornejšim papirjem. Te so morale biti tako velike, da so vanj postavili svečo. Ko je bila hišica izdelana, so jo še pobarvali z vodenimi barvicami, stene ponavadi oker, streho rdeče, okenca pa so obrobili z rjavo ali zeleno barvo. Kadar je imel kdo več potrpljenja, se je potrudil izdelati še „gank“ ali kakšen drug dodatek. Kadar pa ni bilo časa za izdelavo posebne hišice, so v preharčke dali oblance oziroma žaganje ali stare cunje in jih polili s smolo.

….

 

Na predvečer Gregorjevega so čevljarji že v mraku prenehali z delom in se zbrali pred zgornjim mostom Tržiške Bistrice. Ker je bila Bistrica spomladi precej visoka, je hišice hitro odneslo, zato so jih začeli privezovati. Preden so čevljarski vajenci prerezali vrvice in spustili hišice, so določili najlepšo. Zmagovalec je potem v najbližji gostilni “Pri Mažu” za nagrado dobil liter vina, ko pa so ga popili, je moral še sam dati za rundo.  Mojstri so jim na ta dan dovolili pitje alkoholnih pijač, pozabili so na post in tudi kakšno zapeli. Po nekaterih pisnih virih naj bi v času cehov tržiški mojstri po končanem slavju svoje pomočnike in vajence celo nagradili z ”lihtpratlom“oziroma praznično „lučno“ pečenko.

…

 

Ljudje so prihajali od vsepovsod občudovat ta običaj in menda  naj bi nekoč prišli tudi z Egipta, namreč Glanzmanovi, lastniki BPT, so izvirali iz Trsta in so imeli v Egiptu posestvo bombaža. Tudi v Tržiču naj bi šlo za precej staro šego. Prvi zapis o njej pa so našli v Cerkvenem glasniku iz leta 1926. Običaj se je obdržal vse do povojnih časov. Po drugi svetovni vojni pa je bilo množično spuščanje barčic po Tržiški Bistrici nekaj časa prepovedano, vendar so prebivalci Tržiča, ki jim pravijo Gasarji (ki živijo ob Partizanski ulici)  na delu Bistrice, ki ga imenujejo Prinčkov Tonf, vseeno vsako leto spustili nekaj plavajočih hišic. Leta 1964 pa je na pobudo Turističnega društva Tržič ponovno zaživel in se ohranil vse do danes.

 

 

In še dva zanimiva posnetka iz šestedesetih let na tejle povezavi 🙂 Nekaj fotografij pa se nahaja še v galeriji.

Vir: Turistično društvo Tržič,  Turistično društvo Kropa in Kovaški muzej Kropa