Še en lep vikend

Med bojem by Gregor

Je bil. Akcija na soncu oba dni. Na pustno soboto smo šli štirje mušketirji preverit razmere v severni steni Storžiča. Bile so mnogo boljše od pričakovanih. Opremljeni kot se spodobi smo se zapodili v boj z strmino Kramarjeve smeri. V roke smo prijeli “stroje”, na glave dali šleme, Jure pa si je oprtal še štrik in dve čisto novi sulici. Večjih težav ni bilo. Grapa je spodaj popolnoma zalita, tako da nismo delali nobenih obvozov. Mimo bivaka smo šibnili kar po levi. Višje je bil sneg malo bolj prhek in prečka pred zaporo je še vedno enako sitna. Siten je bil tudi zadnji do skale pomedeni skok. Zato pa veselje ob prihodu na tokrat začuda popolnoma samotni vrh toliko večje.  Ob desetih smo si privoščili okrepčilo pri križu in se čez pol ure odpravili navzdol skozi Peto žrelo. Jure je ugotovil, da so v njem razmere ugodne tudi za vijuganje. In v žrelu smo srečali mnogo nam podobnih bojevnikov. Mravljišče njih je bil tudi spodaj na plazu, ki je služil kot učni poligon. In če je težko vstati, ko je zunaj še tema, je toliko bolj prijetno ležati na opoldanskem soncu pred Domom. Nekaj fotk bo v bližnji prihodnosti v Jure&Mateja galeriji, nekaj jih je pa že v Gregatovi. In za domačim ognjiščem sem bila ravno dovolj zgodaj, da sem sprejela še obisk prave pravcate princeske in njenih .

V nedeljo sem se pa odločila, da spočijem koleno spet z laufanjem na dilcah. No pri Berniku me zdaj že poznajo po imenu, računajo pa tudi že manj kot polovico . Prelaufala vse proge v okolici Kranjske, Rateč in vmes. Žal je del proge v Podkorenu splužen, tako da je treba kakšen kilometer nesti smuči. V Tamarju sem si privoščila še en presežek v obliki dveurnega nastavljanja obraza soncu. In ker mi kar ni bilo do slovesa od modrine, namreč proti Kranjski je bilo že sivo, sem odkrožila še po Ratečah. In ob devetih zaspala kar v “fotelju”.  

In zdaj je lažje pomisliti na naslednjega, ki bo verjetno popolno nasprotje temu. Ko znam biti samo ležeča in nafilana z analgetiki. Ampak vse zavoljo takih in še lepših vikendov. Enkrat pa tudi kakšnega na 7 jurjih in kakšnega na smučkah med Komno in Triglavskimi .

Pa smo ga mel. Sonce!

Na Struški by Gregor

No pa smo ga dočakali. Spet en suh vikend, ki ni preveč šparal niti s sončnimi žarki. Na Struško sem poskušala letos nekajkrat že priti. Prvi vikend po gripi me je že pri Svačici zmanjkovalo,  dve soboti nazaj pa sem “lokalka” kazala nemarkirano potko, nekoč AŠ sošolki, danes vodnici z namenom, da z njo razveseli še kakšnega hriboljubca, vendar naju je megla in sneženje pri planini neprijazno sprejelo, tako, da sva se pobrali hitro nazaj v dolino. To soboto, v fajn družbi, spet sošolca iz AŠ, pa izgovorov ni bilo.  Veter je sicer res pihal, ampak so bili tisti intervali, ko je delovalo samo sonce, spodbudni še za prečenje in gaženje navzdol čez Medji dol.

Tudi nedeljske sončne žarke sem izkoristila v celoti. Najprej jutranji sprehod ob Savi, potem ko je sonce že malce omehčalo pomrznjen sneg pa spet v fajn družbi do Kranjske in z laufarcami prva letošnja sončna ponovitev Rateškega kroga s podaljškom do Tamarja, kjer sva iz prve roke zvedela, da se v slapovih pleza in da je smuka s Kotovega na momente kložasta in poledenela. Potem v Kranjski pa še, da so se tudi griči nad Trbižem ta dan utapljali pod težo obiskovalcev. Ni kej, očitno smo ga res pogrešali.

