Po vseh raziskovanjih čez mejo se vsake toliko prileže tudi kakšna domača. Šele pred dvema tednoma recimo smo odkrili v bistvu najlepšo iz Jelovice, pa smo mislili, da poznamo že vse iz hriba za blokom 🙂 .
Na eno vročo poznopoletno nedeljo pa smo izkoristili lastnino in voljo dveh voznikov in en avto pustili v Belci, z drugim pa se zapeljali proti Korenskem sedlu. Tam smo se le usedli na kolesa in ob klepetanju smo bili 1, 2, 3 v Železnici. Čudno ime za srednjegorsko dolinco v Karavankah. Do tam je šlo s poganjanjem pedal, potem pa v večini s hojo in nošnjo bajkov. Vse do sedla med Trupejevim poldnom in Lepim vrhom.
Tam pa se začne tisti najlepši del prečenja. S sedla se po lepi potki odpravimo proti Maloškemu poldnu. Sledi spust proti travnikom pod Grajšco, kjer se je malce nazaj verjetno paslo. Da vse ne postane preveč ležerno sledi vzpon po od krav razriti potki na sedlo pod Kresiščem. Tam se odločimo za pot na greben. Sledi prečka proti Črnem vrhu ali Črni kepi, ki pa je dosti manj uhojena in polna ovir. Vendar nudi prekrasne razglede in samoto.
Spust proti sedlu Jepca po mejni poseki ima svoje detajle. Še bolj pa vzpon na ključni del, ki je konkretno strm in spolzek. Vendar se s trmo da. In tudi z nekoliko krajšimi nogami. Bajki so se seveda zasidrali na rame.
Še mimo bivaka na sedlu, do čistine kjer je nekoč stala Annahütte. Tam pa malica in zdravilne rožce, namočene se ve kam 😉 .
Potem pa spust. Fanta poiščeta markirano pot v dolino Belce, sama se raje hladim po cesti, ki je speljana najprej čez planine do potoka Belca, kjer je strmo zarezana v skale. Pri stičišču markirane poti in ceste ju počakam. In potrdita pravilnost moje odločitve. Namreč spust bi bil zame bolj hodeči kot vozeči, zato je rezerviran bolj za maherje. Skupaj se ob potoku spustimo po cesti. Res je lepa ta dolina. Malo pred tunelom pa s ceste odvije stara lovska pot v Belco. Sicer gruščnata, vendar lepo speljana.
Ob potoku se umijem in uležem v travo, tako da mi čakanje, na račun transportiranja z dvema avtoma, ni odveč. Le želja po pivu je zmeraj večja, tako da ko zlijemo vase vsak enega in pojemo pizze, zadovoljno zaključimo, da so domače tudi fajn.
Skupaj je gps pokazal več kot 1500 višincev. Kar konkretna tura, čeprav smo jo precej skrajšali z visokim začetkom in pomočjo avtov.
Več fotk je v galeriji.
Žvrgolenje ene ptice 
Komentiraj