Proti koncu doline Langtang
Tretja najpopularnejša pohodniška destinacija v Nepalu je Langtang, vendar je kljub temu število pohodnikov v tem območju precej manjše kot v bližini Annapurn in Everesta. Območje se nahaja v Centralni Himalaji in je v večjem delu razglašeno za Narodni Park. Ustanovitev nacionalnega parka sega v leto 1976 in pravzaprav je Langtang Narodni Park prvi Himalajski Narodni Park. Velik je dobrih 1700 kvadratnih km, v njem pa naj bi se nahajalo čez 45 vasic. V parku živi 4500 ljudi. Na severu in vzhodu meji na Tibet, na zahodu meja poteka ob rekah Bhote Kosi in Trisuli. Južna meja pa poteka 32 km severneje od Kathmanduja. Tudi oba najvišja vrhova Langtang Lirung (7227 m) in Dorje Lakpa (6966 m) in visokogorska sveta jezera Gosaikunda spadajo v park. Ime Langtang pa se nanaša na legendo, ki pravi, da je dolino odkril lama, ki je lovil pobeglega jaka. Lang po tibetansko pomeni jak, dhang pa slediti. Zaradi širokega višinskega razpona, ki pomeni klimatsko, geološko in topografsko pestrost, je območje bogato z različno vegetacijo in živalskimi vrstami. Kar četrtino parka pokrivajo gozdovi. Pod dva tisoč metri je gozd tropski oziroma subtropski, višje ga zamenja raznovrstno grmičevje, ki postaja z višino vedno redkejše, nad tri tisoč metri pa prevladujejo travnate površine, ki se višje umikajo ledu in snegu. V gozdovih prevladuje hrast, različne vrste bora, javor, jelka, bambus in rododendron. V njem so našle zatočišče različne živali kot srne, jeleni, himalajske koze, divji psi, raznovrstni glodalci, langurji, himalajski črni medved, opice vrste resus in tudi vedno redkejša rdeča panda. Ob reki, ki teče po dolini, pa poteka tudi spomladanska in jesenska selitvena pot ptic iz Tibeta v Indijo.
Nosača
Seveda je park najbolje spoznati in doživeti med hojo. Zaradi poletnega JZ monsuna, ki traja od junija do septembra, ga je najprimerneje obiskati jeseni (oktobra in novembra) ali spomladi (aprila in maja). Pozimi pa so predvsem noči zelo mrzle in zaradi snega je tudi marsikje neprehodno. Sama sem se odločila za november in v dvanajstih dneh prehodila kombinacijo Langtang, Gosaikund in Helambu treka. Začela sem v Syabrubesiju, končala pa v Sundarijalu.
"Ulica" skozi vas
Vasica Syabrubesi se nahaja na višini 1470 metrov in je od glavnega mesta Nepala oddaljena le 117 km, vendar je cesta v tako slabem stanju, da vožnja do nje z javnim prevozom traja dobrih 8 ur. Vsekakor je vožnja z javnimi prevoznimi sredstvi v Nepalu doživetje zase. Avtobus je bil velikosti za približno 30 ljudi, vendar se je vanj, poleg vse prtljage, nagnetlo še vsaj enkrat toliko ljudi, na njegovo streho pa še dvakrat toliko. Posebnost, ki sem jo zapazila le v Nepalu pa je ta, da se je bus vsakih nekaj kilometrov, dvakrat zaporedoma, ustavil. Pa ne za kratek čas. Namreč ob prvem ustavljanju so z njegove strehe vsi sestopili in potem odkorakali naprej. Bus se je nato odpeljal naprej mimo nezainteresirane policijske kontrole, se ustavil za naslednjim ovinkom in počakal, da so “strešni” popotniki prikorakali do njega in se ponovno vzpeli na streho. In vsi, vključno s kontrolo, so vedeli za to početje, ampak predpisom je bilo zadoščeno: ko se je bus peljal mimo kontrole, na njegovi strehi ni bilo ljudi.
