Šolski Pokljuški maraton – zabava na zdrav način

Pokljuški gozd

Smučanje na slovenskem je že leta 1689 omenjal Janez Vajkad Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske. V njej opisuje bloško smučanje kot način lažjega premikanja po visokem snegu. Drugače pa zametki smučanja segajo daleč v zgodovino. Na Norveškem in Švedskem so odkrili v nekaterih votlinah risbe smučarjev lovcev, ki morajo biti stare več kot 2000 let. In nasploh smučarki tek izhaja iz Skandinavskih dežel.  V srednjem veku je smučanje veljalo za viteško sposobnost. Od 15 st. so recimo na Norveškem zimski poštni promet opravljali na smučeh. Na Švedskem pa že od leta 1922 vsako leto prirejajo množični tek v spomin na kralja Gustava Vasa in njegove vojake, ki so med vstajo proti Dancem leta 1521, pretekli 90 km na smučeh. V Oslu je bilo prirejno tudi prvo tekmovanje v teku že leta 1769, leta 1870 pa so tam ustanovili prvi smučarski klub na svetu. V druge dele Evrope pa se je smučanje razširilo predvsem po slavnem podvigu norvežana Nansena, ki je leta 1888 na smučeh prepotoval Grenlandijo. Pri nas poleg  Bajdurinih raziskovanj bloških smučanj, zasledimo še zgodnji pojav smučanja na Pohorju, zanimiv je tudi opis iz leta 1895 v planinskem vestniku o pohodu s smučmi od Ljubljane preko Šmarne gore do Mevod. Prvo neuradno državno prvenstvo v skokih in tekih je bilo leta 1921 organizirano v Bohinju. V olimpijskem programu je smučarski tek od leta 1924. Na  teh olimpijskih igrah v Chamonixu sta sodelovala tudi slovenca Švigelj in Kajzelj. Prvotno so bili na igre uvrščeni smučarski teki in skoki. Alpsko smučanje pa je del olimpijskih disciplin od leta 1936.  Od leta 1952 pa v smučarskih tekih tekmujejo tudi ženske (Vir: Smučarska zveza Slovenije).

 In po zaslugi slovenskih punc, predvsem seveda odlične Petre, postaja smučarski tek iz zime v zimo popularnejši. 

Ogrevanje

 

Tudi Šolski Pokljuški maraton je iz leta v leto popularnejši in vedno bolj obiskan. Preteklo soboto je bil že petnajsti. Sedaj bi lahko upravičeno rekli, da tradicionalni.  Prireditev je netekmovalna in privabi vsako let več in več mladih iz osnovnih šol in gimnazij. Letos so jih zabeležili okrog 1750. Organizator prireditve je Zavod za šport RS Planica (Šport mladih), koordinator Zveza za šport otrok in mladine Slovenije, izvajalec pa Osnovna šola Gorje. 

Hrabra Pika

 

Na prireditvenem prostoru, ki se nahaja na biatlonski areni na Rudnem polju je cel dan veselo. Do desetih se zbirajo prijave, potem pa himna in pozdravni govori potem pa začetek športanja. V prvih letih je bil osrednji šport Šolskega Pokljuškega maratona smučarski tek. Letos so se lahko šole prijavile na različno dolge smučarske teke (2, 5 in 10 km) ali na tri planinske pohode in sicer na planino Javornik, Uskovnico ali Zajamnike, kot novost pa so letos organizatorji dodali še eno “disciplino” alpsko smučanje na smučišču Viševnik.  Prireditev pa je popestrena še z predstavitvami Slovenske policije, Slovenske vojske, Gorske reševalne službe in Prve pomoči.  Biatlonska šola predstavi še biatlon. Organizira se še pohod s krpljami, gradnja iglujev, likovna ustvarjanja in razne šaljive igre kot recimo ”igre brez meja”, kjer se ekipe preverijo v spretnostih kot hoja po gumah, pri smučarskih skokih, kako hitri so pri hoji s krpljami, pri soročnem potiskanju na tekaških smučeh, pri vožnji z gorskimi kolesi po snegu,pa z bobom in sankami, itd. Najboljša ekipa je nagrajena z seveda slavnimi blejskimi kremšnitami.

