“Potepinkanje” po snegu

Belopeška jezera pod snegom

In smo le zamenjali kolesa za smuči. Za turne ga je žal na letošnji petek trinajsti natreslo premalo in na nič podlage. Za pohodne ali tekaške, pa ga je vsaj na Pokljuki in v Gornjesavski dolini natreslo dovolj – preverjeno.

Proti Fužinam

Zato smo BC smuči (back country) nataknili v nedeljo v Ratečah ali kot rečejo Kranjski Sibiriji. In bilo jih je kar nekaj pod nič. Zato pa sneg puhast in suh, kar je pomenilo pravo uživancijo drsanja po njem. Najprej smo obdelali vse bolj ali manj žgoče teme zadnjih tednov, potem pa ob prečenju travnikov proti Fužinam prešli na bolj prijetne teme. Med njimi je bila spet tista večna o čim bolj “ustreznem” imenovanju tega načina smučanja.

 

Proti koči Zacchi

Ampak smučanja ta dan ni bilo prav veliko, dosti več je bilo hoje s smučmi na nogah, precej pa tudi hoje s smučmi v rokah in na nahrbtniku. Namreč za večje strmine, kot so direktna peš pot proti koči Zacchi bi potrebovali vsaj pse, če že ne malo več taktičnosti pri izbiri poti. Bližnjice znajo včasih tudi zavesti. Smo pa zaradi njih pridobili vsaj uro, kolikor več bi porabili, če bi se vzpenjali po cesti, ki pa zna biti v teh kratkih dnevih pomembna.

 

Strmejše bližnjice, ker so lahke in ker so čevlji bolj podobni gojzarjem

Če pa že nismo imeli sreče pri izbiranju poti proti Zacchiju, je pa šlo nazaj dosti hitreje in vse po smučeh. Namreč tudi potka, ki pelje okrog spodnjega Belopeške jezera in na zgornje in okrog njega pri dobrih 10 cm snega ni ravno primerna za smuči. Je pa lepa, speljana med balvani in ob vodi. Spodnje jezero ni bilo pomrznjeno, zgornje pa je bilo pokrito s snegom, ampak vseeno nismo hoteli preverjati debeline ledu na njem in smo se zato raje mučili še malo s koreninami in kamni ob obali.

BC tihožitje pri koči

Smo bili pa zato deležni začudenih pogledov vseh sprehajalcev, ki se jih na teh poteh ob tako lepem vikendu, dere. Po cesti pa se je vzpenjalo tudi mnogo turnih smučarjev. Na naše začudenje pa je bilo največ krpljarjev. In v debati pred kočo nikakor nismo mogli ugotoviti, kako bi lahko bila hoja s krpljami po tem utrjenem snegu lažja kot klasično pešakanje v gojzarjih. Mogoče gre pa za modno muho smo zaključili. Kar mi vsekakor nismo, ker nismo srečali nikogar s podobnimi smučmi.

Po cesti navzdol

Nekaj obirali se pri koči nismo, čeprav je z nje vabljivo dišalo po pohanju in kuhanem vinu. Smo za navzgor porabili preveč časa. So pa smučke pred kočo končno pristale spet na snegu in zviz navzdol. Prav hudo letelo ni, čeprav je bila cesta utrjena. Je pa bilo dovolj hitro, da so prsti na rokah postali boleče hladni. Mimo jezer smo šli potem raje kar po naplužinah ob cesti. Potem pa ob potočku in kot čaplje čez cesto nazaj na senožeti proti Ratečam. In šlo je hitro, čeprav se je v nogah že čutila rahla utrujenost.

In čez zasnežene travnike nazaj proti Ratečam

V Kranjsko goro smo potem odvili še na hmeljevo rehidracijo in veseli ugotovili, da je sneg  fajn in da so “potepinke”, kot BC smuči imenuje Alešev kolega, odlična izbira za tovrstno snežno potepanje.

Zima

GPS je nameril približno 24 km, blizu 5 ur premikanja in za slabih 800 višinskih metrov vzponov. Lepo za prvo to-zimsko smučarsko pohodno oziroma BC turo.

