Pokljuško gobarjenje in jesen nad Jesenicami

Gobarja

 

Otroci so fajn. Sem spet ugotavljala v soboto, ko smo se s skupino iz OŠ Sostro potepali na Pokljuki. Še preden smo iz Gorjuš prispeli na Galetovec smo že prekoračili dovoljeno kilažo gob na osebek.

Kam ?

 

Hojo do Zatrnika je potem popestrilo negodovanje na račun vedno znova 15-ih minut , skakanje čez električne pastirje in raznovrstne ograje s katerimi “varujejo” svojo imovino med sabo na smrt sprti zatrniški lastniki in adrenalinsko prečkanje z vso možno kramo nasvinjane parcele, ki je z elektriko in abnormalno glasno muzko opozarjala okolico. Z velikimi učki smo švigali naokoli, čakajoč kdaj bo iz katerega vogala skočil še razjarjen lastnik s sekiro in njegov hud pes ali dva. Na srečo takega scenarija ni bilo.

V Pokljuški Soteski

 

Na Zatrniku  nas je čakal kombi in malica, vanj smo potem zložili košare z gobami in se odpravili še skozi Pokljuško sotesko.

Ozek prehod

 

Kako lepo je videti tisto pristno navdušenje, ki ga lahko opaziš le še pri otrocih. In tisti pozitivizem, ki še ni potonil v morju slabih izkušenj in ostalih bremen in se ga ob druženju z njimi vsakič znova malce navzamem in ga še nekaj dni nosim potem s sabo. In tista nezaigranost in nenarejenost. Naj čimkasneje izginejo.  

Veselje v Pokljuški jami

Izlet smo zaključili na Bledu pri Šmonu. Seveda nihče ni pozabil na domače in tako se je kombi na poti domov šibil pod težo gob in kremšnit.  

Nad Pustim Rovtom

 

 

 

 

 

 

 

In če macesni prejšno nedeljo še niso rumeneli, so bili  to nedeljo listavci v gozdovih nad Jesenicami že precej jesensko obarvani. Na bajk sem se usedla že doma. Tja do Pristave sem se prav fino ogrela. Potem se je začela uživancija.

Še na vrh

 

Judy sem prislonila na ograjo pri Koči na Golici (SK tura 6) in se na vrh podala brez nje. Navzdol sem se spustila proti Jenkijevemu sedlu z namenom ogleda dela tiste prečke, po kateri se lahko “pripelješ” iz Dovške rožce do Koče na Golici. Ja, kakšno tretjino bi se verjetno dalo odbajkat.

Enkrat ...

 

 

Dan je bil lep in topel. Tak, da se človeku paše uležt v travco in pregreti kosti.

Lep je dan

 

Koča in Stol

Spustila sem se proti Planini pod Golico in še ujela nekaj svetlobe na poti skozi železarsko mesto. V Radolci me je dočakala luna.

 

Lepa jesen(i)ska tura .

Ko je odhod razlog za snidenje

Sredi prejšnega tedna me preseneti klic, ki na dan zbeza spomine. Spomine na dijaške dni. Študentskih žal nisem doživela. Namreč edina možnost doštudiranja v tistih časih, ko so razni tozdi in sozdi izginjali po tekočem traku, je bila ob delu. Bremeniti starše dlje kot do polnoletnosti pri nas ni šlo. Pa nič zato, v pokojninsko, socialno, zdravstveno in še  kakšno blagajno sem do sedaj odvedla že več kot 200 krat 54% svojega mesečnega zaslužka. In tako še nadaljnih 30 let…

Da čredni nagon pri meni ni močno razvit, sem spoznala že v srednji šoli. Biti v razredu z 33 dekleti mi ravno ni bilo v neko veselje. Kot hčeri kmečkih staršev mi tudi pojem učenje vse tja do prvega srednješolskega cveka ni bil znan. In hvala bogu je ta cvek uletel že v prvi konferenci prvega letnika. In potem smo se nadaljna štiri leta pač učili, večino brezveznarij na pamet, tam kjer se je uporabljala logika, pa je šlo brez večjih naporov. In kljub visoki izobrazbi, ekonomist nisem nikoli bila in nikoli ne bom. To dokazuje mnogo nespametnih odločitev, kot desetletno investiranje v tujo lastnino in zakreditiranje za lastno, ko so bile cene stanovanj tako visoke, kot verjetno ne bodo nikoli več.  Torej skladno s sistemom, se je bilo treba pri 14-ih ustrezno usmeriti in odločiti s čim si boš v življenju služil. In ekonomisti so bili takrat in še nekaj časa potem najbolj iskani ”poklic”-anci. 

