Pokljuško gobarjenje in jesen nad Jesenicami

Gobarja

 

Otroci so fajn. Sem spet ugotavljala v soboto, ko smo se s skupino iz OŠ Sostro potepali na Pokljuki. Še preden smo iz Gorjuš prispeli na Galetovec smo že prekoračili dovoljeno kilažo gob na osebek.

Kam ?

 

Hojo do Zatrnika je potem popestrilo negodovanje na račun vedno znova 15-ih minut 😉 , skakanje čez električne pastirje in raznovrstne ograje s katerimi “varujejo” svojo imovino med sabo na smrt sprti zatrniški lastniki in adrenalinsko prečkanje z vso možno kramo nasvinjane parcele, ki je z elektriko in abnormalno glasno muzko opozarjala okolico. Z velikimi učki smo švigali naokoli, čakajoč kdaj bo iz katerega vogala skočil še razjarjen lastnik s sekiro in njegov hud pes ali dva. Na srečo takega scenarija ni bilo.

V Pokljuški Soteski

 

Na Zatrniku  nas je čakal kombi in malica, vanj smo potem zložili košare z gobami in se odpravili še skozi Pokljuško sotesko.

Ozek prehod

 

Kako lepo je videti tisto pristno navdušenje, ki ga lahko opaziš le še pri otrocih. In tisti pozitivizem, ki še ni potonil v morju slabih izkušenj in ostalih bremen in se ga ob druženju z njimi vsakič znova malce navzamem 🙂 in ga še nekaj dni nosim potem s sabo. In tista nezaigranost in nenarejenost. Naj čimkasneje izginejo.  

Veselje v Pokljuški jami

Izlet smo zaključili na Bledu pri Šmonu. Seveda nihče ni pozabil na domače in tako se je kombi na poti domov šibil pod težo gob in kremšnit.  

Nad Pustim Rovtom

 

 

 

 

 

 

 

In če macesni prejšno nedeljo še niso rumeneli, so bili  to nedeljo listavci v gozdovih nad Jesenicami že precej jesensko obarvani. Na bajk sem se usedla že doma. Tja do Pristave sem se prav fino ogrela. Potem se je začela uživancija.

Še na vrh

 

Judy sem prislonila na ograjo pri Koči na Golici (SK tura 6) in se na vrh podala brez nje. Navzdol sem se spustila proti Jenkijevemu sedlu z namenom ogleda dela tiste prečke, po kateri se lahko “pripelješ” iz Dovške rožce do Koče na Golici. Ja, kakšno tretjino bi se verjetno dalo odbajkat.

Enkrat ...

 

 

Dan je bil lep in topel. Tak, da se človeku paše uležt v travco in pregreti kosti.

Lep je dan

 

Koča in Stol

Spustila sem se proti Planini pod Golico in še ujela nekaj svetlobe na poti skozi železarsko mesto. V Radolci me je dočakala luna.

 

Lepa jesen(i)ska tura 🙂 .