S kajakom do Sv.Grgurja, Golega otoka in Prvića

proti Veli Luki by Sabina

Ker se je v Bohinj že počasi prikradel mraz, smo si te verjetno zadnje letošnje s temperaturami nad 20 stopinj dneve, zaželeli še malo sonca in morja. In tokrat smo ujeli precej mirnovodaške razmere 😉 . Morje je bilo povsem brez valov in še kopalnih temperatur in kar je pri veslanju sploh fajn je bilo brezvetrje. Pa seveda ker se je turistična sezona že nehala, je bil tudi promet po njem zelo redek. Kakšno ribiško brkačo smo še srečali, o gliserjih pa ni bilo več nobenega sledu.

Pavza na Sv. Grgurju

 

 

V kajake smo se usedli v meni tako ljubi Baški in se ob obali podali vse to najbolj jugozahodnega rta otoka Krk, potem pa smo odveslali direktno skozi Senjski kanal do Svetega Grgurja. Tam smo potem naredili na obali ob bivšem zaporniškem pristanišču imenovanem Porat prvo daljšo pavzo in se okrepčali s gurmanskimi morskimi dobrotami “cooked by Renato”: sardelicami, ligniji in škampi v marinadi. Po skoku v morje smo se odzvali še na povabilo sorojakov, ki so bili z jadrnico zasidrani v bližini in splaknili hrano še s kozarcem rdečega.

Ostanki zaporniških zgradb na Grgurju

Sveti Grgur oziroma po domače (čakovsko) Šagargur je danes nenaseljen, 6,37 kvadratnih km velik otok. Otok je na srednjeveških kartah imenovan Arta. Tudi mali bifejček, kjer se da v sezoni odžejati z mrzlim Ožujskim, je za letos že zaprl svoja vrata. Od kopna ga v razdalji 7 km ločijo Velebitska vrata. Najbližji, le 1 km stran, je Rab, zato so na njem že od nekdaj Lopani pasli ovce. Naj bi bil eden najbolj zelenih otokov na Jadranu. Na njem se zavoljo lovskega turizma pasejo tudi jeleni lopatarji. Otok je na severni strani precej kamnit, drugod pa v večini porasel z trdolistnato makijo . Včasih se je na otoku kopal boksit. Danes se na njem nahaja polno ruševin. Večina od njih še iz obdobja, ko so bili na otoku zapori. Na otoku je bilo od leta 1948 do 1988 žensko taborišče oziroma kazensko popravni zavod, kot se je reklo takrat. Ob obali otoka je mogoče našteti okrog 50 bunkerjev. Mi smo se ob njegovi južni strani podali proti naslednjemu 3 km oddaljenemu Golemu otoku.

in ostanki taboriščne tovarne na Golem otoku

Tudi ta 4,53 kvadratnih km velik otok je žal večini poznan po zloglasnem taborišču, ki se je na njem nahajal po drugi svetovni vojni. Naj bi se pa na otoku nahajalo taborišče za ruske ujetnike že med prvo svetovno vojno. Kmalu po koncu druge svetovne vojne se je Jugoslavija sprla s Sovjetsko Zvezo in posledica tega spora in resolucije Informbiroja je bil pripor vseh ljudi, ki so kakorkoli podprli rusko oziroma Stalinovo stran ali bi jo slučajno utegnili podpreti. Tako je v letih med 1949 in 1956 gorje na otokih preživljalo več kot 16000 ljudi osumljenih sodelovanja z Informbirojem. Med njimi tudi čez 500 Slovencev. Ko so leta 1949 na otok pripeljali prve osumljence je bil otok popolnoma gol, tako da so ga morali zaporniki sami pogozditi in pozidati. Poleg groznih mučenj so bili prisiljeni opravljati tudi težka fizična dela v izrednih vremenskih pogojih, kot so močna burja pozimi in neznosna vročina poleti. Mnogi so zaradi izčrpanosti in bolezni izgubili svoja življenja. Vsi zaporniki so morali najprej en mesec preživeti v karanteni, od koder so jih potem določili glede na njihove psihofizične sposobnosti za ustrezno delo. Na otoku so izdelovali lesno pohištvo za izvoz, kovinske predmete (šasije za traktorje, ladjedelniške izdelke, itd), pridobivali drobnjak in marmor, izdelovali terac plošcice in betonske bloke. Nekaj časa so na otoku izdelovali tudi ladje. Leta 1950 so v Senjskem zalivu zgradili „logor R-5“ za ženske politične obtoženke, od leta 1958 pa so na otok začeli pošiljati tudi kriminalne obsojence. Zapor je deloval vse do leta 1988.

