Kraljevski stol

Za nedeljo pa sem sprejela prijateljsko povabilo in se v luštni družbi podala iskat flanko malce dlje. V Avstriji je bila “samo” dvojka. In tale Königstuhl je res ponudil turnosmučarski maksimum. Sami presežki. Pripelješ se do snega, ki ga imajo sicer pri sosedih dosti manj, spiješ pregrešno velik in seveda zategaj 2,4 ojre drag kapučino (pa smo spet tam, da Avstrijci pač znajo potegnit denar iz denarnic turistov in to tako, da se človek ne počuti opeharjeno…). Potem se počasi vzpenjanjaš po krasni Rosanintal, s soncem, ki ti sije direktno v obraz, obdan z po večini deviško belo pokrajino in s pogledom na severno “ostenje” gore. Edini strmejši vzpon te čaka tik pred grebenom, kjer smo zaradi vetra hitro zakrili gole roke in glave. Potem pa spet poezija proti z južne strani čisto oblemu vrhu. Kot je večina hribov v tej skupini imenovani Nockberke. Navzdol pa klasika. Zgoraj učenje kratkih zavojev (hvala za pohvalo  ), potem par daljših in potem še nekaj manj lepih poz in prevalov zaradi skorjice, ki se je naredila.

                           Cik-cak gor                                                                                              Cik-cak dol

                           

       
V glavnem tako si jaz predstavljen perfekten turnosmučarksi dan. Ki ga zaključiš z rahlo pekočo rdečico na obrazu. Srečen.

                                                               

Tris nad Soriško

Besedica tris mi je očitno sedla…dobre stvari so tri…al kako že?

Izvedla eno popoldansko. Tko na hitro. U s’boto. Ker se je višje plazilo in ker je zjutraj pasalo spati.

Blo je pa nekako tko. Že ob vzponu na tadesni Slatnik je vročina zahtevala intenzivno slačenje in spust z vrha kar nazaj proti sedlu med Slatnikom in Lajnarjem, ker se je zaradi nje tudi z tega nizkega kuclja konkretno usipavalo. Potem pa po nezratragirani flanki nazaj do Litostrojske. Pa kužke spet gor in na levi Travh, ki je nudil samotnost in skalco za naslon ob prigrizku. In malce pred Litrostrojsko tudi malček bolj navpično flanko…jupi. In potem so začeli zadnji smučarji počasi zapuščat zratragirane steze, zato z željo še po parih zavojih na osrednji Lajnar. Na njem pa popolnoma drugačni vremenski pogoji kot na predhodnih dveh. Mrzel veter, sneženje, megla  in grmenje so povzročili hitro oblačenje in ob vseh kolobacijah z pripravo smuči za spust se mi je tudi pošteno zanohtalo. In potem sem po razočaranju, da s temi smučmi ne znam karvat, zavila raje nazaj v celca ob progi in popolnoma premočena prismukala do avta.

Ja, aprilska spremenljivost.

In kužke morm malce podaljšat, ker sem se ob tadrugem natikanju nokirala direkt u vohalni organ, tko da se je z njega nekaj časa malce rdečilo

Praznična obilnost

Še eni prazniki so za nami. Kot se za cerkvene praznike spodobi, so tudi ti minili z dnevom preživetim skupaj z starši in ker je praznovanje običajno sinonim za ekstra hranjenje, se je sredi dneva zavoljo materinih ročnih spretnosti miza šibila pod orehovo potico, velikonočnim kolačem, pirhi, šunko v testu, govejo juho, francosko solato, čokoladnimi muffini in seveda tenstancem. Moje tovrstne ročne spretnosti nekako nočem več razvijati in sem jih tokrat raje uporabila za neprefinjeno kidanje snega. Po odstranitvi dopoldan zapadlih 20 cm, ki ji je sledilo pokušanje dobrot in počitek, sicer prehitro prekinjen z klasičnim prazničnim poigravanjem očeta na harmoniko, je bilo popoldan potrebno za končanje prazničnega “družinjenja”, odmetati z slab kilometer dolge ceste še novih 20 cm snega. Prijetno utrujena in preobilno nahranjena sem v večernih urah le prispela na Gorenjsk.