Smo se pa iz črede izluščile tri. Ena precej energična, podivjana, z nepojenjajočim naborom ciljev in idej, ena precej nesamozavestna, dobrodušno naivna in na račun lepote mnogo nevoščljivosti deležna in ena flegmatična, nekomplikatorska in precej samozadostna. Moj individualizem je sekal že takrat s polno paro na površje. In imele smo se fajn. In v bistvu nismo bile nič drugačne od ostalih. Tudi me smo z vseh zornih kotov obdelovale nasprotni spol, se trudile izgledati starejše, se počasi preobražale v dekleta, se ubadale z (ne)pravičnostjo učiteljev ter trenutno modo in ponudbo ličil. Popoldneve ali dopoldneve (odvisno od turnusa) smo preživljale Pod Lipco in marsikatero jutro smo dočakale v bizoviškem Liu ali pa tivolski Palmi. Ostala dekleta nas niso marala in še danes pravzaprav ne vem zakaj, saj smo bile popolnoma “neškodljive”. Edina stvar, ki smo jo bojkotirale so bile prepogoste rojstnodnevne zabave, sluzasta obdarovanja učiteljic, ter vse ostale vrste ritolizništva. In še danes ne razumem, zakaj ljudi moti, če jih pustiš pri miru . Za konec smo heh namesto na maturanski ples odšle raje same žurirat v Portorož. In starši nam tega ne bodo nikoli oprostili .

Potem smo šle. Vsaka svojo pot. Pogostost srečanj je padala sorazmerno z oddaljenostjo dni, ko smo skupaj korakale po Prešernovi. In po dolgem času klic. Kar nekaj dni sem si glavo belila z vprašanjem “zakaj?”. Odgovora ne bo.  Sva z Janjo zaključili včeraj, ko sva na svežem grobu tam nekje na Notranjskem prižgali vsaka svojo svečko v slovo in se po več kot desetletju spet videli. Mojce ne bova videli. 

Nikoli več.

Bike/hike vikenda in še kdaj in kej vmes

Pod Voglom by Andreja

Prejšni vikend je bil nekoliko bolj hodniški  in lahko bi mu rekla ogledniški. V soboto sva z Andrejo ogledovali stezice tam okoli in na Vogel, kamor ima oktobra namen voditi, v nedeljo pa sem najprej odbajkala po že dobro znanih cestah Mežakle tja do sedelca pod Jerebikovcem. Na sam vrh, ki tokrat zaradi oblakov ni bil ravno radodaren z razgledi, pa ni šlo z bajkom. Na poti domov pa sem se še sprehodila skozi Pokljuško sotesko, kamor naj bi se odpravili skupaj z mladimi gorniki OŠ Sostro prihajajoči vikend. TNP-jevci in Gorjani so sotesko očedili, označili in poštimali za sprehajanje, tako da je s septembrom spet polna ljudi. Ni kej, tale narava je res najbojši umetnik.

No teden se ni začel dobro, kot večina ponedeljekov ni prijetena (v najboljšem primeru ob čudovito preživetem vikendu so kvečjemu znosni), je bil ta, nekaj tudi na račun zavedanja ob prebiranju Fromma in njegove poljudne razlage, kako je “naš” agresiven in posesiven svet čist narobe usmerjen v imeti, namesto v biti, še manj znosen. Razmišljanja o tem kako globoko sem tudi sama del tega “imeti”, pa bogve kaj še vse, me je naredilo tako pesimistično, da sem sredi tedna v klepetu s kolegico uspela v tolažbo nad njenimi težavami, ki jih pri njej klasično vzrokuje nasprotni spol, izustiti samo: “prej ko se boš zavedla, da svet ni lep in da ljudje niso dobri, lažje ti bo…”. Sej do večera mi je v večini že uspelo odgnati te nelepe misli in uživati ob opazovanju pojenjanja dneva na Stolu : “Sej če pa tole ni lepo!”

