It’s good to have friends in high places :-)

Dom in odskočišče

 

Vremenska napoved za pretekli vikend je bila slaba. Slaba ker je bilo slabo napovedano slabo , ker sploh ni bilo pretežno oblačno z občasnimi krajevnimi plohami in nevihtami, vsaj v tistem delu Julijcev, kjer sem se potepala, ampak je bilo pretežno jasno in to vse tja do nedeljskega popoldneva.

Zadnjiška kulisa

 

Je pa res tisti petkov popoldanski dež, ki me je pričakal v Radolci kriv, da se na pot nisem odpravila že v petek, no slaba vremenska napoved pa je bila kriva, da sem se na pot čez Vršič tudi v soboto odpravila šele po daljšem spancu,  sej ker bo v hribih itak oblačno in deževno samo skočim do Jureta na čaj in jo še pred večerom mahnem nazaj v dolino.

Hiške in sobotni vrh

 

Ob vzponu skozi Zadnjiški dol so se res menjavali oblaki in sonce, ampak med srkanjem čaja pri koči in čakanju “šefa”, da pršiba z bližnje gore,  se je nebo pomodrilo. In ostala bi tudi brez  tistega: “ah, pa kaj boš dons v dolino hodila…”. In po njami kosilu sem namesto v dolino mahnila po lovski poti od Zelenega jezera na Zelnarico in počakala zahod sonca tam na eni skalci pod Vršaki.

Nedeljski sprehod

 

Da se sezona zaključuje smo začutili zvečer, ko smo na račun slovesa ženskega dela ekipe, klepetali ob kozarcu rdečega in skledi arašidov. Čeprav je bila koča bolj kot ne zasedena, pretežno z ekipo primorcev, ki ji ob desetih še ni bilo za spat. Ob prijetnem klepetanju smo na hitro obdelali tudi letošnjo sezono.

Grapa nad zadnjim jezercem

 

Je dobra, tako pravijo tudi na Bledu in v Kranjski. Jure kot izkušen maček, ki je z izjemo lanskega poletja, ko se je potepal po deželi vzhajajočega sonca, kar nekaj poletij preživel na Prehodavcih, ugotavlja, da je vedno večji delež tujih obiskovalcev gora, da čehi niso več taki čehi in da so naekstremnejši gostje tega poletja BASE-jumperji, ki so ugotovili, da je Vršac odlična odskočna deska. No nekaj smo rekli tudi o pravilnem umivanju zob, pa o nabiranju učiteljskih ur, pa o pisanju diplom in o ljubših stvareh kot so soliranje Tumove, pa grape na Kanjavec, pa celo o prvenstveni v Špičju poimenovani po rožcah . Bravo! In verjamem, da jim bo po parih dneh dolinskega življenja, močno želeti spet nazaj.

Špičje

 

 

In tudi meni v nedeljo ni bilo nikakor za zapustit simpatične ekipe, ki sem se ji pustila čist preveč pedenat (hvala, hvala!!!)  in odit v dolino. Ker se je Veliko Špičje ravno v tisti uri mojega dopoldanskega sprehajanja odelo v meglo, sem šla samo na Malega. Ampak tiste megle nikakor niso mogle zavzeti Prehodavcev, tako da sem s slovesom še toliko bolj mečkala. Kar se mora, se pač mora in nasitena z jabolčno pito in kavo sem nekaj čez poldan le povila koleno in počasi odmaširala v Zadnjico. In tam nekje pri izviru me je celo zmočila ena od napovedanih ploh.

Planina Trebiščina

 

 

 

 

Zgodba je bila potem od Kranjske do doma že popolnoma drugačna. Izgledalo je kot, da bi se tisto napovedano slabo vreme čez vikend akumuliralo in proti izteku vikenda udarilo na  polno.

Na Soškem je lepo

Sem spet po več kot pol leta ugotavljala pretekli vikend. Bistra tokrat hči planin ni bila. Jo je petkovo deževje precej razburkalo.