Sušenje jakovih iztrebkov za kurjavo
Zaradi dolge vožnje je najbolje prvo noč prespati kar na izhodišču. V Syabrubesiju se nahaja veliko lodgev in majhnih prodajaln. Cesta se konča takoj za vasjo (trenutno Kitajci gradijo cesto še naprej ob reki vse do Tibeta) in po prečkanju visečega mosta čez reko Bhote Kosi, ki priteče s severa, se ob deroči Langtang Kholi večinoma po desni strani vzpenjamo skozi bogat gozd, kjer nam družbo občasno delajo opice in nam ušesa polnijo s svojim prepevanjem mnogi ptiči. Meni je družbo več kot pol poti delal domačin Palsang, s katerim sva se seznanila na busu do Syabrubesija in se je iz Kathmanduja vračal domov – v vasico Langtang. Prečila sva še nekaj visečih mostov, slapov in šla skozi več manjših naselij vse do prvega večjega naselja lodgev imenovanega Changtang oziroma Lama Hotel na višini 2480 metrov. Vasice ob poti se hitro razvijajo in nudijo danes praktično vse kar potrebuje pohodnik. Običajno se na vsakih nekaj ur hoje nahaja vasica z vsaj nekaj lodgi, kjer se lahko prespi, dobi hrano in pokliče v primeru urgence. Palsang odide naprej, sama pa se udobno zasidram za pečko zadnjega lodga v Changtangu in večer preklepetam z avstrijcem Stefanom.
Dolina Langtang
Naslednji dan ob reki nadaljujem v družbi še enega solo popotnika Tala. Bogat gozd počasi zamenja nižje grmičevje in rododendroni. Najboljši čas za obisk doline je spomladi, ko se ti grmi bohotijo z barvitim cvetjem. Dolina vedno bolj postaja tipične ledeniške U oblike. Osrednja vas v dolini pa je Langtang na višini 3430 metrov. V njej se nahajajo prostori Nacionalnega Parka, pekarna in cel kup lodgev. Hiške so tipično tibetanske z izredno lepo izrezljanimi okni in vrati, polja so zaščitena s kamnitimi zidovi, po travnikih se pasejo jaki. Ob sami poti večkrat naletimo na molilne mlinčke, ki jih poganja voda, molilne kamne oziroma zide vedno obidemo po levi, barvite zastavice pa se nahajajo prav na vsakem prelazu, vrhu in izviru vode.
Pot
Vas je torej od najbližje ceste oddaljena dva dneva, tako da je vse, kar lokalno prebivalstvo ne uspe pridelati, prinešeno na hrbtih nosačev. Njih na poti srečaš vsaj trikrat toliko kot turistov. Nastanim se pri Palsangovi sestri. Seveda ne morem odkloniti Palsangovega povabila na čaj v njegov dom, kjer mi predstavi svojo družino in vneto razlaga o življenju v vasi in o lokalni sirarni, kjer je zaposlen. Poskusim tudi sir, ki ga v njej izdelujejo. Je res okusen 🙂 . Zadnje naselje v dolini Kyanjin Gompa se nahaja na višini 3870 m in je obdano s prekrasnimi gorami. Dominira Langrang Lirung s 7246 metri višine, Kimshung s 6781 metri in Langshisha Ri s 6370 metri višine. Do Kyanjin Gompe se običajno hodi tri dni, od tam pa se potem lahko delajo še dnevni izleti na okoliške vrhove in v stranske doline.
