Gorenjska MTB klasika ali prečenje Trupejevo poldne – Belca

 

 

Po vseh raziskovanjih čez mejo se vsake toliko prileže tudi kakšna domača. Šele pred dvema tednoma recimo smo odkrili v bistvu najlepšo iz Jelovice, pa smo mislili, da poznamo že vse iz hriba za blokom 🙂 .

Na eno vročo poznopoletno nedeljo pa smo izkoristili lastnino in voljo dveh voznikov in en avto pustili v Belci, z drugim pa se zapeljali proti Korenskem sedlu. Tam smo se le usedli na kolesa in ob klepetanju smo bili 1, 2, 3  v Železnici. Čudno ime za srednjegorsko dolinco v Karavankah. Do tam je šlo s poganjanjem pedal, potem pa v večini s hojo in nošnjo bajkov. Vse do sedla med Trupejevim poldnom in Lepim vrhom.

Tam pa se začne tisti najlepši del prečenja. S sedla se po lepi potki odpravimo proti Maloškemu poldnu. Sledi spust proti travnikom pod Grajšco, kjer se je malce nazaj verjetno paslo. Da vse ne postane preveč ležerno sledi vzpon po od krav razriti potki na sedlo pod Kresiščem. Tam se odločimo za pot na greben. Sledi prečka proti Črnem vrhu ali Črni kepi, ki pa je dosti manj uhojena in polna ovir. Vendar nudi prekrasne razglede in samoto.

Spust proti sedlu Jepca po mejni poseki ima svoje detajle. Še bolj pa vzpon na ključni del, ki je konkretno strm in spolzek. Vendar se s trmo da. In tudi z nekoliko krajšimi nogami. Bajki so se seveda zasidrali na rame.

Še mimo bivaka na sedlu, do čistine kjer je nekoč stala Annahütte. Tam pa malica in zdravilne rožce, namočene se ve kam 😉 .

Potem pa spust. Fanta poiščeta markirano pot v dolino Belce, sama se raje hladim po cesti, ki je speljana najprej čez planine do potoka Belca,  kjer je strmo zarezana v skale. Pri stičišču markirane poti in ceste ju počakam. In potrdita pravilnost moje odločitve. Namreč spust bi bil zame bolj hodeči kot vozeči, zato je rezerviran bolj za maherje. Skupaj se ob potoku spustimo po cesti. Res je lepa ta dolina. Malo pred tunelom pa s ceste odvije stara lovska pot v Belco. Sicer gruščnata, vendar lepo speljana.

Ob potoku se umijem in uležem v travo, tako da mi čakanje, na račun transportiranja z dvema avtoma, ni odveč. Le želja po pivu je zmeraj večja, tako da ko zlijemo vase vsak enega in pojemo pizze, zadovoljno zaključimo, da so domače tudi fajn.

Skupaj je gps pokazal več kot 1500 višincev. Kar konkretna tura, čeprav smo jo precej skrajšali z visokim začetkom in pomočjo avtov.

Več fotk je v galeriji.

 

 

Okrog Anapurn s kolesi – povzetek

Za kolesarjenje od Besi Saharja do Pokhare potrebovala 12 dni, od tega sva imela dva dneva za počitek.

Premagana razdalja: približno 300 km

Premagana višina: približno 10000 metrov

Povprečen strošek (hrana in prenočišče na osebo): 6-10 eur/dan (višje ko greš dražje je)

Najtežji dan: šesti, ko sva šla čez prelaz

Najdaljši dan: peti, ko sva naredila najmanj km – od Mananga do YakKarke

Najlepši dan: deveti, ko sva se spustila iz Muktinatha do Tukucheja

Najslabši dan: slabih dni ni bilo, zato tudi ni najslabšega

Vesela, da sva vzela s sabo: pol litra orehovca, s katerim sva pomagala prebavi

Obžalovala, da nisva vzela s sabo: polnilca za fotobaterije

Predrtih zračnic: 1

Problemov s kolesi: Renato je lahko zadnja dva dni kolesaril le v srednji prestavi

„Highlights“: pogled na visoke gore in nasmejane obraze

Naučene lekcije: ne hiti, uživaj raje še kakšen dan več

Okrog Annapurn s kolesi – galerija

Vsaka se matra po svoje

po dolini reke Marsyandgi

cesta…

med strmimi gorami

vklesano

guncanje

nad tremi jurji

proti Manangu

med viskomi gorami

proti Thorung Phediju

čudaka na kolesih

Thorung Phedi

proti prelazu

snežena pot

Thorung La 5416 m n.v.