Na kozorogovem dvorišču

Pa smo zajadrali v 2016. V pretekle praznične dneve sva skušala stisniti čim več gora, ki sva jih na Kubi že kar malo pogrešala. In letošnja jesen se kar ni hotela prevesiti v zimo. Snega kar ni in ni hotelo biti. Pa nič hudega, važno da je sijalo sonce.

Med božičnim frej tridnevjem sem tako lovila božično polno luno na Stolu, sledil je zaspan dan s kolesarskim vzponom na Dobrčo, potem pa se je prilegel spet dan med gorami zapolnjen z vzponom po grebenu s Studorskega prevala na Veliki Draški vrh. Za nedeljo pa sva cilj izbrala glede na vneto uho in nekoliko slabše počutje.

Vedela sva, da je višje topleje kot v nižinah, vedela sva, da nama bo pasalo sonce, hotela sva jit nekam, kjer še nisva bila in hotela sva jit med “prave” gore. Izbrala sva Špik Hude Police s Pecola. Italijani goro imenujejo Cima di Terrarossa. Res gre za precej travnat vrh, sploh glede na bližnje mogočnejše gore, kot je sosed Montaž.

Do Pecola je šlo še z avtom. Potem pa po sončnih poličkah cik-cak proti vrhu. Sama nisva bila. Po uri in pol sva se primajala na vrh z božanskimi razgledi in kot vedno, sem dala dušek svojemu poznavanju gora…tamle je Viš, tamle gre ena ferata, ki jo bova še šla, … 😉

 

Z vrha sva se odpravila med zadnjimi, tako da sva bila skoraj sama v teatru, kjer so glavno vlogo igrali kozorogi. Občudovala sva njihovo mirnost in veličino. Kako se je največji postavil na rob grebena in nas opazoval. Smejala sva se gibčnosti in igrivosti mlajših. Sama pa sem navdušeno pogledovala v njihove okrogle simpatične trebuščke. Dostop do hrane je bil takrat še neoviran. In kot ponavadi se je baterija v fotoaparatu izpraznila ravno, ko se nama je en nastavil direktno pred naju na pot. In ni bežal.

 

Ustaviva se še pri koči, kjer loviva zadnje sončne žarke, nakar naju ogovori prijazna Korošica. Avstrijska. Kar na hitro se vname debata. Je turna smučarka, partner Robi je iz Belgije in se s svojo polomljeno angleščino skuša vklopiti v pogovor. Z nasmehom in igrivimi očmi, kaj kmalu obrnemo pozornost nanj. Ko se pohvali, da je kolesaril 7 mesecev po Češki in ko poveva, da sva tudi midva navdušena popotniška kolesarja, si postanemo še bolj všeč.

 

Robi je skušal hoditi v normalno službo, pa ni šlo. En mesec je vztrajal, pol leta je bil na bolniški, v podobnih intervalih potem še nekajkrat, dokler ni njegov psihiater zaključil, da on “ni za ta svet”. Sedaj je kot bi pri nas rekli invalidsko upokojen in z 900 euri na mesec prav lepo živi. Prekolesaril in prehodil je že mnogo sveta. Odkar je skupaj s Korošico pa sanja o avtodomu. Rekel je, da je svet en veliki teater ali supermarket. In da smo se ljudje umaknili od našega bistva. Obiskal in živel je tudi v hipijevskih skupnostih na jugu Španije in še bo šel tja. Hodit bos. Jesti zdravo hrano. Ustvarjati. Šla bosta skupaj.

Tudi ona ima že nekaj lepih in nekaj manj lepih zgodb za sabo. Defektologinja. Nekaj let pred penzijo izmučena, izžeta, od službe in vnukov. Hči pač dela cene dneve, tako da je za tri vnuke v popoldnevih skrbela ona. In dokler je šlo, je šlo. Potem pa leto dni bolniške in okrevanje. Sestavljat se je hodila v njej tako drago Istro, kjer ima manjši apartma. Tam je med enim sprehodom do svetilnika v Savudriji ugledala šotor in kolo. In spoznala Robija. Pomagal ji je, da se je postavila nazaj na noge. Pomagal ji je, da spet počne prave stvari. Da pleza, smuča, posluša veter, vonja smreke, je rekla. In ugotovila je, da sta si podobna. Kot sva ugotovila midva. Da sva jima podobna. Da vidiva in si želiva isto kot ona dva. In ko sva videla, koliko energije in veselja je v njiju, sva jima segla v roko in k tistemu Srečno, dodala še, in se vidimo spet kje!