Oksi

 

Vsak udeleženec, ki pride na cilj, pa dobi medaljo in okrepčilo. Okrog druge ure popoldne pa se prireditev zaključi z razglasitvijo in podelitvijo pokalov za nabolj množične Osnovne in Srednje šole.  Z žrebom pa se določi šolo, ki je sodelovala z vsaj 15 udeleženci in se jo nagradi z 7 kilogramsko čokolado velikanko. Vsaka šola, pa na vsakih 15 prijavljenih učencev prejme še komplet smučarsko tekaške opreme.

…

 

 

 

Mladi Gorjani so bili tudi to soboto delovni, pomagali so na prireditvenem prostoru, pozdravili na info točki, usmerjali udeležence, delili sendviče in pijačo , zbirali mnenja , delili kolajne, prepevali himno “Mi gremo pa na smučke” in tudi sami tekmovali.  Maraton pa so spremljali tudi Pika Nogavička, ki je s svojim pogumom in vztrajnostjo bodrila male športnike, pa seveda beli polh Oksi. Baje se je letos po Pokljuki potikal tudi tekač Volkec, ki pa ga mi pohodniki žal nismo uspeli videti.

 

Medalja

 

In če kaj, so take prireditve odlične, ker se z njimi zvabi otroke stran od računalnikov in televizij, k druženju in gibanju zunaj. Da se jim pokaže, da se lahko zabavajo tudi na zdrav način. Sama sem se skupaj s  Sostrom in Kajuhovci podala na pohod do Planine Javornik. Pohod je bil ena sama uživancija. Bilo je toplo, sončno, sneženo in zabavno. S pripravljenimi fotoaparati smo čakali, da se iz gozda prikaže kakšen medved (heh, ni bil hec, ker sem nekaj dni nazaj ob enem popoldanskem skoku na Viševnik videla sveže odtise), se kepali s kepami v obliki kure, mislim Slovenije, sladkali s čokolado, pa seveda klepetali in prepevali. In prav nič utrujeni smo se vrnili nazaj na Rudno polje, prejeli medalje in čokolade, potem pa siti in nasmejani poiskali ljubljanjskega “zelenca” in med vožnjo v dolino debatirali, da bi podoben dogodek lahko organizirali v zgodnje-jesenskem času in ga imenovali Poletni pokljuški maraton. Mogoče … .

Sostrooooo

 

Še nekaj fotoutrinkov pa je spravljenih v galerijo.

Ko iz nič posebenega nastane krasno

V vse tri prve pomladanske vikende sem vkorakala brez pričakovanj. Namen je bil preživeti jih čimbolj na izi, tko da skočim malce v kakšno bližnjo hosto, drugače pa malo pospravim, odnesem/prinesem kej s kleti, zrihtam tadrug bicikl, kej preberem, se kej naučim, se malo podružim in to naj bi blo to. Pač, nič posebnega.

Pa ni blo čisto tako. Je bilo potem mnogo več.

Slavnik

Koperski zaliv

Sicer sem že malo pozabila točno kako so stvari potekale, ampak če se prav spomnim se je vikend pred velikonočnim začel na Gorenjskem precej deževno. Super pogoji za pospravljanje. Heh, samo če ne bi človek pokukal na teletekst in ugotovil, da na Primorskem sije sonce. Napaka, ki je vzrokovala tlačenju bajka v avto in izvlačenju iz njega v Kozini. In bil je prekrasen dan. V popolni samoti z Judy po makedamski cesti, frutabela in par fotk na vedno vetrovnem vrhu Slavnika in simpatičen spust  skozi gabrov gozd v Podgorje. Nato po nekih travnikih in kolovozih potegnem še po Podgorski planoti mimo Marije Snežne in Črnotič pa do Socerba po razgled in potem še malce lutanja pri Ocizeljski jami in nazaj do Kozine skozi zanimive vasice s čudnimi imeni. Pri avtu počoham mesarjevega mačkona, spijem čez cesto še kavo in se odpeljem proti že v noč ujeti Gorenjski. 

Na sončni strani

Je krasno

Naslednje jutro začnem še v temi. V mrazu smo si na Ljubelju oprtali nahrbtnike trije iskalci sonca in snega. Jaz pustim smuči doma, Vili jih ob pogledu na ogromne kepe snega ob vznožju Šentanca,  Aleš vztraja do vrha. Na sončni strani Begunjšcice malce počijemo, rečemo nekaj o Jelovških medvedih in še čem,  potem pa nazaj, dokler je sneg še trd. In še pred poldnevom opazujem igro sonca in oblakov nekje pod Radovljico ob Savi. Potem ko na soncu nadoknadim spanec, se zatopim v “Poljubi ali ubij”, vendar kar kmalu zatopljenost zmoti na frišno zaljubljen starejši par, ki prisede tako blizu, da lahko ugotovim,  kako ”neumnosti”, ki letijo iz ust zaljubljenim s starostjo niso nič manj “neumne”   ;-) . Simpatično in pomladno.