Tsergo Ri in Dorje Lakpa
V Kyanjin Gompi pa se poleg lodgev nahaja tudi samostan in sirarna, ki deluje v pašni sezoni od maja do decembra. Sirarna je tu začela delovati ob švicarski pomoči leta 1955. V njej letno proizvedejo 7000 kg sira in večino ga na hrbtih prenesejo nosači v Kathmandu. Visokogorsko živino sestavljajo v večini jaki (40 %) in njihovi hibridi dyzokpusi. Večina jakov (90%) je ženskega spola, ne samo zaradi mleka, pač pa tudi zaradi močnejše in toplejše volne. Samce imenujejo yakbo, samice brimu. Jaki so dobro prilagojeni na višino in se pasejo vse tja do 4800 metrov, medtem ko so mešanci že manj prilagojeni. Vendar pa hibridne samice dajo za dvakrat več mleka kot jakove samice, delež maščobe pa ima to mleko precej nižji. V preteklosti so mleko večinoma porabili za izdelavo masla, ki ima v mrzlih pogojih daljšo dobo uporabe. Maslo je tudi bolj hranilno in je še danes pogosto uporabljeno v nekaterih budističnih ritualih. Z izsuševanjem beljakovin pa so izdelovali so tudi sirček imenovan chiurpi. Danes le še redko katera družina proizvaja maslo in chiurpi, zato pa se večina mleka proda v Kyanin Gompa sirarno. V njej pa poleg sira proizvedejo še 1800 kg masla letno, ki pa ga v večini pokupijo lokalni prebivalci. Povprečno dnevno zberejo 450 kg mleka, v vrhuncu sezone pa tudi do 1000 litrov na dan.
Mladi jaki
Iz Kyanjin Gompe se popoldan povzpnem na Kyanjin Ri (4600 m n.v.), naslednji dan pa se s Talom odpraviva na sosednji Tsergo Ri, ki se po višini precej približa pet tisočim metrom in nam ponudi krasen pogled na okoliške gore in celotno prehojeno dolino. Lahko pa se sprehodite tudi do vznožja gore Langtang Lirung, na kateri je dve leti nazaj svojo bogato življenjsko pot zaključil eden naših največjih alpinistov. Spomin nanj je v dolini močno živ in ob balvanu na katerem je treniral in se nahaja tik za sirarno, je v kamen izklesano njegovo ime. Počivaj v miru, Tomaž!
Langtang Lirung
Gore na severu že mejijo s Tibetom in ravno zaradi te bližine vasice v dolini danes poseljujejo večinoma Tamangi, ki so po svoji veri, oblačenju, jeziku in kulturi podobni Tibetancem. Namreč v 15 stoletju so se prvotno tu naselili ljudje iz Tibetanskega Kyironga, ki so s seboj pripeljali živino in visokogorsko zelenjavo. Sčasoma pa so se pomešali s Tamangi in Sherpami, ki so poseljevali sosednje doline. Tamangi so poznani predvsem po pleteninah, ženske prepoznamo po zlatih obročih v nosu, tradicionalno moško oblačilo pa je bokkhu – volnen brezrokavnik. Tamang pomeni “vojak na konju” in legenda pravi, da so se naselili v Nepalu v času DengihsKhanovih osvajalnih pohodov. S to etično skupino sem se srečala že na svojem potepanju po Darjeelingu in Sikkimu, kjer so tudi močno prisotni. Prepoznavni pa so tudi po dodatku Tamang in Lama k njihovemu priimku. Povezanost z budizmom je slutiti tudi po mnogih samostanih na poti, ki jih imenujejo ghyang in po značilnih molilnih kamnih, ki jih zasledimo ob prihodu v vsako vas.
Tipični dom
Večina lokalnega prebivalstva se ukvarja s kmetijstvom, predvsem s poljedelstvom in pašništvom. V zadnjih letih pa jim preživetje lajša tudi turizem. Namreč samo polovica prebivalcev lahko preživi s tem kar pridelajo. Kmetovanje v Himalaji je izredno težko. Poletni monsun prinese kar 80% vseh padavin. Pridelava je časovno zelo kratka in otežena tako zaradi velike količine padavin kot zaradi strmih pobočij z raznimi zemeljskimi zdrsi in močno erozijo tal. Zato so večinoma njihove njive v višjih predelih zaščitene s kamnitimi zidovi, nižje pa so polja terasasta.