Žal je velikopotezne načrte, ki so se sprva nagibali k tridnevnem smukanju po Komni, potem k dvodnevnemu smukanju nekje po Avstriji, zametel sneg. Tako, da sem se v nedeljo odpravila samo na “varno” Dovško babo. Navzgor kar v območju markirane poti, navzdol pa po cesti. In v bistvu je bil prav lep dan, celo sonce je nekajkrat pokukalo skozi oblake. In ni enostavno delati zavoje s smučmi 30 cm pod snegom. Tako da je bilo nekaj valjanja po snegu neizbežnega.  Pridelana žulja pa sta bila zadosten razlog za včerajšnje obutje gojzarjev in pešakanje po zasneženem gozdu Dobrče. Čeprav se mi je potem zdelo to precej neumno početje, ob misli, da bi bilo te količine snega prijetneje napadati z smučkami na nogah. Je pa zato uživanje v zimski pravljici trajalo dlje.

In škoda, ker Dan OF letos (oziroma vsako leto) ne pride na petek

Tris – tokrat iz alpskih, tekaških in turnih smučk

Tele nestabilne razmere v gorah smo proti koncu prvega marčevskega tedna opazovali kar iz varne razdalje urejenih smučišč. Za “smučarsko” dopustovanje smo si spet izbrali kar Kranjsko, ker je poceni in ker imaš v radiju ene ure na voljo smučišč za cel teden. Poleg uverturne višarske, smo pokukali še na Arnoldstein=Tromeja in na Sella Nevejsko. Nepoznani smučišči sta nas vsekakor pozitivno presenetili. Razočaral pa je Gernknödel. Namreč velik knedel ni knedel…vsaj ne tak, kot ga nardijo mati, v manjši verziji seveda…gre za večjo kruhovo gmoto z slivovo marmelado v sredini posuto z makom in cukrom. No, sej stvar je čist jedljiva, da ne bo pomote, sploh če se pomaka v toplo vanilijevo kremo.

Res, da sem, odkar sem pred 4-imi leti prvič stala na smučeh, še vedno precej navdušena, ampak vseeno so me smučarske mišice po treh dneh že malce bolele, in zato sem si tačetrga pri Berniku sposodila tekaške sulice in potem v Podkorenu ob prvi pavzi pogledala slalomiranje najboljših 10-ih,  potem pa precej free-ridersko nadaljevala do Planice, kjer sem končno udela zratragirano špuro in potem do Tamarja uživaško “tekala”. Fajn je blo

In zavoljo za regres višjega priliva sem preteklo soboto nardila prvo pelo z svojimi novimi Hagancami.  Yeaaah. Sicer na Ljubelju žalostno ugotovila, da jih bo treba najprej malo nositi, vendar je bilo toplo sonce, ki je mehčalo sneg vse od Zeleniške koče naprej, zadosten razlog za, po spustu iz Suhega ruševja, še kratek vzpon po Šentancu. In tistih par zavojev navzdol je bilo res nebeških. Spotoma sem se nahranila s piškoti še pri skupini, ki se je učila zimskega gorništva in potem ob pivu in kavi v Tržiču z veseljem opazovala njihovo navdušenje nad zimskimi hribi. In glihzaglih pršibala domov na blokovski sestanek, kjer je bila spet glavna tema čiščenje…ej, ej, ej… 

Smučanje v Bosni

Kot aktivistka v športnem društvu delodajalca, sem ob napornem organiziranju sicer vsakoletnih zimskih iger, tudi sama na prvi dan marca bolj ali manj tekmovalno odpeljala pripravljeni veleslalom po razmočenem snegu na Bjelašnici. Tokrat nam je ob pomoči bosanske podružnice uspelo pripraviti poligon za približno 250 tekmovalcev in vsaj 2x toliko navijačev. Tako igre kot vse ostalo je potekalo v stilu “samo što nije”. Pri Balkancih ima čas res čisto drugo vrednost kot pri nas ex-balkancih…komentar na natančnost merjenja časov z mobiteli (potem ko jim je štoparce onesposobil dež): “kaj pa je par sekund v življenju”

Se paše kakšen dan preklopit na njihov tempo. Kot se paše kdaj zažirat z čevapi in burekom.

s Titom naprej                                                                 Radno vrijeme: KAKO – KAD  

                        

Bivši predsednik v čevapčinici                                         Na Baščaršiji

                       
                                      

                                                      Turška kava po sarajevsko

                                                

Pa še info za vse downhillerje…bob steza, ki je bila zgrajena v času olimpijade, ponuja posebne užitke.  Tudi turni smučarji se lahko odpravijo po svojo dozo adrenalina. Ne zaradi strmin, ampak zaradi min. Žal, so sledovi vojne še vedno prisotni na vsakem koraku in še dobro, da je ljudem ostalo vsaj nekaj optimizma.