Žvrgolenje ene ptice

16 januarja, 2017

“Potepinkanje” po snegu

Filed under: hribovski, smučarski — Oznake: BC smučanje, pohodno smučanje, snežkanje, Zacchi — sinica @ 15:04

Belopeška jezera pod snegom

In smo le zamenjali kolesa za smuči. Za turne ga je žal na letošnji petek trinajsti natreslo premalo in na nič podlage. Za pohodne ali tekaške, pa ga je vsaj na Pokljuki in v Gornjesavski dolini natreslo dovolj – preverjeno.

Proti Fužinam

Zato smo BC smuči (back country) nataknili v nedeljo v Ratečah ali kot rečejo Kranjski Sibiriji. In bilo jih je kar nekaj pod nič. Zato pa sneg puhast in suh, kar je pomenilo pravo uživancijo drsanja po njem. Najprej smo obdelali vse bolj ali manj žgoče teme zadnjih tednov, potem pa ob prečenju travnikov proti Fužinam prešli na bolj prijetne teme. Med njimi je bila spet tista večna o čim bolj “ustreznem” imenovanju tega načina smučanja.

Proti koči Zacchi

Ampak smučanja ta dan ni bilo prav veliko, dosti več je bilo hoje s smučmi na nogah, precej pa tudi hoje s smučmi v rokah in na nahrbtniku. Namreč za večje strmine, kot so direktna peš pot proti koči Zacchi bi potrebovali vsaj pse, če že ne malo več taktičnosti pri izbiri poti. Bližnjice znajo včasih tudi zavesti. Smo pa zaradi njih pridobili vsaj uro, kolikor več bi porabili, če bi se vzpenjali po cesti, ki pa zna biti v teh kratkih dnevih pomembna.

Strmejše bližnjice, ker so lahke in ker so čevlji bolj podobni gojzarjem

Če pa že nismo imeli sreče pri izbiranju poti proti Zacchiju, je pa šlo nazaj dosti hitreje in vse po smučeh. Namreč tudi potka, ki pelje okrog spodnjega Belopeške jezera in na zgornje in okrog njega pri dobrih 10 cm snega ni ravno primerna za smuči. Je pa lepa, speljana med balvani in ob vodi. Spodnje jezero ni bilo pomrznjeno, zgornje pa je bilo pokrito s snegom, ampak vseeno nismo hoteli preverjati debeline ledu na njem in smo se zato raje mučili še malo s koreninami in kamni ob obali.

BC tihožitje pri koči

Smo bili pa zato deležni začudenih pogledov vseh sprehajalcev, ki se jih na teh poteh ob tako lepem vikendu, dere. Po cesti pa se je vzpenjalo tudi mnogo turnih smučarjev. Na naše začudenje pa je bilo največ krpljarjev. In v debati pred kočo nikakor nismo mogli ugotoviti, kako bi lahko bila hoja s krpljami po tem utrjenem snegu lažja kot klasično pešakanje v gojzarjih. Mogoče gre pa za modno muho smo zaključili. Kar mi vsekakor nismo, ker nismo srečali nikogar s podobnimi smučmi.

Po cesti navzdol

Nekaj obirali se pri koči nismo, čeprav je z nje vabljivo dišalo po pohanju in kuhanem vinu. Smo za navzgor porabili preveč časa. So pa smučke pred kočo končno pristale spet na snegu in zviz navzdol. Prav hudo letelo ni, čeprav je bila cesta utrjena. Je pa bilo dovolj hitro, da so prsti na rokah postali boleče hladni. Mimo jezer smo šli potem raje kar po naplužinah ob cesti. Potem pa ob potočku in kot čaplje čez cesto nazaj na senožeti proti Ratečam. In šlo je hitro, čeprav se je v nogah že čutila rahla utrujenost.

In čez zasnežene travnike nazaj proti Ratečam

V Kranjsko goro smo potem odvili še na hmeljevo rehidracijo in veseli ugotovili, da je sneg fajn in da so “potepinke”, kot BC smuči imenuje Alešev kolega, odlična izbira za tovrstno snežno potepanje.

