Glacier Perito Moreno
Tja me je zaneslo zadnje tedne ravnokar izteklega leta. In je bil že skrajni čas. Ker sem se že krepko utapljala v kopici nepomembnega, se sekirala zaradi nepotrebnega in večinoma izpolnjevala predvsem želje drugih ljudi. In seveda sem se vrnila nazaj navdušena. Navdušena nad stvaritvami narave in nad pozitivnostjo lokalnih prebivalcev. In bogatejša za nekaj novih znanstev s “pravimi” ljudmi. Takimi, ki jih utesnjenost, napetost, negativnost in stres domačega okolja nervirata, takimi, ki znajo uživat v preprostosti bivanja in takimi, ki uresničujejo svoje želje.
PN Torres del Paine
Patagonia se imenuje ozemlje, ki v grobem obsega okoli milijon kvadratnih kilometrov in se v Argentini razteza južno od Rio Colorado v Lake Districtu pa vse do Tierre del Fuego (Ognjene zemlje) in Falklandskega otočja, na Čilenski strani pa od Puerto Montta do Cape Horna. Čilenska stran se geografsko popolnoma razlikuje od Argentinske. Čilenska obala je divja in zaradi vlage se v gore zajedajo mogočni gozdovi, medtem ko se na Argentinski strani od morja razteza gola stepa (la pampa), katere monotonost prekinejo le mlečna turkizna jezera in za njimi špičaste in snežene gore. Severneje so še dejavni vulkani, južneje pa so gore obdane z mogočnimi ledeniki. Dežela je še vedno precej neraziskana in neposeljena (2 prebivalca na kv.km). In ker se sezona obiskovanja tega dela sveta šele začenja, najprej namečem v tale post nekaj podatkov, preden mi jih čas izbriše iz spomina. Da bodo mogoče v pomoč še kakšnemu iskalcu lepega.
Parque Nacional Nahuel Haupi
Tam sem se potepala pred njihovim poletjem(od sredine novembra do 23. decembra), tako da kakšne pretirane vročine razen v Buenos Airesu, ni bilo. Vendar mislim, da se tudi poleti (januar, februar) ne ogreje podnevi na več kot 20 in se ponoči večkrat ohladi tudi do ničle. Je bil pa dan zares dolg. Svetlo je bilo od petih zjutraj pa do enajstih zvečer 
. V petih tednih sem se namenila raziskati tri narodne parke: PN Nahuel Huapi, PN Los Glaciares in čilenski PN Torres del Paine. Za Centralno Patagonijo in Ognjeno zemljo bo treba še enkrat odleteti tja .
Laguna Tonček v pogorju Catedral
Z Buenos Airesa sem se še isti dan kot sem priletela odpravila z spalnim busom naprej do Bariločeja. Tile njihovi “cama” busi so velikokrat udobnejši kot kakšna postelja v hostlu, tako da sem naspana prispela v zgodnjem popoldnevu v mestece ob velikem jezeru v NP Nahuel Haupi. Bariloche sem si izbrala za bazo svojega 14 dnevnega bivanja v tem severnem delu Patagonije, ki se imenuje Lake District. Simpatično mestece z stotisoč prebivalci me je po svoji arhitekturi spominjalo na Dolomitska. Živi pa predvsem za turizem, pozimi na račun smučišč, poleti pa na račun pohodništva in športov povezanih z jezerom. Nastanila sem se pri prijaznih Arkotovih in v 14 dni stlačila treking v pogorje Catedral in Lopez in skok na Cerro Otto in Piedra de Habsburgo, s kolesom odvozila Curcito Chico in štiri dni kolesarila po NP Los Arrayones, Ruti de los siete Lagos in Villi Traful, pa seveda je ostal čas tudi za asado, pivo, odličen sladoled in še odličnejšo čokolado v mestu.
Pokrajina ob Ruti 40
Potem sem nadaljevala pot po slavni Ruti 40 do El Chaltena, ki mi je služil kot baza za trekinge v pogorje Fitz Roya in Cerro Torreja. Če me je na severu vseskozi spremljajo prekrasno vreme, pa se je južna Patagonija vseeno izkazala kot malce manj prijazna. Predvsem močan veter in spremenljivost sta bili stalnici skoraj cel teden, ko me je zaposloval ta trekerski “disneyland”. Ampak ni bilo moteče, ker je v mestecu najti praktično vse, tako internet, kot dišeče pekarnice, market in nekaj luštnih hostlov. Sama sem spala, kadar nisem bila šotoru kje višje, v odličnem Pioneros del Valle .