Križev pot

Višarska planina

No pomladno se ni začel naslednji -velikonočni vikend. Petek je potrosil sneg spet precej nizko, zato v soboto izkoristim odprtost višarske proge in se odločim poiskati tisto “romarsko” oziroma “za mlini” pot. Glede na množičo turnih zanesenjakov, ni bilo težko najti prave doline. Uživam v pravljični zimski pokrajini, počasi drsam navzgor ob potoku Lussari in vsake toliko ob pogledu na čvrste v pajkice stisnjene mišice italijanskih bojsov, ki se gredo “novodobni” križev pot, se dvigne pulz tudi meni . Na tistega jezusovega pa me opominjajo kapelice ob poti.  Na Višarski planini me obsije sonce.  Pri “tavelki kapeli” se zleknem v ležalnik, si naročim kapučino in usmerim pogled v gore nasproti. Včasih so ljudje romali sem gor, ker so verjeli, da ima bog poseben odnos do tega kraja. Baje je žabniški pastir, ki je pasel ovce tu gori, odkril na gori lesen marijin kip, ki ga je odnesel župniku v dolino, vendar se je potem še dvakrat kip spet pojavil  na istem mestu na gori, kar so si ljudje začeli razlagati kot božje znamenje in zato postavili na vrh cerkev.  Zame je prekrasen razgled več kot dovolj velik razlog za romanje .

Sv Neža

"Ponos" zasavja

Na romanje, tokrat z Judy, sem se podala tudi naslednji dan. Iz Trbovelj mimo Dobovca in Lontovža vse do s tremi človeškimi “sestavljankami” okrašenega vrha Kuma. Najstarejša je cerkev sv. Neže. Na mestu kjer je nekoč stala še ena cerkev (sv. Jošta) pa je danes postavljen daleč naokrog vidni  oddajnik. Za umik pred vetrom in topel čaj pa poskrbi tretja zgradba imenovana planinski dom . Kalorije, ki jih je pobralo teh tisoč metrov vzpona nič kaj krasno večkratno nadoknadim z velikonočnim kosilom pri starših. Za klepet pred večerjo poskrbijo sorodniki po ”jančarski” (očetovi) strani, za klepet po včerji pa sorodniki po štajerski (materini) strani.  

Montaž

Tihožitje na Kumu

In tudi ta zadnji vikend je presenetil z nepričakovanim. Če je bilo na dosedanjih predavanjih za vodnike, ki se jih letos udeležujem pod okriljem matičarskega mladinskega odseka, predavano meni že v glavnem poznano, je bilo ta vikend dosti bolj zanimivo. Sploh tiste novitete pri vrvni tehniki, kot je izdelava vrvne ograje, in predstavitev moralno pravne odgovornosti. Se je krasno kaj novega naučiti. 

In prihajajoči vikend pa končno “čistim” .

In vmes…je bila zima!

V pretekli vikend sem stopila nekoliko majavo, sploh če pomislim na petkove besede šefa ob odhodu domov. Sklepajoč po sebi in še nekaterih sodelavcih, je zaradi mojega kašljanja in smrkanja na vseh petkovih sestankih, sicer v šali vendar pa zaključil z: “Najbolje, da napišeš promemorijo in pospraviš mizo, ker boš v ponedeljek gotovo na bolniški !”

Prišla je pomlad

Heh, petkovo popoldansko tekanje okrog Bohinjskega jezera je bilo sicer res bolj podobno hoji, ampak v soboto sem na snegu prehlad dokončno pregnala. Letošnjo zimo sem uvedla svoj sistem smučanja. Izberem si ustrezno gorenjsko smučišče, naštudiram/o (včasih nahecam še koga, da se mi pridruži) kje bi se dalo prit čimbolj izven proge s trunimi smučmi na njegovo najvišjo točko in potem premaknem gumbek na pancarjih iz “walk” na “ski” in se spustim po smučišču dol. Zgodbo lahko ponavljam do naveličanja. Navzgor je dobro za telo in navzdol za premagovanje strahu . Ni pa to početje všeč žičničarjem. To soboto sem si izbrala Triangel. Nanj sem oddrsala 2x in verjetno bi še enkrat, če ne bi srečala skupine, ki je ta dan osvajala Begunjščico in me je prijazno povabila z njimi na pivo .