V Novo leto sva vstopila na isti način, visoko v hribih in namesto srečno, sva si le zaželela, da nama še naprej uspe čim večkrat, če že ne vsak dan, slišati veter in vonjati smreke. In isto želim vsem, ki kaj takega še zaznavajo!

 

 

 

Plezalni dan na letošnjem taboru za osnovnošolce

prekrasna kulisa by Gašper

Letošnji, po vrsti že trinajsti gorniški tabor za osnovnošolce, ki ga organiziramo “mladinci” PD Ljubljana Matica, smo spet izvedli v prelepem gorskem okolju. Tokrat smo se podali na skrajni severozahodni konec Slovenije, natančneje v Zavetišče Slatna, ki se nahaja dobrih sto višinskih metrov nad Ratečami. Zavetišče je bilo nekoč vojaška postojanka, dobrih deset let nazaj pa so ga dali v upravljanje PD Lisca, ki je vojaške objekte obnovilo in jih že nekaj let oddajajo v najem. Tudi mi smo objekte s pripadajočo infrastrukturo veselo koristili, le spali smo raje tradicionalno zunaj v šotorih. Glavna dejavnost se je zaradi prekrasnega vremena tako ali tako v večini odvijala v bližnjih hribih in na košarkarskem igrišču pred Zavetiščem.

V teden smo tako kot vsako leto stlačili čim več tur, predavanj in iger z gorniško vsebino, največ je bilo pa tako ali tako druženja ob igrah in tabornem ognju.

Pa da ne zaidem spet h klasičnemu opisovanju početij na taboru, tokrat prilagam opis le enega dneva, tistega plezalnega v Tamarju, ki sem ga opisala za taborni bileten.

Kaj več o tem, kaj smo počeli, pa se nahaja na internetni strani odseka  , v Gašperjevi in moji galeriji.

“”Po ponedeljkovi nekoliko daljši turi smo se v torkovo jutro prebudili nekoliko kasneje. Po opravljenih običajnih jutranjih ritualih, kot so podenje miši iz šotorov in potovalk, iskanje zobne ščetke in čiste mikice, pa potem umivanje zob in napad jedilnice, ki mu je sledilo pomivanje posode in pospravljanje šotorov, smo se nekaj pred deseto le zbrali, s kolikor toliko pripravljenimi nahrbtniki in jih otežili še s čeladami, potem pa se odpravili po cesti proti Ratečam.

Očitno v tukajšnjih krajih živijo rahlo nestrpni ljudje, ki recimo svoje probleme rešujejo s podiranjem možica, ki ga je Maja nekaj dni nazaj postavila ob cesti in naj bi nakazoval bližnjico v dolino. Zato smo odcep zgrešili in se po “daljšnici” odpravili v dolino in nadaljevali potem mimo močvirja Ledine po kolesarski stezi, ki je speljana po trasi železnice, ki je še pred dobrimi petdesetimi leti povezovala Jesenice s Trbižem. Potem smo prečkali cesto proti Planici in se do skakalnic podali čez travnike in melišča pod Ciprnikom. Ker se je po vstopu v Triglavski narodni park naša četica že zelooooo razvlekla, smo se razdeli na dve skupini: “tahitro”« in “netolikohitro”. Tahitri smo se “nagradili” še z vzponom do slapu Nadiža, ki pa je bil v teh sušnih mesecih bolj slapek. Voda iz slapu potem pronica in pride na dan v Zelencih pri Ratečah in tako pravzaprav predstavlja prvi izvir Save Dolinke. Pri Domu v Tamarju smo se potem zbrali vsi in v nekaj minutah izpraznili njihovo zalogo čipsa in sladoleda. Polnih trebuščkov smo potem obležali po travi. Eni so na dan privlekli karte, drugi pa smo se odpravili deset minut naprej proti stenam, kjer se nahaja manjše plezališče.

