Pogrešanja

Tale sivina, ki vztraja po večini že dober mesec nad lepo našo, počasi načenja tudi mojo dobro voljo, s katero se trudim dneve vsaj začeti.  Tudi športne aktivnosti, ki naj bi sprožale tist hormon sreče, ne uspejo spravit lih kakšnega nasmeha na obraz. Po šihtu se tko spet zaprem med štiri stene fitnesa ali pa pod balon radolškega bazena. In da delovniki niso preveč enolični, skočim včasih še na grosupelsko podstreho. Za vikende pa vztrajam zunaj. Vsem vremenskim situacijam navkljub. Če je samo oblačno, je super . A kaj ko ne gre višje kot do jurja sedemsto, pa še to imaš na voljo samo gazenje v megli ali plundranje v dežju. Vrhunci zadnjih par vikendov so bili…kar ne morem verjet…v tekanju na dilcah med snežinkami proti Tamarju. Jeba, če veš, da bodo vikendi nasledje pol leta precej hribov vzdržni. Eh ja.

Se je tudi pri meni (kot še na nekaj blogih) pojavil tale virus pogrešanja. In zadnje tedne se pogosto sprašujem: “Kje ste???”  

 

 

Modro nebo in

 

 

toplota sonca,

 

 

 

pa tišina gora?

 

 

 

  

 

In kako pogrešam visoke cilje,

 

 

pa božanske razglede!

 

 

 

In nasmejane obraze!!!

 

 

 

 

 

 

 

 

In dve zavestni odpovedi letošnje zime. 

Tek  in  

 

 

smučanje.

 

 

 

 

 

Pa tiste, ki jih tale snežna odeja, mraz in mokrota ne bi naredile ravno prijetne.

 

Frikarijo  in

 

 

 bajkanje.

 

 

 

 

 

 

Heh, včasih si je človk pomagal vsaj z dobro pijačo

 

 

in dobro muzko…

 

 

 

 

 

Še dobr, da upanje umira zadnje Madonca, naj že posije!!!

Everest, Darjeeling in Sherpa Tenzing

HMI

 Vsekakor je vloga Darjeelinga v zgodovini alpinizma precej pripomogla k odločitvi o popotovanju po tem delčku Indije in če kronološko nadaljujem z opisovanjem tega mojega jesenskega potepanja, potem nadaljujem z opisom prvega dne po vrnitvi iz Sandakpu treka, ki sem ga v celoti preživela kar v Darjeelingu. Poleg letanja po Foreign Registration Office-ih zaradi pridobitve dovoljenja za vstop v Sikkim, sem v ta dan “stlačila” še ogled Himalayan Mountaneering instituta (HMI) in muzeja o Everestu, ter obisk živalskega vrta in Tibetian refugee centra.

 

Na Tenzingovem griču

HMI in muzej o Everestu se nahajata nekaj minut severneje od centra Darjeelinga in še danes služita gorniškim namenom. Inštitut je ustanovil in vodil Sherpa Tenzing Norgay, ki je leta 1953 stal skupaj u Hillaryem kot prvi na Everestu. V muzeju so obravnavani poskusi osvajanja Everesta vse od leta 1857 naprej, prikazani so tudi nekateri kosi tiste stare legendarne opreme, tudi nekateri iz tega zgodovinskega vzpona.

Prebivalke Darjeelinga

Indijci so že od nekdaj gledali na Himalajo kot na prebivališče bogov. Prebivalci so jo raziskovali predvsem v smislu trgovanja (prelazi), sama osvajanja vrhov in eksplortacija pa se je začela s prihodom Britancev. Sprva so Britanci hoteli predvsem zmanjšati vpliv Rusov v teh koncih. Tako so bili v 19. stoletju usmerjeni predvsem v pridobivanje geografskih informacij in zbiranje podatkov o ruskih podvigih. Najbolj opazen raziskovalec v tem začetnem obdobju je bil Francis Younghsband, ki je vodil leta 1904 ekspedicijo iz Sikkima v Lhaso. Tej odpravi je sledila Britanska vojska, ki je tudi začela s sistematično izdelavo zemljevidov. Takrat so odkrili, da se v Nepalu nahaja najvišja gora sveta.  In za njimi so začeli prihajat plezalci.