Cerkvica na Matajurju

 

Najprej sem se pošteno zmatrala z bajkanjem na Matajur (SK tura 71). Ker v Idrskem nekako nisem uvidela kakšnega parkirnega prostora, sem avto pustila kar v Kobaridu naproti črpalki in z bajkom potem takoj odvila z glavne ceste na makedam, ki pelje nekoliko bližje Soči vzporedno do Idrskega.

Benečija z morjem

 

Cesta do Liveka je bila precej neprometna in strmina prijetno ogrevajoča, asvalt pa se je končal šele nekaj metrov za vasico Avsa. Samotnost se je nadaljevala tudi po lepem makedamu, ki  pelje v serpetinah skozi dve lesi vse do odcepa za Idrsko planino. Potem pa postane za odtenek zahtevnejše. Kamnitost, travnost in blatnost se izmenjujejo, višje na levi straši ograja iz bodeče žice, naklonina pa tudi malo hitreje požene kri po žilah.

Čuvajte mi bajk

 

Nekje na višini 1380 m se pot spusti navzdol proti Sožiški planini, zato bajk prislonim na drevo in v pol ure prikorakam na vrh. Razgled je krasen. Na  eni strani Julijci na drugi se blešči morje.  Iz italijanske stani je vrh dosti bolj obljuden in na njihovo stran je videti kar nekaj planin in koč.

Kobariško

 

Spust je bil od začetka zaradi tiste zarjavele žice previden, kasneje pa mrzel. Tako, da sem se po hitri postavitvi šotora v Bovcu najprej odpravila “in the city” na vroč kakav.

Krnsko

 

 

 

Naslednji dan pa malce višje. Iz Lepene po “romarski” poti do odcepa za Veliko babo in v samoti nadaljevala levo na vrh . Za navzdol sem si izbrala neoznačenost in končno vsaj malček vklopila tisti čut za opazovanje in orientacijo.

Bohinjske gore

 

Stezica je po grebenčku tja do sedla med Babo in Monturo vsake toliko časa poniknila, s sedla pa je nakaj sto metrov nižje  že bodla v oči ”cesta”, po kateri prideš iz Komne do Krna, tako da  od sedla navzdol prosto po prešernu in edina stvar na katero je moral biti človek pozoren so bile  kakšne zarjavele sulice (ostanki prve vojne), ki so štrlele ven iz trave.

Za Lepočami

 

 

Na markirano pot sem uletela kakšno uro hoda pred Krnskim jezerom do katerega je bil pred povratkom v dolino ovinek seveda obvezen.

Planina Krnica

 

In seveda ob vsej lepoti, ki obdaja Bovec, mi nikakor ni bilo do odhoda. In ko sem zagledala svojo Judy priklenjeno za drevo ob šotoru sem rekla, no bejba, ajmo še malo u planine :-)  in sva šli dokler se je dalo – do planine Krnica (SK tura 105).

Cesta

 

 

 

Cesta je žal na škodo narave zdaj speljana vse do planine, česar v bistvu ne razumem, ker je planina videti zapuščena. Je pa res, da je ta konec že zaradi smučišč precej uničen.

Bovško

 

 

Razgled s planine pa seveda spet božanski. Soča je bila videti že bistrejša in gore ob njej tako lepe, da se je v trenutku porodila odločitev, da ostanem med njimi še eno noč .

Nad Bohinjem in nad Tržičem

Sem se pretekli vikend spet razgledala malce po še nepoznanem .

Lahko sem srce...

...

Povabilu k druženju v prelepih bohinjskih koncih, bi se težko odrekla. Koleno bo pač moralo zdržati počasi vse obremenitve, ki mu jih kanim še zadati. Zato sem se s simpatično Andrejino skupino podala na Raskovec.  

Prijateljska naveza

 

 

Precej brezpotno sta si zamislila tole turco. Že do planine Poljana je pot vsake toliko časa poniknila in prvič smo potem stopili na kot bi se reklo “pot” šele na grebenu.