Fitz Roy
Po slabem tednu pa sem se premaknila v še eno simpatično patagonsko mestece, nekateri ga imenujejo kar Patagonski Chamonix, El Calafate. Od tam pa šla seveda najprej pogledat svetovno čudo, ledenik Perito Moreno in se potem za 8 dni odpravila še na čilensko stran v NP Torres del Paine. Tudi v tem parku je trekingiranje osnovna dejavnost. Je pa park bolj odmaknjen in se je zato potrebno oskrbeti (razen če imaš prilive dovolj visoke za spanje in preharanjevanje v kočah) z vsem potrebnim že v El Calafateju ali čilenskem Puerto Natalesu. Nekaj dragih past in piškotov je mogoče kupiti tudi v “kioskih”, ki se nahajajo ob nekaterih refugiotih, kampira se ob kočah ali pa na posebej določenih prostorih nad katerimi bedijo parkovni “guardianti”. Tudi zgubit se se skoraj nemogoče, ker so vse poti dobro označene in ob vstopu v park dobiš dovolj dober zemljevid. V El Calafatskem IkeuKen-u so me po trekingu pričakali kot običajno v argentitini, s objemom in poljubom na levo lice in vprašanjem kako je bilo. Ob pivu, čohanju malega črnega mačkona, pa sem z veseljem dajala napotke tudi ostalim backpackerjem, ki so si za obisk parka izbrali božični čas. Sama sem, zaradi odpovedanega leta LAN-a, dodatno pridobljen dan v El Calafateju izkoristila za nakupovanje darilc, na božični večer, pa kljub vsemu kaosu na letališčih, samo z uro zamude le prispela na domači Brnik.
Guanacos
In upam, da tole žarenje, ki ga baje sevam, čimkasneje pogasi zmeda in negativnost slovenskega okolja.
Patagonijske "tri cine" - Torres del paine
Nad lepotami narave planiram vzdihovati še v kasnejših postih z opisi parkov, tokrat pa samo še nekaj besed o stroških in rezervacijah. Bus iz Buenosa do Bariločeja je prišel okoli 80 EUR, od Bariločeja do EL Chaltena cca 500 argentinskih pesosov, podobno me je stal prevoz iz El Calafateja do NP Torres del Paine, notranji let je prišel 120 EUR, vstopnin v NP Nahuel Haupi ni, prevoz po Bariločeju je urejen z mestnim avtobusom, na turističnem uradu dobiš vozni red in se potem za okoli euro voziš na izhodišča, kolo (s torbami) sem si sposodila pri Cordillera Bikes, v pisarni parka v Bariločeju moraš pred trekingiranjem narediti prijavo, so pa tam tudi zelo prijazni in imajo vse vrste zemljevidov. Večina koč v NP Nahuel Haupi in v NP Torres del Paine ima v bližini prostore za kampiranje ( v Torres del Paine si moral plačati cca 4000 čilenskih pesosov), nekatere imajo zgrajen tudi “shelter”, kjer si lahko skuhaš in poješ zaščiten pred vetrom. Večino trekov v okolici El Chaltena se da izvesti v enem dnevu, čeprav je spanje ob recimo Laguni Capri zelo romantično (sploh če se zjutraj zbudiš v 10 cm snega). V El Chaltenu se nahaja odličen Ranger office, kjer je nekaj malega predstavljeno tudi zgodovine plezanja v Cerro Torreju in Fitz Royu in bolj malo hostlov, pa zato dovolj camping prostorov. Hostli stanejo okrog 50 argentinskih pesosov in je v tej ceni običajno vštet tudi basic zajtrk in običajno ti pomagajo pri organizaciji prevozov in ostalih aranžmajev. In preverjeno je čisto ista cena, če ti s hostla zabukirajo bus do Perito Moreno glaciar, ali pa če greš na bus station in si ga tam sam rezerviraš. Tako, da nima smisla komplicirat. Vsi hostli so imeli tudi brezplačen internet, tako da mogoče ni slabo kakšno rezervacijo hostla narest dva dni prej, notranji leti pa tudi znajo bit, če se jih kupuje tik pred zdajci precej dražji (za let od Bariločeja do El Clafateja je bila par dni pred željenim odhodom najcenejša karta kar 1400 pesotov), kot če jih kupiš kakšnih 14 dni prej. Hrana v trgovinah se mi je zdela cenovno na našem nivoju, v oštarijah pa celo mogoče za odtenek dražja. Recimo za caffe con leche sem odštela okrog 10 pesov, za skledo solate ali pizzo pa okrog 40 pesov. Turistična infrastruktura je teh krajih močno razvita in celo razvajen evropski popotnik težko ne najde željenega. Za izračun pa za en evro dobiš 5 argentinskih pesotov in 770 čilenskih. Kreditne kartice so v mestih akceptirane, v Bariločeju in El Clafateju je tudi dovolj menjalnic in bankomatov (dvigneš lahko na dan največ 1000 pesotov in plačaš še 1 % provizije). V El Chaltenu je sicer tudi čist nov bankomat, vendar glede na to da mestece deluje samo na satelitske povezave, ne preveč računat na njegovo delovanje in akceptiranje kartic. Izven mest je pokritost s signalom slaba, pa še v opozorilo: Argentinski operaterji mobilne telefonije delujejo na drugih frekvencah kot pri nas in nekateri naši mobiteli teh frekvenc ne akceptirajo, zato je dobro, če preverite, kakšen mobi imate. Pa še nekaj. Argentinci so bolj popoldanci, delovnega časa običajno sploh nimajo nevedenega (samo listek odprto ali zaprto 
), tako da ob sedmih zjutraj precej težko dobiš kje kavo, v štrcuno greš pa komot ob destih zvečer in ob enih zjutraj še povsod strežejo večerjo .
Cerro Torre
Pejte pogledat, je prekrasno . Če ne verjamete, pa pokukajte vsake toliko časa (jo počasi polnim) v galerijo.