Everest, Makalu in Lotse

Doug Freshfield je bil eden prvih plezalcev, ki je leta 1899 raziskoval območje Sikkima. Kabru je bil prvič osvojen leta 1935 (CR Cook), Kokthang in Rathong pa mnogo kasneje (1964). Celo danes so nekatere gore še vedno nepreplezane s Sikkimske strani, kar je razlog predvsem v prepovedih zaradi vere.  Sveta je tudi tretja najvišja gora sveta Kanchenjunga, ki se nahaja na severu Sikkima. Pred drugo svetovno vojno so jo z zahodne strani poskušali osvojiti Nemci (Paul Bauer), vendar je bila prvič uspešna šele Indijska vojska leta 1977.

Gora petih zakladov

In ravno Himalayan Mountaineering Institute je od svoje ustanovitve prispeval največ k izobraževanju indijskih plezalcev.  Ustanovljen je bil leto po uspelem vzponu Tenzinga in Hillarya na Everest. V njem so skozi leta inštruirali tudi nekateri najbolj znani Šerpe kot Nawang Gombu, Sherpa Wangdi in Dorjee Lhatoo.

Pogled z Observatory Hilla

Še en leta 2002 v starosti 98 let preminuli velik človek iz “Tiger” generacije  Sherpa Ang Tsering je živel v Darjeelingu in je znan predvsem kot edini preživeli iz Mallory-Irvine odprave iz leta 1924. Bil je tudi na Nanga Parbatu skupaj s Sherpo Gay Layem in Will Merklom leta 1934, ko jih je ujela nevihta. V zgodovino se je vpisal tudi zaradi takratnega epičnega sestopa v norih razmerah.

Nekje v daljavi ...

Darjeeling je bil in je še vedno dom prenekaterim Sherpam. Večina odprav po drugi svetovni vojni je proti Tibetu štartala ravno iz Darjeelinga. Seveda daleč najbolj slaven Sherpa Tenzing (v prevodu “zaupanja vreden”) se je najverjetneje rodil v vasici Thami v Nepalu leta 1913 v družini s 13 otroki in že od otroštva naprej sanjal, da se bo nekoč povzpel na Everest.  Potem ko se je smukal skupaj z drugimi Šerpami v Planter’s klubu v Darjeelingu vsako sezono je le dobil prvo priliko za vzpon na Everest z Ericom Shiptonom leta 1935. Te zgodnje odprave so poizkušale najti pot na Everest s severa po tednih hoje iz Darjeelinga mimo Kalimponga in Tibetanske Chumbi Valley. Prvič je tik pod vrhom odnehal skupaj s Švicarjem Lambertom leta 1952, uspel pa 29.5.1953 s Hillaryem. V teh krajih so izredno ponosni nanj. Postavili so mu spomenik v Siliguriju in Darjeelingu in po njem poimenovali tudi cesto, ki pelje od enega do drugega kraja. Večino življenja je preživel v Darjeelingu, kjer prebiva tudi njegov sin Jamling in vodi agencijo, ki se se ukvarja z ekspedicijami.

Občudovanja vredni

 

 

 

Večina podatkov je iz Tenzingove avtobiografije Man od Everest in različnih LP-jev. Biografijo sem kupila v Gangtoku in jo zaradi vseh tistih kanselacij letov na povratku domov, tudi nekajkrat prebrala

Po grebenu med Bengalo, Nepalom in Sikkimom

Očarljiva 8598 metrov visoka spremljevalka

Singalila NP

Tole moje popotniško obujanje spominov nadaljujem z Singalila oz. Sandakpu trekom. Ta se je začel  mnogo prej kot načrtovano. Že drugi dan v Darjeelingu naju je z Corine pri večerji ogovoril Stuart, namreč  vsakega belca, ki ga je tisti dan srečal je skušal nagovoriti za treking. Eno dečvo je že našel, vodiča sta tudi že  imela priporočenega, tako, da meni razen veselega “yes” ni bilo potrebno storiti nič. 

Naš konec

 

 

 

Za vstop v Singalila National Park oblasti po novem zahtevajo dovoljenje in spremstvo vodnika. Mi smo si izbrali kontra pot in tako v Mana Bhanjangi pridobili samo dovoljenje in se odpeljali naprej do Rimbika in začeli s trekom tam, kjer se ga običajno konča.

Kje mam bajk...