Grapa

 

 

Po kafetariji Knez in preveliki domačnosti prebivalk planine smo se proti vrhu podali kar po grapi, ki pripelje na greben bohinjskih gora levo od Raskovca. Privoščili smo si oba, tako malega kot velikega.  

Kafetarija Knez

 

 

Navzdol pa se podali iz sedla med njima in prečili vse tja do melišča pod tavelikim, potem pa nekateri bolj nekateri manj jurišno po melišču navzdol praktično skoraj do planine.

Pa pravjo, da ne znam počivat

 

 

Kravcam se v popoldanski vročini ni dalo več premikat, tako da smo lahko pokafetkali in zadremali čist sproščeno. Za konec še skok v Bohinjca in dan se je zaključil z velikim D .

 

 

Opomba: fotke iz Raskovca so by Andreja&Jože, kej več pa enkrat v njuni galeriji

Skozi tunel

Hlad jutra sem v nedeljo prespala. Zato sem po vročini odsopihala po panoramski cesti pod Dobrčo proti Tržiču in se skozi Dolžanovo sotesko zapeljala vse tja do odcepa pred Medvodjem, kjer sem v nasprotju z večino bajkerjev zavila desno in počasi poganjala v strmine Konjščice, vse tja do planine Javornik – SK tura 15,

Bivše smučišče

 

ko sem se iz severne strani  premaknila čez sedlo Dol na južno stran in se pod stancami Bele peči spustila navzdol v Lom in zasluženi kavi naproti, ki jo je popestril še gasilski kreg .

Bela peč

In  tisti klanec nad Tržičem na poti domov, mi je bil popolnoma odveč.

Storžič

 

 

Ponuja pa tisti konec med Storžičem in Košuto kar nekaj variant in bajkat tja se kmalu spet odpravim.

Nove MTB turce: Danje, Klek skozi Stresno in Bareča dolina

Severni rob Pokljuke

Je že bil cajt za spoznat kakšne nove ceste in poti. Da ne bi slučajno postalo dolgočasno.

Hlad gozda

V četrtek po šihtu sem se v dobri družbi razgledovala po škofjeloškem hribovju. Iz Železnikov sva odbajkala proti Prtovču

Proti Prtovču

in naprej po poti na sedlo Povden,

Sedlo Povden

od tam pa po panoramski cesti pod Ratitovcem mimo visoko ležečih vasi Torka, Zabrdo in Danje vse tja do Sorice.

Sorica

Bolj kot ne sva v celoti obdelala traso iz Paternujevih SK – tura 79.  Danje.  Tist V6 in še nekaj delov na poti proti sedlu sem prehodila, ostalo je šlo po kolesih. Fletna turca, samo malo preveč asfalta.

Za vikend pa sem odbajkala skozi dve še nepoznani dolini. V soboto kar od doma po cesarski cesti do Žirovnice in potem čez Piškotarjev most do Krnice in po prelepi Radovni

Radovna z Bratovje peči

skoraj do konca doline, kjer sem odvila v popolno samoto t.i. Stresne doline,

Zato samotnost

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ki me je spremljala vse tja do

Planina Klek

 planine Klek in praktično še naprej do odcepa za Blejsko kočo.  Ravno prava strmina, taka ki ne dopušča počitkov,  pa tudi dolžina in predihana višina so pridelali rahlo utrujenost in zato je bil na povratku skok v Blejca še toliko bolj osvežujoč.

Pavza

Ker poletje ne bo verjetno več dolgo, sem se tudi v nedeljo prepustila užitkom bajkanja in se iz Bohinjske Bistrice najprej odpravila po makedamu do Polja in malce pred Ribčevim lazom zavila levo v hlad gozda.