Zima

GPS je nameril približno 24 km, blizu 5 ur premikanja in za slabih 800 višinskih metrov vzponov. Lepo za prvo to-zimsko smučarsko pohodno oziroma BC turo.

Oddaj komentar

16 septembra, 2016

Gorenjska MTB klasika ali prečenje Trupejevo poldne – Belca

Filed under: bajkerski, gorenjski — Oznake: belca, mtb, trupejevo poldne — sinica @ 13:56

Po vseh raziskovanjih čez mejo se vsake toliko prileže tudi kakšna domača. Šele pred dvema tednoma recimo smo odkrili v bistvu najlepšo iz Jelovice, pa smo mislili, da poznamo že vse iz hriba za blokom 🙂 .

Na eno vročo poznopoletno nedeljo pa smo izkoristili lastnino in voljo dveh voznikov in en avto pustili v Belci, z drugim pa se zapeljali proti Korenskem sedlu. Tam smo se le usedli na kolesa in ob klepetanju smo bili 1, 2, 3 v Železnici. Čudno ime za srednjegorsko dolinco v Karavankah. Do tam je šlo s poganjanjem pedal, potem pa v večini s hojo in nošnjo bajkov. Vse do sedla med Trupejevim poldnom in Lepim vrhom.

Tam pa se začne tisti najlepši del prečenja. S sedla se po lepi potki odpravimo proti Maloškemu poldnu. Sledi spust proti travnikom pod Grajšco, kjer se je malce nazaj verjetno paslo. Da vse ne postane preveč ležerno sledi vzpon po od krav razriti potki na sedlo pod Kresiščem. Tam se odločimo za pot na greben. Sledi prečka proti Črnem vrhu ali Črni kepi, ki pa je dosti manj uhojena in polna ovir. Vendar nudi prekrasne razglede in samoto.

Spust proti sedlu Jepca po mejni poseki ima svoje detajle. Še bolj pa vzpon na ključni del, ki je konkretno strm in spolzek. Vendar se s trmo da. In tudi z nekoliko krajšimi nogami. Bajki so se seveda zasidrali na rame.

Še mimo bivaka na sedlu, do čistine kjer je nekoč stala Annahütte. Tam pa malica in zdravilne rožce, namočene se ve kam 😉 .

Potem pa spust. Fanta poiščeta markirano pot v dolino Belce, sama se raje hladim po cesti, ki je speljana najprej čez planine do potoka Belca, kjer je strmo zarezana v skale. Pri stičišču markirane poti in ceste ju počakam. In potrdita pravilnost moje odločitve. Namreč spust bi bil zame bolj hodeči kot vozeči, zato je rezerviran bolj za maherje. Skupaj se ob potoku spustimo po cesti. Res je lepa ta dolina. Malo pred tunelom pa s ceste odvije stara lovska pot v Belco. Sicer gruščnata, vendar lepo speljana.

Ob potoku se umijem in uležem v travo, tako da mi čakanje, na račun transportiranja z dvema avtoma, ni odveč. Le želja po pivu je zmeraj večja, tako da ko zlijemo vase vsak enega in pojemo pizze, zadovoljno zaključimo, da so domače tudi fajn.

Skupaj je gps pokazal več kot 1500 višincev. Kar konkretna tura, čeprav smo jo precej skrajšali z visokim začetkom in pomočjo avtov.

Več fotk je v galeriji.

Oddaj komentar

4 januarja, 2016

Na kozorogovem dvorišču

Filed under: gorenjski, hribovski — Oznake: novo leto, Pecol, Špik hude police — sinica @ 08:53

Pa smo zajadrali v 2016. V pretekle praznične dneve sva skušala stisniti čim več gora, ki sva jih na Kubi že kar malo pogrešala. In letošnja jesen se kar ni hotela prevesiti v zimo. Snega kar ni in ni hotelo biti. Pa nič hudega, važno da je sijalo sonce.

Med božičnim frej tridnevjem sem tako lovila božično polno luno na Stolu, sledil je zaspan dan s kolesarskim vzponom na Dobrčo, potem pa se je prilegel spet dan med gorami zapolnjen z vzponom po grebenu s Studorskega prevala na Veliki Draški vrh. Za nedeljo pa sva cilj izbrala glede na vneto uho in nekoliko slabše počutje.

