Ko iz nič posebenega nastane krasno

V vse tri prve pomladanske vikende sem vkorakala brez pričakovanj. Namen je bil preživeti jih čimbolj na izi, tko da skočim malce v kakšno bližnjo hosto, drugače pa malo pospravim, odnesem/prinesem kej s kleti, zrihtam tadrug bicikl, kej preberem, se kej naučim, se malo podružim in to naj bi blo to. Pač, nič posebnega.

Pa ni blo čisto tako. Je bilo potem mnogo več.

Slavnik

Koperski zaliv

Sicer sem že malo pozabila točno kako so stvari potekale, ampak če se prav spomnim se je vikend pred velikonočnim začel na Gorenjskem precej deževno. Super pogoji za pospravljanje. Heh, samo če ne bi človek pokukal na teletekst in ugotovil, da na Primorskem sije sonce. Napaka, ki je vzrokovala tlačenju bajka v avto in izvlačenju iz njega v Kozini. In bil je prekrasen dan. V popolni samoti z Judy po makedamski cesti, frutabela in par fotk na vedno vetrovnem vrhu Slavnika in simpatičen spust  skozi gabrov gozd v Podgorje. Nato po nekih travnikih in kolovozih potegnem še po Podgorski planoti mimo Marije Snežne in Črnotič pa do Socerba po razgled in potem še malce lutanja pri Ocizeljski jami in nazaj do Kozine skozi zanimive vasice s čudnimi imeni. Pri avtu počoham mesarjevega mačkona, spijem čez cesto še kavo in se odpeljem proti že v noč ujeti Gorenjski. 

Na sončni strani

Je krasno 🙂

Naslednje jutro začnem še v temi. V mrazu smo si na Ljubelju oprtali nahrbtnike trije iskalci sonca in snega. Jaz pustim smuči doma, Vili jih ob pogledu na ogromne kepe snega ob vznožju Šentanca,  Aleš vztraja do vrha. Na sončni strani Begunjšcice malce počijemo, rečemo nekaj o Jelovških medvedih in še čem,  potem pa nazaj, dokler je sneg še trd. In še pred poldnevom opazujem igro sonca in oblakov nekje pod Radovljico ob Savi. Potem ko na soncu nadoknadim spanec, se zatopim v “Poljubi ali ubij”, vendar kar kmalu zatopljenost zmoti na frišno zaljubljen starejši par, ki prisede tako blizu, da lahko ugotovim,  kako “neumnosti”, ki letijo iz ust zaljubljenim s starostjo niso nič manj “neumne”   😉 . Simpatično in pomladno.

Križev pot

Višarska planina

No pomladno se ni začel naslednji -velikonočni vikend. Petek je potrosil sneg spet precej nizko, zato v soboto izkoristim odprtost višarske proge in se odločim poiskati tisto “romarsko” oziroma “za mlini” pot. Glede na množičo turnih zanesenjakov, ni bilo težko najti prave doline. Uživam v pravljični zimski pokrajini, počasi drsam navzgor ob potoku Lussari in vsake toliko ob pogledu na čvrste v pajkice stisnjene mišice italijanskih bojsov, ki se gredo “novodobni” križev pot, se dvigne pulz tudi meni 😉 . Na tistega jezusovega pa me opominjajo kapelice ob poti.  Na Višarski planini me obsije sonce.  Pri “tavelki kapeli” se zleknem v ležalnik, si naročim kapučino in usmerim pogled v gore nasproti. Včasih so ljudje romali sem gor, ker so verjeli, da ima bog poseben odnos do tega kraja. Baje je žabniški pastir, ki je pasel ovce tu gori, odkril na gori lesen marijin kip, ki ga je odnesel župniku v dolino, vendar se je potem še dvakrat kip spet pojavil  na istem mestu na gori, kar so si ljudje začeli razlagati kot božje znamenje in zato postavili na vrh cerkev.  Zame je prekrasen razgled več kot dovolj velik razlog za romanje 🙂 .

Sv Neža

"Ponos" zasavja

Na romanje, tokrat z Judy, sem se podala tudi naslednji dan. Iz Trbovelj mimo Dobovca in Lontovža vse do s tremi človeškimi “sestavljankami” okrašenega vrha Kuma. Najstarejša je cerkev sv. Neže. Na mestu kjer je nekoč stala še ena cerkev (sv. Jošta) pa je danes postavljen daleč naokrog vidni  oddajnik. Za umik pred vetrom in topel čaj pa poskrbi tretja zgradba imenovana planinski dom 😉 . Kalorije, ki jih je pobralo teh tisoč metrov vzpona nič kaj krasno večkratno nadoknadim z velikonočnim kosilom pri starših. Za klepet pred večerjo poskrbijo sorodniki po “jančarski” (očetovi) strani, za klepet po včerji pa sorodniki po štajerski (materini) strani.  

Montaž

Tihožitje na Kumu

In tudi ta zadnji vikend je presenetil z nepričakovanim. Če je bilo na dosedanjih predavanjih za vodnike, ki se jih letos udeležujem pod okriljem matičarskega mladinskega odseka, predavano meni že v glavnem poznano, je bilo ta vikend dosti bolj zanimivo. Sploh tiste novitete pri vrvni tehniki, kot je izdelava vrvne ograje, in predstavitev moralno pravne odgovornosti. Se je krasno kaj novega naučiti. 

In prihajajoči vikend pa končno “čistim” 😉 .