Tam so se potem najbolj zagreti preizkusili v plezanju obeh napeljanih smeri, nekoliko manj zagreti pa so preplezali samo eno, tistih, ki pa sploh niso bili zagreti, pa ni bilo prav veliko in smo jih zato pustili težit oskrbniku koče v Tamarju.

Ker sta nam Judita in Domen pripravljala slastno večerjo smo okrog petih pospravili vrvi, pasove in čelade nazaj v nahrbtnike in se odpravili počasi proti Planiškim skakalnicam. Pot nazaj nam je popestril lokalni gozdar, ki nam je pripravil demonstracijo podiranja smreke, pot navzgor pa nešteto stopnic, speljanih ob skakalnici Velikanki. Z Andražem sva si vzela čas in si med tem, ko je njegova sestra preštevala stopnice, popestrila vzpon s sanjarjenjem o najljubših jedeh. In ena izmed njih – skutno jabolčni zavitek nas je pričakala ob povratku v Slatno.

Na vrhu skakalnice smo se malo odpočili, potem pa ob poti navzdol sami zavzeli vloge gozdarjev in se natovorili še z dračjem in vejami za večerni ogenj. Večina zamazancev se je potem še pred večerjo zapodila pod tuše, ostali pa so to naredili s kakšnim dnem zamika 😉 . Jaz sem se po tušu še dobro najedla, zmazala dva kosa štrudla, potem pa zapustila razposajeni tabor in se naslednje jutro precej nerazposajena odpravila v službo. V četrtek so mi potem povedali, da se je taborna torkova razposajenost vlekla pozno v noč.

Štrikarca Suzana””

Pod mogočno Triglavsko Steno – Tabor MO PD Radovljica – Vrata 2012

Tudi letos smo v okviru Mladinskega odseka Planinskega Društva Radovljica izvedli tabor za mlade planince in tudi letos je bilo število prijavljenih preveliko, da bi ga lahko izvedli v enem terminu. 116 otrok smo zato razvrstili na dva termina in se z njimi odpravili v prekrasno dolino Vrata.

Aljažev dom in Stena

 

Dolina Vrata je največja ledeniško preoblikovana dolina na severni strani Julijskih Alp, ki jo zapira mogočna severna triglavska stena. Tabor smo v obeh terminih začeli v petek s sprehodom po Naravoslovni učni poti Triglavske Bistrice, ki se začne na meji osrednjega območja Triglavskega narodnega parka, pri Rosu na samem vstopu v dolino Vrata. Dolina je poraščena z gozdovi, ki jih le tu in tam pretrgajo zeleni pašniki, obdajajo jo prekrasni vrhovi, v njej pa se nahaja tudi eden najlepših slapov pri nas.

Galerije

 

Slap Peričnik pada v dveh stopnjah čez konglomeratni prag. Spodnji slap je visok 52 m, zgornji pa 16 m. Namreč ko so se ledeniki umikali in talili, so vode izpod njih odnašale ledeniški material in ga odlagale v dolinah. Ta fluvioglacialni prod se je v Vratih sprijel v konglomerat in se kot t.i. konglomeratna stopnja vleče po levem bregu Triglavske Bistrice. Stopnja je ponekod debela tudi okoli sto metrov. Leva stran Triglavske Bistrice je v nasprotju z desnim dolomitnim begom zgrajena iz mlajšega pleistocenskega konglomerata. Zgornji rob konglomeratnega zasipa vidimo s poti kot nizko steno, ki je ponekod spodkopana s spodmoli, zato se iz nje lomijo posamezni bloki. Spodjedenost je najbolj opazna na delu, ki se imenuje Galerije (»lope«).