spust proti Muktinathu

spodnji Mustang

spust z Muktinatha

Dualagiri

struga reke Kali Gandaki

nasadi jabolk

tudi busi peljejo po teh cestah

Annapurna I

vse obdelajo še na roke

spet v nižinah

Tatopani

na poti v šolo

rodovitnejši nižinski deli

zaključek z 2xP v Pokhari

Kolesarjenje po Maroku

Ker se ravnokar spravljam opisovat svojo lanskoletno kolesarsko dogodivščino, sem se spomnila, da bi lahko tukaj omenila tisto iz leta 2013, ko sva se novembra podala s kolesi po Maroku. Kratek opis poti in doživetega sem naredila za revijo Sokol, tako da se v priponkah najde scan objave:

marokosokol1 marokosokol2

Bike/hike pohajanja po/nad dolino reke Zilje

Umik od vsakodnevnega norenja, ki mi je letos zaradi raznovrstnih tečajev, izobraževanj in iskanja novih znanj in  potem novo nastalih obveznosti, zaobjelo tudi večino vikendov, sem premikala iz maja na junij in skoraj bi ga še na julij, če nebi zadnji dan junija le napokala v avto svojo staro Judy in zelenega ferrinkota, heh in naslednjič mogoče napokam na avto še kakšno najverjetneje rumeno plovilce 😉 .  Ampak to je že nova zgodba.

Ker, saj vem, Judy bi kvalitetno lahko uporabila tudi na domačem terenu, ampak tokrat ni šlo samo za pogrešanje celodnevnih tripov in samotnosti, pač pa za željo po raziskovanju neznanega, in navsezadnje, če bi si vzela službe frej dneve in ostala v Radolc, ki jo imam sicer iz leta v leto raje, bi v dneve hotela stlačiti še skok tja, klepet s tem, pa še to, pa še ono,… In ker se mi voziti pač da vedno manj, so me najbolj vabili bližnji Karnijci. No ja zadišali so mi že en vikend prej, ko sem sodelovala pri potepanju po južnih pobočjih Dobrača.

Najvišji Karnjiski - Hohe Warte/Coglians

Za bazo sem si izbrala vasico, pravzaprav dve skupaj »zlimani« vasici, Kötschach-Mauthen (slovensko Koča-Muta). Razmejuje ju reka Zilja. Ta izvira nekaj deset kilometrov zahodneje pri Sillanu in se po 125 km izlije pri Beljaku v Dravo. Mestece obdajajo na južni strani Karnijske Alpe, na severni pa Ziljske Alpe in je upravno, turistično, trgovsko, transportno in industrijsko središče za zgornjo Ziljsko dolino in je postavljeno na vstop v dolino Lesachtal. Ime Karnija najverjetenje izhaja iz dejstva, da so prvotno tu živeli Kelti, ki so jih Germani potem potisnili proti jugu. V dolini so našli ostanke, ki pričajo, da je bilo to območje poseljeno že vsaj 200 let pred našim štetjem. V pisnih virih pa je Mautchen omenjen že leta 1276. Kraji so doživeli bogat razcvet v srednjem veku, ko so na teh območjih kopali železovo rudo, zlato in srebro. Od 16 stoletja pa so posesti pripadale Ortenburžanom. Kot bi brala zgodovino naše Kranjske. Kot ostalo Koroško so tudi tu nekoč v veliki meri poseljevali Slovenci. Tako je tu zapaziti vpliv vseh treh kultur, germanske, romanske in slovanske. Po vrhovih, čez katere poteka danes meja med Avstrijo in Italijo so se v prvi svetovni vojni bili hudi boji med Avstro-Ogrci in Italijani, o čemer se lahko poučiš v muzeju, ki se nahaja v mestu in v gorah. S prelaza Plöcken se lahko povzpneš v dobri uri na hrib Klainer Pal, kjer je muzej na prostem in ohranjenih precej objektov še iz tistih časov.  Muzej 1915-1918 pa se nahaja v Mauthenu v mestni hiši. Danes pa se ljudje tu prežviljajo predvsem z lesarstvom in turizmom.

Eggile Alm

Najvišja gora Karnjiskih Alp je 2782 metrov visoki  Hohe Warte oziroma italijansko Coglians in je mejna.

Ziljske Alpe se nahajajo med dolino Drave in Zilje in se na vzhodu zaključijo v Beljaku, na zahodu pa z Lienzom. Po njih poteka 90 km dolga t.i. Ziljska visoka pot oštevilčena z 229. Najvišji vrh Ziljskih alp se nahaja v skupini Laserz imenovan kar enostavno »veliki« – Grosse z višino 2770 metrov. Cesta ki pelje iz Kötschacha proti Lienzu razmejuje dve skupini Ziljskih alp, na zahodu se nahajajo Lienški dolomiti, na vzhodu pa skupina Jauken z najvišjim Torkoflom. Ker sem bila prvi dan precej pozna, mi poleg seveda pregrešno drage kave (2,6 EUR hočejo imeti tamkajšni gostilničarji za Caffe Latte) in nabave zemljevida, ni uspelo odkolesariti kaj dlje kot krožno do bližnje Ödenhutte, ki se nahaja na vzhodnem zaključku Lienških dolomitov. Tu se nahaja pozimi tudi smučišče.