Mali plezalec na Kofcah

Pa da ne bo zgledalo, kot da samo s švicanjem odganjam slabe misli, čeprav ob takih toplih in sončnih dnevih res takoj ko se rešim betonskega in jeklenega oklepa, odšibam na kakšno bike/hike/run varianto v bližnjo hosto in tako ne vidim/slišim samo nelepo. Prejšen teden sem ob dobri muzki celo zlikala avgusta oprano, pa napisala spet par odstavkov o Sikkimskih samostanih in budizmu, pa počekirala različne možnosti in cene sposoje bajkov v Deželi dolgega belega oblaka. Celo poigrala sem se v kuhinji s skutinimi palačinkami in zelenjavno rižoto in končno oprala in oddala dekce za varovance horjulskega zavetišča. Ne vi men, da ni dobrih ljudi! Če samo pomislim na tiste umirjene, z budizmom živeče ljudi, ki mi jih je bilo lani dano spoznati in na tista požrtvovalna dekleta v Zavetišču Horjul. O ja, so dobri ljudje, samo zelo malo jih je! 

In v nov vikend sem štartala mnogo bolj pozitivno in v stilu prvih letošnjih ponovitev.  Najprej sem se veselo izmikala zavedanju s prvo letošnjo ponovitvijo bajkanja na Dobrčo. In tist klanec po zapornici ni prov nič lažji letos. In oskrbniška ekipa v koči me še pozna in je še vedno enako prijetna . Popoldan pa v družbi navihano simpatičnega bodočega sostrskega osnovnošolca in njegove mame prvič letos osvojila Kofce ;-) .

Razdejanje v Železnici

V nedeljo sem pa preverila, če macesni že kaj rumenijo in če je bila tura na Trupljevo poldne najlepša lanska mtb-erska, tega za letos ne bi mogla reči.

 

In evo, pa je spet ponedeljek…

It’s good to have friends in high places :-)

Dom in odskočišče

 

Vremenska napoved za pretekli vikend je bila slaba. Slaba ker je bilo slabo napovedano slabo , ker sploh ni bilo pretežno oblačno z občasnimi krajevnimi plohami in nevihtami, vsaj v tistem delu Julijcev, kjer sem se potepala, ampak je bilo pretežno jasno in to vse tja do nedeljskega popoldneva.

Zadnjiška kulisa

 

Je pa res tisti petkov popoldanski dež, ki me je pričakal v Radolci kriv, da se na pot nisem odpravila že v petek, no slaba vremenska napoved pa je bila kriva, da sem se na pot čez Vršič tudi v soboto odpravila šele po daljšem spancu,  sej ker bo v hribih itak oblačno in deževno samo skočim do Jureta na čaj in jo še pred večerom mahnem nazaj v dolino.

Hiške in sobotni vrh

 

Ob vzponu skozi Zadnjiški dol so se res menjavali oblaki in sonce, ampak med srkanjem čaja pri koči in čakanju “šefa”, da pršiba z bližnje gore,  se je nebo pomodrilo. In ostala bi tudi brez  tistega: “ah, pa kaj boš dons v dolino hodila…”. In po njami kosilu sem namesto v dolino mahnila po lovski poti od Zelenega jezera na Zelnarico in počakala zahod sonca tam na eni skalci pod Vršaki.

Nedeljski sprehod

 

Da se sezona zaključuje smo začutili zvečer, ko smo na račun slovesa ženskega dela ekipe, klepetali ob kozarcu rdečega in skledi arašidov. Čeprav je bila koča bolj kot ne zasedena, pretežno z ekipo primorcev, ki ji ob desetih še ni bilo za spat. Ob prijetnem klepetanju smo na hitro obdelali tudi letošnjo sezono.

Grapa nad zadnjim jezercem

 

Je dobra, tako pravijo tudi na Bledu in v Kranjski. Jure kot izkušen maček, ki je z izjemo lanskega poletja, ko se je potepal po deželi vzhajajočega sonca, kar nekaj poletij preživel na Prehodavcih, ugotavlja, da je vedno večji delež tujih obiskovalcev gora, da čehi niso več taki čehi in da so naekstremnejši gostje tega poletja BASE-jumperji, ki so ugotovili, da je Vršac odlična odskočna deska. No nekaj smo rekli tudi o pravilnem umivanju zob, pa o nabiranju učiteljskih ur, pa o pisanju diplom in o ljubših stvareh kot so soliranje Tumove, pa grape na Kanjavec, pa celo o prvenstveni v Špičju poimenovani po rožcah . Bravo! In verjamem, da jim bo po parih dneh dolinskega življenja, močno želeti spet nazaj.

