Letošnji, po vrsti že trinajsti gorniški tabor za osnovnošolce, ki ga organiziramo “mladinci” PD Ljubljana Matica, smo spet izvedli v prelepem gorskem okolju. Tokrat smo se podali na skrajni severozahodni konec Slovenije, natančneje v Zavetišče Slatna, ki se nahaja dobrih sto višinskih metrov nad Ratečami. Zavetišče je bilo nekoč vojaška postojanka, dobrih deset let nazaj pa so ga dali v upravljanje PD Lisca, ki je vojaške objekte obnovilo in jih že nekaj let oddajajo v najem. Tudi mi smo objekte s pripadajočo infrastrukturo veselo koristili, le spali smo raje tradicionalno zunaj v šotorih. Glavna dejavnost se je zaradi prekrasnega vremena tako ali tako v večini odvijala v bližnjih hribih in na košarkarskem igrišču pred Zavetiščem.
V teden smo tako kot vsako leto stlačili čim več tur, predavanj in iger z gorniško vsebino, največ je bilo pa tako ali tako druženja ob igrah in tabornem ognju.
Pa da ne zaidem spet h klasičnemu opisovanju početij na taboru, tokrat prilagam opis le enega dneva, tistega plezalnega v Tamarju, ki sem ga opisala za taborni bileten.
Kaj več o tem, kaj smo počeli, pa se nahaja na internetni strani odseka , v Gašperjevi in moji galeriji.
“”Po ponedeljkovi nekoliko daljši turi smo se v torkovo jutro prebudili nekoliko kasneje. Po opravljenih običajnih jutranjih ritualih, kot so podenje miši iz šotorov in potovalk, iskanje zobne ščetke in čiste mikice, pa potem umivanje zob in napad jedilnice, ki mu je sledilo pomivanje posode in pospravljanje šotorov, smo se nekaj pred deseto le zbrali, s kolikor toliko pripravljenimi nahrbtniki in jih otežili še s čeladami, potem pa se odpravili po cesti proti Ratečam.
Očitno v tukajšnjih krajih živijo rahlo nestrpni ljudje, ki recimo svoje probleme rešujejo s podiranjem možica, ki ga je Maja nekaj dni nazaj postavila ob cesti in naj bi nakazoval bližnjico v dolino. Zato smo odcep zgrešili in se po “daljšnici” odpravili v dolino in nadaljevali potem mimo močvirja Ledine po kolesarski stezi, ki je speljana po trasi železnice, ki je še pred dobrimi petdesetimi leti povezovala Jesenice s Trbižem. Potem smo prečkali cesto proti Planici in se do skakalnic podali čez travnike in melišča pod Ciprnikom. Ker se je po vstopu v Triglavski narodni park naša četica že zelooooo razvlekla, smo se razdeli na dve skupini: “tahitro”« in “netolikohitro”. Tahitri smo se “nagradili” še z vzponom do slapu Nadiža, ki pa je bil v teh sušnih mesecih bolj slapek. Voda iz slapu potem pronica in pride na dan v Zelencih pri Ratečah in tako pravzaprav predstavlja prvi izvir Save Dolinke. Pri Domu v Tamarju smo se potem zbrali vsi in v nekaj minutah izpraznili njihovo zalogo čipsa in sladoleda. Polnih trebuščkov smo potem obležali po travi. Eni so na dan privlekli karte, drugi pa smo se odpravili deset minut naprej proti stenam, kjer se nahaja manjše plezališče.
Tam so se potem najbolj zagreti preizkusili v plezanju obeh napeljanih smeri, nekoliko manj zagreti pa so preplezali samo eno, tistih, ki pa sploh niso bili zagreti, pa ni bilo prav veliko in smo jih zato pustili težit oskrbniku koče v Tamarju.
Ker sta nam Judita in Domen pripravljala slastno večerjo smo okrog petih pospravili vrvi, pasove in čelade nazaj v nahrbtnike in se odpravili počasi proti Planiškim skakalnicam. Pot nazaj nam je popestril lokalni gozdar, ki nam je pripravil demonstracijo podiranja smreke, pot navzgor pa nešteto stopnic, speljanih ob skakalnici Velikanki. Z Andražem sva si vzela čas in si med tem, ko je njegova sestra preštevala stopnice, popestrila vzpon s sanjarjenjem o najljubših jedeh. In ena izmed njih – skutno jabolčni zavitek nas je pričakala ob povratku v Slatno.
Na vrhu skakalnice smo se malo odpočili, potem pa ob poti navzdol sami zavzeli vloge gozdarjev in se natovorili še z dračjem in vejami za večerni ogenj. Večina zamazancev se je potem še pred večerjo zapodila pod tuše, ostali pa so to naredili s kakšnim dnem zamika 😉 . Jaz sem se po tušu še dobro najedla, zmazala dva kosa štrudla, potem pa zapustila razposajeni tabor in se naslednje jutro precej nerazposajena odpravila v službo. V četrtek so mi potem povedali, da se je taborna torkova razposajenost vlekla pozno v noč.
Štrikarca Suzana””
You must be logged in to post a comment.