Jaukenalm

Naslednji dan pa sem si že privoščila malo daljše raziskovanje. Po lično urejeni Karnijski kolesarski poti z oznakami R3, ki v dolžini 90 km pripelje ob reki Zilji vse do Beljaka, sem se zapeljala do Weidenburga, potem pa zavila desno čez viseč most in odvila na makedam, ki te po približno tisoč višinskih metrih pripelje do Zollnersee Hutte. Dobrih 15 minut naprej od koče pa se nahaja jezerce, po katerem se koča imenuje. Tu čez in ob meji z Italijo gre tudi Karnijska visoka pot, ki je označena s številko 403 in je dolga približno 150 km in bi jo prehodil nekje v desetih dneh. Ob njej na tem delu poteka tudi geološka pot. Namreč tu naj bi bil miljone let nazaj koralni greben in nekatere kamenine v tem gorstvu ocenjujejo na starost 500 miljonov let in več. No danes je od vse silne vode ostalo le majhno zeleno jezerce. Na bližnjem grebenu, kjer poteka meja so bili vidni ostanki rovov, danes pa po teh gorah v spomin na žrtve prve svetovne vojne poteka t.i. Pot prijateljstva. Tako da je za pohodnike v teh krajih precej poskrbljeno. Popoldansko plohico sem potem prevedrila v koči, večer pa preživela pred šotorčkom s knjigo v roki.

Zollnersee

Sledil je pohodniški dan. Za izhodišče sem si izbrala sedlo Plocken, čez katerega naj bi že Rimljani speljali cesto. Cesta se s prelaza spusti potem proti Timau in naprej v Tolmezzo. Prelaz na zahodu objema Frischenkofel/Cellon, na katerega sta speljani dve drzni ferati, na vzhod pa Kleiner Pal, na katerega pelje tudi več lažjih muzejskih poti in ferata ter gora s slovenskim imenom Polinik. Vzpon na Polinik začneš najprej s hojo mimo zajezenega Grunseeja v dolinici Angerbachtal in nadaljuješ po Karnijski visoki poti do spodnje in zgornje Spielboden Alm. Na zgornji planini zapustiš visoko pot in se dvigneš na sedlo iz katerega se ti odpre lep pogled na Kotschach Mauthen. Potem pa še malce izpostavljenega grebenčka in si na 2331 metrov visokem vrhu. Razgled na dolino Zilje je božanski. Na povratku še sončenje ob jezercu in kava na prelazu, da se tura spodobno zaključi.

Razgled s Polinika

Sledil je bike-hike dan.  Do St. Daniela spet po delčku Karnijske kolesarske poti, potem pa sopihajoč skozi Goldberg, kjer se začne za promet zapt makedam, po katerem prideš vse do Jauken Alm na višini 1900 metrov. Tam prislonim Judy na ograjo in jo mahnem na najvišji vrh v pogorju Jauken Torkofel. Z vrha se lepo vidi tudi sosednja Dravska dolina.

Untere Wolayertal

Zadnji dan pa sem se spet odpravila v Karnijce. Po cesti, ki pelje proti zahodu sem se vzpela vse do Podlaniga, tam pa odvila levo proti Wodmaierju. Potem pa poezija po dolini Wollayer.  Do Untere Wolayeralm je šlo brez sopihanja, potem pa se je pot postavila precej pokonci in zaradi drseče podlage sem nekaj odsekov tudi odhodila. Na Obere Wolayeralm sem prvič srečala ljudi, od tam se pot še nekoliko povzpne potem pa rahlo spusti v kotanjo. Sledil je še zadnji klanec, ki me je skupaj z vročim soncem dokončno zdelal, vendar pogled, ki se odpre za njim odtehta vse. Jezerce, ki ga na severni strani straži Wolayersee Hutte, na južni pa že italijanski Rifugio Lambertenghi, se nahaja na višini 1950 metrov in ga z leve zapira mogočna južna stena Hohe Warte. Verjetno je to najlepši del Karnijcev. Pri spodnji planini sem na povratku izbrala levo cesto, ki pelje mimo Hubertusove kapele do vasice Nostra in se v Birnbaumu priključi na glavo cesto.

Wolayersee

Zadovoljno utrujena sem zapustila urejene vasice ob reki Zilji in se čez Korensko sedlo spustila na našo stran. No ja, Julijci so res daleč najlepši, kraji in vasi pod njimi pa danes z zgrešeno krajinsko arhitekturo in nespoštovanjem starega mnogo manj. In reklamni panoji in plakati te namreč pri nas posiljujejo praktično na vsakih 100 metrov in če že, na staro kmečko hišo in na kozolec pa zagotovo ne sodijo.

Nekaj fotografij je še v galeriji.