Terasasta polja v bližini Thulo Syabruja
Vrnemo se lahko po isti poti ali pa nekje na sredi poti med Lama Hotelom in Syabrubesijem odvijemo proti Thulo Syabruju. Vmes prečkamo Ghopche Kholo in se povzpnemo mimo terasastih polj do vasice na višini 2260 metrov s 70 hiškami in prekrasnim pogledom na Ganesh Himalajo in Annapurnino pogorje. Tam sva s Talom dobila družbo še enega solo dekleta – Eli. Skupaj smo se mimo Sing Gompe, kjer se poleg samostana nahaja še ena sirarna, in Lurebina Yaka dvignili do Gosaikundskih jezer. Ob tretjem največjem jezeru imenovanem Bhairav Kund (Kund pomeni po hindujsko jezero) se na višini 4460 metrov nahaja nekaj lodgev in kamnitih zatočišč, ki jih množično uporabljajo romarji. Namreč jezera so za hindujce sveta in vsako leto avgusta jih obišče tisoče vernikov. Jezero naj bi ustvaril sam bog Shiva in skala, ki se nahaja v njem, naj bi predstavljala njegovo glavo. Dobre pol ure traja sprehod okoli jezera in približno toliko časa vzame tudi vzpon na bližnji vrh, iz katerega so lepo vidna še druga jezera in bližnji osem tisočaki. Vseh jezer naj bi bilo 108. Mimo nekaterih se sprehodimo tudi ob nadaljevanju poti na Lurebina La – 4610 metrov visok prelaz. Prvi lodge se potem nahaja šele v Phediju (3740 m n.v.), nekaj več izbire pa je potem v naslednjem Gopteju na 3440 metrih. Od tam se potem dvignemo do Tharepatija, kjer se priključimo na Helambu trek. Tam smo zadnjič skupaj spili pravo turško kavo, ki jo je vsak dan skuhal Tal in se poslovili. Tal in Eli sta se odločila za pot proti Melemchigaonu in za zaključek v Melemchiju, meni pa se je zaradi rezerviranega leta v Luklo bolj mudilo, tako da sem odvila proti Kuthumsangu.
Gosaikunda
Vasice naprej so bile vedno pogostejše. Območje Helambu pa poseljuje najbolj znana nepalska etnična skupina Sherpe. Sherpe so pred Mongoli pribežali iz Tibeta v Nepal v 15 stoletju. Najprej so se naselili v bolj znanem Khumbu področju (pod Everestom), kasneje pa so naselili še Helambu hribovje. Od Tibetancev se razlikujejo po manjših obrazih in po tem da nosijo ženske pisane predpasnike zadaj in ne spredaj kot Tibetanke. Sherpa pomeni “ljudje z vzhoda”. Turizem se je tu razvil po letu 1960. Vendar jim osnovo za preživetje še vedno predstavlja predvsem kmetovanje. V višjih predelih uspevata najbolj krompir in koruza, nižje pa riž. Njihova najbolj značilna hrana je jhamba (kaša), pijača pa raksi (žganje, ki ga pridelujejo iz žita). V Panghu zapustimo zavarovano območje Langtang in se vzpenjamo in spuščamo še mimo Gul in Pati Bhanjyanga, malce naprej od Chisopanija pa vstopimo v še eno varovano območje Shivapuri Rezervat . Območje je zaščiteno predvsem zaradi vodnega in živalskega bogastva. Namreč tu se nahaja glavni izvir vode, ki oskrbuje Kathmandu. Rezervat se konča v Sundarijalu, kjer s trekom zaključimo. Od tu je Kathmandu oddaljen le 8 km, tako da se lahko v mesto vrnemo s taksijem ali avtobusom.
Deklica
Torej, če si ne morete privoščiti nevšečnosti z notranjimi leti, če vas odbija množica trekerjev, če iščete poleg prekrasne gorske narave še kanček prvinskosti in prvobitnosti lokalnih prebivalcev, in če iščete trek, ki se ga lahko lotite v lastni režiji (ne rabite nositi šotor in hrano), potem je Langtang pravšnji. Je pa potrebno pred začetkom treka plačati pristojbino in si urediti treking dovoljenje (TIMS). To vam uredi vsaka agencija v Kathmanduju za približno 30 eurov. Z nekaj kondicije in z odprtimi očmi in srcem, bo pohajanje po teh predelih nepozabno. V pozitivnem smislu seveda 🙂 .
V vaseh nad Kathmandujem
Podatki so iz raznih Lonely Planetov in Wikipedije. Fotografije narejene med mojim potepanjem po Langtangu pa se nahajajo v galeriji.
Žvrgolenje ene ptice 
You must be logged in to post a comment.