Špičje

 

 

In tudi meni v nedeljo ni bilo nikakor za zapustit simpatične ekipe, ki sem se ji pustila čist preveč pedenat (hvala, hvala!!!)  in odit v dolino. Ker se je Veliko Špičje ravno v tisti uri mojega dopoldanskega sprehajanja odelo v meglo, sem šla samo na Malega. Ampak tiste megle nikakor niso mogle zavzeti Prehodavcev, tako da sem s slovesom še toliko bolj mečkala. Kar se mora, se pač mora in nasitena z jabolčno pito in kavo sem nekaj čez poldan le povila koleno in počasi odmaširala v Zadnjico. In tam nekje pri izviru me je celo zmočila ena od napovedanih ploh.

Planina Trebiščina

 

 

 

 

Zgodba je bila potem od Kranjske do doma že popolnoma drugačna. Izgledalo je kot, da bi se tisto napovedano slabo vreme čez vikend akumuliralo in proti izteku vikenda udarilo na  polno.

Na Soškem je lepo

Sem spet po več kot pol leta ugotavljala pretekli vikend. Bistra tokrat hči planin ni bila. Jo je petkovo deževje precej razburkalo.

Cerkvica na Matajurju

 

Najprej sem se pošteno zmatrala z bajkanjem na Matajur (SK tura 71). Ker v Idrskem nekako nisem uvidela kakšnega parkirnega prostora, sem avto pustila kar v Kobaridu naproti črpalki in z bajkom potem takoj odvila z glavne ceste na makedam, ki pelje nekoliko bližje Soči vzporedno do Idrskega.

Benečija z morjem

 

Cesta do Liveka je bila precej neprometna in strmina prijetno ogrevajoča, asvalt pa se je končal šele nekaj metrov za vasico Avsa. Samotnost se je nadaljevala tudi po lepem makedamu, ki  pelje v serpetinah skozi dve lesi vse do odcepa za Idrsko planino. Potem pa postane za odtenek zahtevnejše. Kamnitost, travnost in blatnost se izmenjujejo, višje na levi straši ograja iz bodeče žice, naklonina pa tudi malo hitreje požene kri po žilah.

Čuvajte mi bajk

 

Nekje na višini 1380 m se pot spusti navzdol proti Sožiški planini, zato bajk prislonim na drevo in v pol ure prikorakam na vrh. Razgled je krasen. Na  eni strani Julijci na drugi se blešči morje.  Iz italijanske stani je vrh dosti bolj obljuden in na njihovo stran je videti kar nekaj planin in koč.

Kobariško

 

Spust je bil od začetka zaradi tiste zarjavele žice previden, kasneje pa mrzel. Tako, da sem se po hitri postavitvi šotora v Bovcu najprej odpravila “in the city” na vroč kakav.

Krnsko

 

 

 

Naslednji dan pa malce višje. Iz Lepene po “romarski” poti do odcepa za Veliko babo in v samoti nadaljevala levo na vrh . Za navzdol sem si izbrala neoznačenost in končno vsaj malček vklopila tisti čut za opazovanje in orientacijo.

Bohinjske gore

 

Stezica je po grebenčku tja do sedla med Babo in Monturo vsake toliko časa poniknila, s sedla pa je nakaj sto metrov nižje  že bodla v oči ”cesta”, po kateri prideš iz Komne do Krna, tako da  od sedla navzdol prosto po prešernu in edina stvar na katero je moral biti človek pozoren so bile  kakšne zarjavele sulice (ostanki prve vojne), ki so štrlele ven iz trave.

Za Lepočami

 

 

Na markirano pot sem uletela kakšno uro hoda pred Krnskim jezerom do katerega je bil pred povratkom v dolino ovinek seveda obvezen.

Planina Krnica

 

In seveda ob vsej lepoti, ki obdaja Bovec, mi nikakor ni bilo do odhoda. In ko sem zagledala svojo Judy priklenjeno za drevo ob šotoru sem rekla, no bejba, ajmo še malo u planine :-)  in sva šli dokler se je dalo – do planine Krnica (SK tura 105).

Cesta

 

 

 

Cesta je žal na škodo narave zdaj speljana vse do planine, česar v bistvu ne razumem, ker je planina videti zapuščena. Je pa res, da je ta konec že zaradi smučišč precej uničen.

Bovško

 

 

Razgled s planine pa seveda spet božanski. Soča je bila videti že bistrejša in gore ob njej tako lepe, da se je v trenutku porodila odločitev, da ostanem med njimi še eno noč .