…

 

Na desni strani brega pa je prevladujoča kamenina triasni dolomit star okrog 230 milijonov let. Dolomitni skladi so močno razjedeni s številnimi grapami, nad njimi pa se dvigajo ostri grebeni in stolpi. Dolomit je namreč slabo odporen na zmrzal. Višje pa so stene zgrajene iz bolj kompaktnega in mlajšega dachsteinskega apnenca. Pot Triglavske Bistrice je dolga 10 km in se konča v zatrepu doline, nad katerim kraljuje mogočna Triglavska severna stena, in kjer izpod grušča pod steno Triglavska Bistrica začne svojo pot. V sušnejših obdobjih kmalu po izviru ponikne in pride na dan šele pod Turkovim rovtom. V Mojstrani pa se izliva v Savo Dolinko.

pri spomeniku padlim partizanom gornikom

Po dobrih treh urah prijetne hoje smo prispeli do Aljaževega doma, kjer so nas že pričakali s kosilom. Potem smo se na hitro razdelili v sobe Šlajmarjevega doma in popoldne preživeli na travniku med domoma. Osvežili smo zanje o orientaciji in nevarnostih v gorah. O teh so nas poučili dodatno še Mojstranški Gorski reševalci, ki so nas obiskali in nam pokazali, kako se spusti ponesrečenca po vrvni žičnici. Nekaj malih korenjakov se je tudi samih preizkusilo v vlogi ponesrečenca in se z Malega Triglava spustilo po njej na travnik.

jupiiii

Prvi večer smo za razliko od drugega zaključili nekoliko bolj zgodaj. Po simpatični in duhoviti predstavitvi posameznih šol, smo pripravili nahrbtnike za sobotno turo in se odpravili spat.

Luknja

Zjutraj pa smo se v treh skupinah odpravili naprej po dolini mimo znamenitega spomenika v obliki klina in vanj vpete rinke postavljenega leta 1953 in posvečenega padlim partizanom gornikom. Ob glasni Bistrici smo šli najprej skozi gozdnat del, ki se v višjem delu imenuje Bukovlje. Gre za enodoben bukov gozd, kjer rastejo t.i. plazovne bukve, katerih prvih nekaj metrov debla je položeno po tleh. Gozd so kmalu zamenjala melišča in nizko rastje.

na križišču

Pot je višje spretno vijugala med vsemi balvani, mi pa smo jo popestrili z izdelavo možicev in opazovanjem raznih živalic, ki jih je vlažno vreme zvabilo na plan. Preplašili smo kar nekaj miši, paziti pa smo morali predvsem na to, da nismo pohodili kakšnega planinskega močerada in polža lazarja. Planinski močerad je v Sloveniji edina dvoživka, ki za svoje preživetje ne potrebuje vode. Zadošča mu že precejšna vlaga. Črne barve je tudi polž lazar in je znan po tem, da nima hiške, ko pa se ustraši skrije glavo.

mravljice

Med potjo smo se pogovarjali o pravilih, ki jih moramo upoštevati ob obiskovanju gora in Triglavskega Narodnega Parka, ter si pripovedovali še pravljico o Zlatorogu in vseskozi pogledovali v levo, če bi se oblaki in megla le umaknili in bi lahko uzrli mogočno Triglavsko steno in Zlatorogove police, ki prečkajo celo steno ali katerega od izrazitih skalnih stebrov (Slovenski, Nemški, Čopov, Jugov,…), v katerih se je pisala zgodovina slovenskega alpinizma. Počasi smo se vzpenjali proti Luknji, najnižji točki med okoliškimi stenami, ki je že star prehod na trentarsko stran. Dve starejši skupini sta se povzpeli prav na prelaz, mi z mlajšo pa smo nekoliko pod njim odvili do Bivaka pod Luknjo, kjer smo si odpočili in se potem počasi odpravili nazaj na kosilo v Aljažev dom.

igranje

Dom je dal tu leta 1910 zgraditi znameniti župnik Jakob Aljaž, ki ga pogosto imenujemo kar »triglavski župnik«. Od leta 1896 je bila tu že manjša koča, od 1904 pa je v bližini že stal dom, ki ga je leta 1908 odnesel plaz. Vsem znan pa je predvsem Aljažev stolp, ki se nahaja na vrhu Triglava, kamor ga je postavil leta 1895, ko je za simbolično ceno kupil sam vrh Triglava in ga na ta način obvaroval potujčenja. Poleg njegovega ogromnega prispevka k razvoju planinstva, pa je potrebno omeniti tudi to, da je bil pisec in skladatelj. Pesem “Oj Triglav, moj dom…” prihaja izpod njegovih rok.