pogled s Prvića proti Grgurju

 

Mi smo po osvežitvi v morju nadaljevali proti dobre 3 km oddaljenemu otoku Prvić. Renato, ki se je na teh vodah premikal že večkrat, je v prečki skupaj s Sabino v njegovem dvojcu pičil direktno do krasne plaže na južni strani otoka, kjer smo se utaborili. Dobesedno. Ob ognju smo pojedli, posušili zmočeno, se pogreli in naklepetali. S Sabino sva si potem postlali kar ob ognju. Ena je oktobersko vlago odganjala z bivak vrečo, jaz sem se pokrila kar z alu folijo. Renato in Nina pa sta si za zaščito pred vlago postavila šotora. Utrujenost od cca 34 km veslanja, nebo posuto z zvezdami in rahlo valovanje morja so nas kmalu uspavali. Zjutraj smo se malo sprehodili naokrog in počakali, da je sonce posušilo spalke in šotore. Tako smo 12,75 kvadratnih km velik otok zapustili šele okrog enajstih.

 

 

Jutranje sušenje

Otok Prvić domačini imenujejo Parvić in je v bistvu naravni podaljšek hriba Obzova, ki zapira jugozahodno stran Baškega zaliva in ga od Krka ločijo ozka 800 metrov široka Senjska vrata. Na rtu, ki je najbližje Krku, imenovanem Brezonjin stoji svetilnik Stražica, ki deluje na solarni pogon. Razen občasnih obiskov pastirjev in čebelarjev je otok nenaseljen. Vzhodna in severna stran otoka se zaključujeta z tja do 300 metrov visokimi stenami. Le na zahodni strani otoka se najdejo kakšne prodnate plaže. Otok močno oblikuje burja, ki naj bi tu v povprečju pihala 203 dni na leto. Od leta 1972 je otok zaščiten kot botanični in onitološki rezervat. Tu naj bi gnezdil beli jastreb , suri orel  in rdečegrli slapnik , ter različne vrste rac. Otok je v večini porasel z garigom, na njem pa se nahajajo številni botanični endemiti.

še en krasen sončen dan

 

Skozi Senjska vrata smo se podali nazaj proti Krku in sicer kar direktno proti rtu Sokol, za katerim se skriva krasna Vela Luka. Gre za 1,8 km dolg in 400 metrov širok zaliv, ki ga zaključuje peščena plaža, kjer se nahaja tudi izvir pitne vode. Na področju, ki se nahaja med Velo in Malo Luko in se imenuje Bosar so našli ostanke antične rimske naselbine in bizantinske utrbe iz časa kralja Justinijana. Iz 15. stoletja pa so lepo vidni zidovi in apsida cerkve sv. Nikolaja. V sezoni v luko vozijo taksi-čolni, do nje pa vodijo tudi markirane poti iz Baške.

pa odveslajmo…v Veli Luki by Nina

 

Mi smo se po kopanju in sončenju odpravili nazaj v Baško kar po morju. Ta vzhodna stran Baškega zaliva večkrat preseneti s kakšno peščeno plažo, seveda pa daleč največja in najbolj znana zaključuje sam zaliv. Hitrejša dvojica je teh zadnjih deset kilometrov pospešeno odveslala proti hladnemu pivu naproti, midve z Nino pa sva bili v najinih „kantah“ počasnejši, zato sva si med veslanjem nazaj privoščili vmesno ohladitev s hitrim skokom v morje.

Baška by Sabina

 

 

Poslovili smo se seveda z novimi plani. Ker se oktober bliže koncu in ker eni “pobegnemo” kmalu na južno poloblo, se verjetno šele tja enkrat spomladi spet odpravimo…najverjetneje kar okrog Cresa 😉

Riding on the clouds

Bohinj. Magično lep.

Ko si zaželim tišine, samotnosti in spokojnosti.

Ko imam dovolj pesimističnosti, ustrahovanj in histeričnosti, s katerimi je prenasičen naš čas.

Ko se osvobodim betonskega in jeklenega oklepa.

…

Jezero obdano s sveže zasneženimi gorami in neka neopisna estetika je v enakomirnem gibanju po gladini. V vožnji po oblakih in dotikanju vrhov, ki odsevajo na njej.

Kako lepo je…živeti!!!