Pogrešanja

Tale sivina, ki vztraja po večini že dober mesec nad lepo našo, počasi načenja tudi mojo dobro voljo, s katero se trudim dneve vsaj začeti.  Tudi športne aktivnosti, ki naj bi sprožale tist hormon sreče, ne uspejo spravit lih kakšnega nasmeha na obraz. Po šihtu se tko spet zaprem med štiri stene fitnesa ali pa pod balon radolškega bazena. In da delovniki niso preveč enolični, skočim včasih še na grosupelsko podstreho. Za vikende pa vztrajam zunaj. Vsem vremenskim situacijam navkljub. Če je samo oblačno, je super . A kaj ko ne gre višje kot do jurja sedemsto, pa še to imaš na voljo samo gazenje v megli ali plundranje v dežju. Vrhunci zadnjih par vikendov so bili…kar ne morem verjet…v tekanju na dilcah med snežinkami proti Tamarju. Jeba, če veš, da bodo vikendi nasledje pol leta precej hribov vzdržni. Eh ja.

Se je tudi pri meni (kot še na nekaj blogih) pojavil tale virus pogrešanja. In zadnje tedne se pogosto sprašujem: “Kje ste???”  

 

 

Modro nebo in

 

 

toplota sonca,

 

 

 

pa tišina gora?

 

 

 

  

 

In kako pogrešam visoke cilje,

 

 

pa božanske razglede!

 

 

 

In nasmejane obraze!!!

 

 

 

 

 

 

 

 

In dve zavestni odpovedi letošnje zime. 

Tek  in  

 

 

smučanje.

 

 

 

 

 

Pa tiste, ki jih tale snežna odeja, mraz in mokrota ne bi naredile ravno prijetne.

 

Frikarijo  in

 

 

 bajkanje.

 

 

 

 

 

 

Heh, včasih si je človk pomagal vsaj z dobro pijačo

 

 

in dobro muzko…

 

 

 

 

 

Še dobr, da upanje umira zadnje Madonca, naj že posije!!!

Zimska pravljica od Kranjske do Tamarja

Najlepša

 

 

 

V nedeljo. Nekje med modrino neba in belino snega. Drsajoč po dveh “tračnicah”.

Pot

 

 

Lepo

Pavza

PAVZA

Pride tko, da ti končno uspe na koledarju obrnit list iz januarja…na april. No take stvari zdej počnem. Bistvo zadnjih 14 dni je pač sanacija poškodbe…no zaenkrat skušam samo zmanjšat oteklino in čim manjkrat izzvat bolečino. Napredujem…meni se zdi blazno počasi…ampak zdej že lahko vozim…avto…bajka še ne … pa plavam…bolj z rokami, noge vlečem za sabo. Pa berem in razmišljam…tudi o Nepalu in Indijski Himalaji. In tekači se  mi zdijo tko lepi  

Še malce opišem moj zadnji športni vikend. Zadnji suh aprilski. Po sobotni ne preveč fajni smuki, ko sem skušala rezati skozi bolj ali manj udirajočo skorjo izpod Kriške stene,  sem v nedeljo pomagala kolegu s skupino željnih znanja o zimskem hribolazenju pri njihovem vzponu na Begunšco. Fajn skupina, taki da jim z veseljem posreduješ znanje in kakšno izkušnjo. Proti večeru pa še malce bajkanja. Ker sem mela tisti vikend malce dovolj ugrezajočega snega, sem se z bajkom peljala proti vrhu Dobrče samo dokler je bila cesta kopna. In če ne bi zavrnila povabilo vrlega gorenjskega podjetnika in se pustila peljati dol z njegovim 4 pogoncem, e bi dons lohk laufala po temle dežu. Navzdol je ponavad fajn… sam ena spolzka strmina in heh pa sem poletela in trdo pristala. Nasrku je pa kolen. U lublan v izvidih skoz navajajo da je lev, ampak na jesenicah sem končno uspela prepričat pisoče, da mi v bistvu vsi obdelujejo tadesnega. Mogoče zavarovalnico prnesem okrog in uveljavljam poškodbo obeh

No ja, kako že pravjo…ni veličina v tem, da nikol ne padeš, ampak v tem da se po vsakem padcu znova pobereš. Advenčr letos no -go, smučke lohk odnesem v klet, štrik pa tud lohk za neki cajta butnem v omaro. Eh, bo pa zato bajkanje do Valvazorja neki časa precej velik izziv.

 

U glavnem…pazte nase. Morm nehat, k so u knižnico navalil otroc.