lovenje ravnotežja

 

 

Po kosilu smo se odpravili spet na travnik pred Šlajmerjevim domom, v katerem se je tudi pisala slovenska alpinistična zgodovina. Po vojni so se v njem kalili alpinisti pod budnim očesom legendarnega Jože Čopa. Po njem se tudi imenuje ena najbolj čislanih smeri v Steni – Čopov steber, ki jo je leta 1945 preplezal skupaj s Pavlo Jesih. Zahodni del Severne Triglavske stene pa je še bolj zahteven. Tam se nahaja tudi znan previsni del imenovan Sfinga.

nedeljsko plezanje

 

 

In potem ko smo se popoldan igrali na travniku razne družabne igre in izpolnjevali planinske dnevnike, smo si v deževnem večeru ogledali dva filma. Mlajši so si ogledali nikoli zastarelega Kekca, starejši pa novejšo Sfingo. Film je bil premierno prikazan ravno ob 80 letnici prvega slovenskega celovečernega igranega filma V kraljestvu Zlatoroga, v katerem igra eno glavnih vlog ravno Joža Čop.

skupinska s prvega termina

 

Nedeljo pa smo namenili seznanjanju z vrvno tehniko, naučili smo se izdelati najosnovnejše gorniške vozle, pa gibanja ob vrvni ograji in samovarovanja na zavarovanih poteh. Nekaj se nas je preizkusilo tudi v plezanju na Mali Triglav, kot se imenuje balvan, ki se nahaja ob leta 1927 zgrajeni kapelici Sv. Cirila in Metoda.

skupinska z drugega termina

 

Bivanje v Vratih smo po kosilu zaključili z izdelavo škratkovih hišic in iskanjem zaklada, potem pa se odpeljali še do Planinskega muzeja v Mojstrani, se sprehodili skozenj in utrdili naučeno. In ob petih popoldan še ni bilo nikomur za zapustiti zanimiv muzej.

 

Drug termin smo izvedli enako, le posamezne vsebine smo prilagodili nekoliko drugačni vremenski situaciji. In zaradi lepo preživetih dni, novih znanj in novih znanstev in prijateljstev, so nas starši pričakali nasmejane do ušes.

v muzeju

 

To in vse tiste zahvale in pohvale, ki so deževale še nekaj dni po taboru, nam dajo slutiti, da bomo naslednje leto imeli še več zagretih mladih planincev in da dva taborna termina ne bosta več dovolj.

Se vidimo septembra in lepe počitnice vsem 🙂

 

Še več fotografij se nahaja v galeriji.

Plezalna zabava

  

Ogrevanje

Visoka stena

 

 

Eno tako vertikalno zabavo smo si privoščili prvo marčevsko soboto. Vznemirjenje je bilo opaziti že na avtobusu. Glasno razlaganje o tem, kdo je že plezal, kdo ima sorodnike, ki plezajo, kdo ima plezalke, kdo ima doma stenco, na kaj vse se lahko spleza, kako je drog za perilo odlično igralo, itd je potekalo vse do vasice Sv. Duh, ki se nahaja v bližini Loke in v kateri je pred nekaj leti zrasel pravi pravcati plezalni center.

 

 

Štirideset otrok smo potem razdelili v tri skupine. Ena se je seznanjala z osnovami plezanja in trenirala v bolder dvorani, ena se je seznanila s plezanjem na višji steni, ena pa se je ukvarjala z orientacijo v bližnjem gozdu. Menjave so si sledile na uro in tako smo v popoldne priplezali z rahlo ožuljenimi rokami in prijetno utrujeni, vendar zadovoljni in nasmejani.

 

"pasanje"

Bodoči radolški plezalni asi

 

 

Pa da me spet ne zanese k pisanju slavospevov o delu z otroci, ali o raznolikosti pomladanskih vikendov, bom tokrat raje malo obujala spomine na še eno prav posebno “plezalno” zabavo v Peruju leta 2007, o kateri sem razlagala v soboto tudi lastniku plezalnega centra.

 

 

 

 

 

Nekaj fotk iz sobotnega plezanja se nahaja še v galeriji.