Vedela sva, da je višje topleje kot v nižinah, vedela sva, da nama bo pasalo sonce, hotela sva jit nekam, kjer še nisva bila in hotela sva jit med “prave” gore. Izbrala sva Špik Hude Police s Pecola. Italijani goro imenujejo Cima di Terrarossa. Res gre za precej travnat vrh, sploh glede na bližnje mogočnejše gore, kot je sosed Montaž.

Do Pecola je šlo še z avtom. Potem pa po sončnih poličkah cik-cak proti vrhu. Sama nisva bila. Po uri in pol sva se primajala na vrh z božanskimi razgledi in kot vedno, sem dala dušek svojemu poznavanju gora…tamle je Viš, tamle gre ena ferata, ki jo bova še šla, … 😉

Z vrha sva se odpravila med zadnjimi, tako da sva bila skoraj sama v teatru, kjer so glavno vlogo igrali kozorogi. Občudovala sva njihovo mirnost in veličino. Kako se je največji postavil na rob grebena in nas opazoval. Smejala sva se gibčnosti in igrivosti mlajših. Sama pa sem navdušeno pogledovala v njihove okrogle simpatične trebuščke. Dostop do hrane je bil takrat še neoviran. In kot ponavadi se je baterija v fotoaparatu izpraznila ravno, ko se nama je en nastavil direktno pred naju na pot. In ni bežal.

Ustaviva se še pri koči, kjer loviva zadnje sončne žarke, nakar naju ogovori prijazna Korošica. Avstrijska. Kar na hitro se vname debata. Je turna smučarka, partner Robi je iz Belgije in se s svojo polomljeno angleščino skuša vklopiti v pogovor. Z nasmehom in igrivimi očmi, kaj kmalu obrnemo pozornost nanj. Ko se pohvali, da je kolesaril 7 mesecev po Češki in ko poveva, da sva tudi midva navdušena popotniška kolesarja, si postanemo še bolj všeč.

Robi je skušal hoditi v normalno službo, pa ni šlo. En mesec je vztrajal, pol leta je bil na bolniški, v podobnih intervalih potem še nekajkrat, dokler ni njegov psihiater zaključil, da on “ni za ta svet”. Sedaj je kot bi pri nas rekli invalidsko upokojen in z 900 euri na mesec prav lepo živi. Prekolesaril in prehodil je že mnogo sveta. Odkar je skupaj s Korošico pa sanja o avtodomu. Rekel je, da je svet en veliki teater ali supermarket. In da smo se ljudje umaknili od našega bistva. Obiskal in živel je tudi v hipijevskih skupnostih na jugu Španije in še bo šel tja. Hodit bos. Jesti zdravo hrano. Ustvarjati. Šla bosta skupaj.

Tudi ona ima že nekaj lepih in nekaj manj lepih zgodb za sabo. Defektologinja. Nekaj let pred penzijo izmučena, izžeta, od službe in vnukov. Hči pač dela cene dneve, tako da je za tri vnuke v popoldnevih skrbela ona. In dokler je šlo, je šlo. Potem pa leto dni bolniške in okrevanje. Sestavljat se je hodila v njej tako drago Istro, kjer ima manjši apartma. Tam je med enim sprehodom do svetilnika v Savudriji ugledala šotor in kolo. In spoznala Robija. Pomagal ji je, da se je postavila nazaj na noge. Pomagal ji je, da spet počne prave stvari. Da pleza, smuča, posluša veter, vonja smreke, je rekla. In ugotovila je, da sta si podobna. Kot sva ugotovila midva. Da sva jima podobna. Da vidiva in si želiva isto kot ona dva. In ko sva videla, koliko energije in veselja je v njiju, sva jima segla v roko in k tistemu Srečno, dodala še, in se vidimo spet kje!

V Novo leto sva vstopila na isti način, visoko v hribih in namesto srečno, sva si le zaželela, da nama še naprej uspe čim večkrat, če že ne vsak dan, slišati veter in vonjati smreke. In isto želim vsem, ki kaj takega še zaznavajo!