Zasavski gozdovi

Nedelja se je začela pomladno. Zadnjič sem poganjala pedala (če izvzamem tistih 2 x tedenskih 15-ih minut ogrevanja v fitnesu) ravno ko se je poslavljala jesen. Vmes…hm, je bila zima. In o temu vmes sem razmišljala tudi med raznimi ”gor in dol”-i, ki sem jih v nedeljo z Judy izvajala po zasavskih gričkih. Heh in vreme je bilo precej novozelandsko. Postreglo je z rosenjem, meglo in vetrom. Jupi!

Čebelarska učna pot

Veselim se pomladi! Zime sem letos že malce naveličana. Gore je naredila vsaj zame precej nedostopne. In gore imam rada. Gore imam pravzaprav najraje . Ampak so tudi pogledi na njih iz kakšenga kuclja neprecenljivi. Lanskega marca sem jih lahko gledala samo iz doline. Tako, da je letos super! Še nekaj sem se lanskega marca naučila: uporabljati “bi” namesto “bom” . In prihodnosti ne jemljem več tako samoumevno. Želje zdaj segajo v njo najdle kakšen mesec.

Poleti se tu najem češenj

In ta marec?  Ta me uči, brzdati se. Kar nekajkrat sem se v tej zimi zapletla v konflikt z osebki, ki imajo v sebi močno željo po izražanju avtoritete in moči, s čimer ni pravzaprav nič narobe, če bi bila ta zasnovana na strokovnosti ali izkušenosti. Tudi zato sem precej razmišljala o ljudeh. O tej vseobsegajoči krizi vrednot in odnosov.

Janški viharnik

Čudni smo. Kar naprej si grenimo življenja med seboj. Ponavadi na račun primerjav, pričakovanj, dominiranj in še česa. In ob glasnem ukvarjanju v glavnem z raznimi oblikami sodomije, starševstvom istospolnikov, podkupovanji in še in še, se iz dneva v dan tiho in vedno bolj oddaljujemo od bistva človeka, od njegove dostojanstvenosti in od njegove kvalitete bivanja. Če razmišljam o kočevskih delavcih, se vprašam:  ”Sta res sočutje in poštenost samo še pojma iz preteklosti?”

Srečanje

In kriza se je v tej zimi zazržla tudi v mojo neposredno okolico. Ekološka, ekonomska in socialna.

In, nas bo kaj spremenila? Bomo še naprej usmerjeni le k rasti? Ali bomo začeli razmišljati predvsem o kvaliteti? 

Smo pridobili kaj na prostem času z posedovanjem vseh teh mašinerij, ki delajo namesto nas?

Naše delo je cenjeno vedno manj. Če ne boš ti, bo pa kdo drug. In, nam je ob misli, kakšno škodo s svojo lagodnostjo povzročamo naravi, lahko? Trenutno žal izgleda kot da človek ni vreden nič. Ne današnji, ne prihodnji.

Jupiii!

  

 

 

 

 

Ampak tudi te krize bo enkrat konec. 

In ljudje se vedno bolj zavedajo! In v tej zimi sem spet spoznala in se družila s kar nekaj čudovitimi. In ne počutim se osamljene! In s pomladjo prihajajo nove ideje, nove aktivnosti in polno novih želja! 

SUPER!

Še malce na “vzhod”

Kam najprej?