 

 

   

Vallunaraju (5780 m n.v.)

na vrhu

 

 

 

Z Mitjo oz. Bricem, smo se prvič srečali ravno tam. Trije matičarski sapovci* smo se poleti 2007 odpravili za štiri tedne v Huaraz z namenom osvajanja bližnjih vrhov v Cordilleri Blanci. In ker nekako hitro vzpostaviš komunikacijo z vsakim Slovencem, ki ga srečaš v tujini, je tudi ta z Mitjo hitro stekla. Skupaj z Juretom sta že zaključila s takratnimi plezalnimi načrti in v Huarazu čakala na skupino ljudi, ki sta jih nameravala peljati na treking v Cordillero Huayhuash. Skupaj smo se odpravili na “the best “pollo asado”** in town” in potem še na najboljše “cerveza”***. Ob opisovanju domačih plezalnih zgodb, pa prenekaterih tukajšnih zgod, je Mitja že takrat z velikim zanosom razlagal o načrtih za izgradnjo tega plezalnega centra. Seveda sta nam z Juretom natrosila še cel kup nasvetov in namigov, ki smo jih v nadaljnjih tednih s pridom upoštevali.

...

pogled proti Huarazu

 

 

Na po njegovem najlepši aklimatizacijski vrh – Vallunaraju smo se odpravili že nekaj dni kasneje. Do Lagune Llaca (4400 m n.v.) smo se zapeljali s taksijem iz Huaraza že v zgodnjih jutranjih urah, tako da smo se opoldan že utaborili na razgledni ploščadi na višini 4900 metrov. Po makaronih, v kot še danes rečem “najlepši kuhinji na svetu“, smo se navezali in odpravili na ledenik. Malo zaradi tega, da ne bomo ob nočnem štartu preveč tavali, malo pa tudi zaradi boljše aklimatizacije, smo se dvignili proti vrhu za tristo višincev in se do večera vrnili nazaj v šotor. No, Mitja je imel prav, v primerjavi z ostalimi obleganimi aklimatizacijskimi vrhovi (Pisco, Isincha, Urus), smo bili na tabornem prostoru edini. Vzpon na prekrasen vrh smo začeli okrog treh ponoči in ga v nekaj urah osvojili. Po povratku je sledila ista procedura, kuhanje makaronov in pospravljanje šotora. Nasmejani in zadovoljni z doseženim, smo se opoldne odpravili nazaj proti Llarci, kjer nas naj bi čakal ob dogovorjeni uri taksi. No, le tega tam ni bilo in ker pravzaprav cel dan nismo srečali nobenega človeka, nam ni ostalo nič drugega kot da odpešakamo naprej po cesti upajoč, da nam gre taksi naproti. Pa smo hodili in hodili in nekje na glavni cesti, ki pelje v Huaraz nas je že ujela noč. Upajoč, da se bo vsaj po glavni cesti peljal kakšen avto, smo nadaljevali po njej. Težki nahrbtniki, premagana višina in trdi zimski gojzarji so nas vedno bolj najedali. Pa ni bilo nikogar. Pavze so postajale vedno pogostejše in koraki vedno krajši, ko smo okrog polnoči le prispeli do prvih hiš, ki so se nahajale le nekaj kilometrov pred Huarazom. Tam smo zvedeli, da je sredi dneva Peru stresel močan potres in da v Huarazu vlada kaos. Zato tudi ni bilo nikogar na cestah. Novica nas zaradi utrujenosti ni kaj dosti ganila. Po tej skoraj 22 urni odisejadi, v kateri smo se ob vseh prehojenih kilometrih povzpeli za 800 in spustili za 2700 m n.v., smo videli samo posteljo pri Emiljotu. In šele naslednji dan, ko so na dan prihajale novice o žrtvah in škodi, smo se zavedeli, da smo jo srečno odnesli. Vallunaraju pa je bil vsekakor za vse tri “NAJ” gora (tako po lepoti, kot po vloženem trudu) tistega leta in Mitji smo še danes hvaležni za ta nasvet  🙂

Opombe: *Starejši alpinistični pripravnik, **pečen piščanec, ***pivo