Pod Bohinjskimi gorami

 

 

Skozi Barečo dolino sem se povzpela do križišča cest pod Suho in potem prečno nadaljevala vse tja do Raven, kjer se je hlad gozda končal. In v tisti popoldanski vročini se mi je nadaljavenje v stilu namakanja v Bohinjskem jezeru zazdelo dosti bolj vabljivo kot porivanje bajka proti Kobli. Pa drugič!

Rehabilitacija štiri mesece po …

Se mi zadnje tedne prevečkrat dogaja, da na vprašanje: “Kako ti gre?” ne uspem izustit nič drugega kot kratki: “V redu!”. In pol je to tkole ;-) .

Vsekakor je dolgo pričakovani in pravzaprav edini po odhodu iz bolnišnice(če izvzamem tisto naključno srečanje v čateških) kontrolni pregled pri ortopedu presenetil s suverenostjo. Če samo pomislim na sotrpina drugačne sreče, ki pravi zase, da je kot kamela, namreč kontrole ima vsake tri tedne in te vsakič vključujejo punktiranje vode iz kolena. Šejkanje mojega kolena po dobrih štirih mesecih je najprej zvabilo velik nasmeh na obraz kirurga, besedni komentar o stabilnosti, ki je sledil, pa potem še večjega na mojega. No temu je sledilo še nekaj besed o postopnem vračanju k športu in nekaj o previdnosti tja do devetega meseca po operaciji. Ujela sem pa nekaj tudi o novemberskem smučanju . In ker ni prav nobene potrebe po še kakšni kontroli, sva zaključila z “nasvidenje februarja drugo leto”, ko naj bi mi odstranili še železje.

In ker je šihtanja in vozjakanja čist tumač, pa vreme prestabilno in prevroče za fitnsiranje, se trudim preventilirati vsak dan kar z/na domačem gorenjskem zraku. Pretekli teden sem se tudi končno malce podražila z gorami.

V ponedeljek na poti domov je šel tok misli nekako takole. Če je bil Viševnik zadnja obiskana “gora” (ok, Kranjsko izvzemam),

Zimski Viševnik

Poletni Viševnik

pa naj bo še prva. Tisto o previdnosti pač povezujem z poznavanjem. V torek sem požela pohvalo (glede preudarnosti ) dveh bajkerjev, ki sta me na sedlu Jecola spraševala po stanju kolovoza proti Sv. Petru in sem jima potem morala razložiti, kako mi to letos ni znano, ker se vračam kar nazaj v Završnico. No dolgočasen spust tokrat ni bil, sem vmes potrenirala še menjavo zračnice. Sredin večer je minil ob tekanju ob Savi po t.i. poti “čez tri mostove” in prepričevanju same sebe, da je itak bolelo že pred operacijo. Četrtek je postregel z žalostno novico in zato je bil nočni sprehod do Valvazorja hlipajoč. Petkova vročina pa ni vzpodbudila nikakršne želje po klancih, le po ohladitvi v Blejcu med bajkanjem po Deželi. Sobotono deževje je bilo zato carsko. Kako je sedla tista umiritev in jutranji spanec. Ampak okrog enih me je sonce vseeno zvabilo do Robleka. Sem pa potem navzdol s tistimi tisoči višincev, kolikor znese do Drage, zaradi bližajoče nevihte opravila skoraj tako hitro, kot v dobrih starih časih.   Nedeljske aktivnosti pa nikakor niso prinesle željene utrujenosti. Najprej sem odbajkala iz Bohinjske Bistrice mimo Srednje vasi in Uskovnice do Zajamnikov in potegnila do Mrzlega in se mimo zelenih Gorjuških travnikov spustila nazaj v Bistrico. Ob pitju kave sem razmišljala,  da mi še kar ni za počivanje in zato odbajkala še na Sorško. Pri Litostrojski sem pojedla pol Milke in počakala na slovo sonca. In v nov teden vstopila enako naspidirana   , z vedno pogostejšim razmišljanjem o gorah in vesela, ker za julij še nisem plačala mesečne fitnes karte.

Skratka, mi gre! Ne v redu! Odlično !