Zadnja dva vikenda sta bila med drugim namenjena tudi spoznavanju “štajerskih” hribov. En je bil preživet večinoma v koči na Boču, kjer so preverjali moje ”planinsko” znanje , preteklo nedeljo pa smo celotno dolžino sončnega obsevanja preživeli na zasneženih hribih štajersko koroške. Začeli in končali smo nekje ob cesti iz Ljubnega proti Ljubenskim Rastkam . Smučarsko krpljarska druščina je odmaširala/oddrsala najprej proti Komnu. Pri kapelici smo prvič malček zapolnili prazne želodčke in se jezili nad mrazom in oblakom z gorenjske . Potem pa po prelepi zimski pokrajni nadaljevali prečno proti Travniku. Do tja nas je spremljala popolna deviškost dan prej napadanega snega. Vmes je izpuhtel tudi nadležni oblak, kar je izletu dodalo še pol ure ležanja v snegu in sončenja. Na Travniku smo se povzpeli najvišje možno - na stolp in ”poznavalec” nam je razložil kaj vse vidimo.  Videlo se je Uršljo goro, Peco, Raduho, v daljavi pa tudi špičasto stran Ojstrice. Preden so smučarji pospravili pse, sem odbigfootala do Koče na Travniku, potem pa so me prehiteli in prijazno počakali vsakič znova na kakšni zaplatki ali ovinku. Do Počke oziroma Robnikove planine je bil sneg še pravcat za naše aktivnosti, potem pa se je začelo brundanje zaradi skorjavosti. Ampak taka malenkost res ni razlog, da ne bi kroga zaključili zadovoljni in utrujeni. Tema nas je ujela nekje na štajerski avtocesti. Polovica ekipe je izstopila v Ljubljani, polovica pa s okusom po Mehiki malček kasneje nekoliko severozahodneje.

Kapelica na Komnu

Dan zaključim z ugotavljanjem, da klasična hoja po snegu pravzaprav izginja iz naših hribov in da si tudi sama vedno močneje želim nazaj na turne smuči. In z upanjem, da bo naslednja zima vsaj tako bogata s snegom kot je ta.

Stolp na Travniku

Proti Koči

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Fotke so made by Grega. Nekaj jih je pa tudi v M&J galeriji.

Pa pojdimo! Do naslednjega zavoja, padca, ali česarkoli že.

Ker je že cajt, da spet kej napišem . Tokrat ne bom težila z opisovanji fajnih razmer, lepih razgledov in velikih nasmehov. Pa da ne bo pomote, je blo kar neki tega v zadnjem mesecu in nasploh mi ni prav nič hudga Če se človek odklopi  tko, da ne gleda tv-ja in ne posluša raznih poročil, ne bere cajtngov, jemlje služenje izključno samo kot služenje in se trudi potrošit energijo predvsem s njemu ljubimi početji, lahko kljub tej vseobsegajoči negativnosti vidi tud kej pozitivnega. Eni sicer temu rečejo apatičnost, eni beg, eni sprenevedanje, egoizem, hedoizem, utvarjanje, in še kej, ampak si tudi z raznimi definicijami in analizami trenutno ne belim glave. Pa nej bo karkol že mislite da je.

Si pa belim glavo z strahom. Ga ne uspem odgnat stran. Je skoz nekje bliz. Včasih bolj, včasih manj. Zadnji dve leti mi pa itak skoz diha za ovratnik. In ponavadi potem ko ga uspem odpihnit malo dlje, že ušpiščm kej, da se spet prpopa name.

Sklenem lansko zimo, da smučanje dam na stran za neki cajta in se ga lotim ponovno z novo križno vezjo. Ker, če s tako razsutim kolenom malo čudno padem, ne bo več kej za popravljat. Ok. Odločitev mi ni bila všeč, ampak sem našla “varno” nadomestilo v tekanju na smučkah. No zdej je “nova” vez stara že skoraj leto, zunaj je snega na pretek, vsi okoli mene so vzhičeni nad smučarijo, in jaz po povratku iz južne poloble sklenem, da  to zimo bi pa počas že lahko. Upoštevam načelo postopnosti in zato najprej po urejenih smučiščih, naslednjo zimo pa se vrnem k turnemu… ampak mencam. Najprej sem odlagala obutje pancarjev na ”po odstranitvi železja”, no tud tega so mi par tednov nazaj pobral s kolena, potem so sledili izgovori kot: “pa nej se najprej zaceli rana” in ”pa ne za vikend, ker je gužva”, itd… vse do včeri zvečer, ko sem si med vožnjo do Kranjske brundala najprej tiste klasične: “strah je od znotraj votel, na zunaj ga pa nič ni”, pa uno: “življenje ni potovanje z namenom, da prideš na cilj varno in v lepem ter ohranjenem telesu, ampak da prispeš tja ves potolčen, iztrošen in se zadovoljen zadereš – ufff, what a ride!” , pa pol tiste moje: “sej se tud prvih klancev z biciklom lani nisi lotila ravnodušno, pa je šlo”, pa ”sej neki teh ups and downsov, si pa ja že dala skoz”, in potem na vrhu proge : “sej ne boš padla!”, pa “sej tud če boš padla, zih ne boš tko, da bi se zgodba spet ponovila!”

In… je šlo !

...