 Sledilo je pet nepozabnih dni. Tako zaradi prekrasne narave, kot zaradi izjemne družbe.

Stuart pred "štrcuno"

Stuart je tako ali tako “velik” človek, ki se je odločil, da bo mladost namesto kopičenju materialnih dobrin raje namenil pomoči potrebnim. Trenutno dela na dvoletnem volunterskem projektu s katerim v Kalkuti pomaga obolelim z aids-om.

Palut in Doron

Doron, profesorska hči, študenka industrijskega oblikovanja, raziskuje svet že od majhnega, tri leta vojske so ji tudi dodala poseben pečat in potem še Buddha, simpatični in izredno inteligenten budist iz Sikkima, ki je iz svoje malhe znanja stresal vse o njihovi kulturi, zgodovini, o gorah, o ljudeh, skratka bil je neizčrpen vir informacij. In to za pičlih 300 rupij dnevno (1 EUR=64 RPS).

Smiling Buddha

Gorato območje Bengale na severu meji z Sikkimom, na severo vzhodu z Butanom, na zahodu z Nepalom, na vzodu z Assamom in se na jugu zaključi z Indijsko ravnino. Bengala Hillse poseljuje približno 1,58 milijona ljudi.

Buddha's eyes

Kot že omenjeno je obočje okrog Darjeelinga vse do 18 st. pripadalo Sikkimskim kraljem, potem pa so si oblast nad njim podajali Britanci, Nepalci (Gurkas) in Sikkimci. Prebivalstvo je v večini Nepalskega porekla, zaradi bližine Tibeta pa so se na to območje zatekli tudi mnogi Tibetanci.

Sri Kohla

In “vsiljevanje” bengalske kulture in jezika tem v večini nepalščini govorečim prebivalcem vodi od leta 1980 naprej v stalne spore in demonstracije. Napetosti so se po najhujših dveletnih bojih nekoliko omilile z podpisom sporazuma z Darjeeling Gorkha Hill Council (DGHC) na podlagi katerega so Gorkhasi sicer dobili večjo kontrolo nad notranjimi zadevami, vendar je še vedno na vsakem koraku zaslediti težnje po večji samostojnosti.

...

Pot nas je torej prvi dan vodila mimo vasic SriKohla in Rammam. V vsaki vasici je ”check point”, kjer vsakič znova prepišejo vse podatke iz pasporta. In vasic na poti je bilo mnogo. Prvo noč smo prespali v nepalski vasici Gorkhey. Večere smo običajno preživljali v kuhinji ob bližini ognja in ob prijetnih klepetih opazovali domačine pri pripravljanju hrane. Neomejena količina riža z zelenjavo (namreč vsakič ko izprazniš krožnik dobiš novo porcijo) ni stala več 50 rupij.

Lodge

Drug dan smo se podali v strmino nad gozdovi bambusa in hrasta in prispeli skozi gozdove rododendronov do neporaslega mejnega grebena med Bengalo in Sikkimom, ki nas je že nagradil z pogledom na tretjo najvišjo goro sveta. Opoldne smo že zavzeli vsak svoj prostor v travi pred kočo na Phalutu (3600 m). In čeprav je bilo nam popolnoma samoumevno, da v sobi z 4-imi posteljami spimo vsi skupaj, je Buddha kasneje priznal, da smo bili prvi gosti s katerimi si je upal deliti sobo. In ne bi nam mogel dati boljšega komplimenta

Počitek

Zjutraj smo ujeli sončen vzhod iz bližnjega vrha, ki je že na Nepalski strani. Kot večino vrhov, prelazov, vodnih izvirov in hiš je tudi tega krasilo nešteto molilnih zastavic. Na njih so napisani budistični izreki in narisan običajno “divji konj”, ki na hrbtu nosi tri dragulje budizma (Buddha, Dharma in Sangha). Zastavice naj bi “očistile” ozračje in mirile bogove, namreč z vihranjem se molitve pošiljajo v nebo. So v 5-ih različnih barvah: rdeča za ogenj, modra za vodo, bela za železo , zelena za les in rumena za zemljo.

Kangchedzonga

Vendar se potem do 10-ih nismo več premaknili iz toplih spalk. V popolni samoti in z božanskimi razgledi na himaljske vršače smo nadaljevali pot po meji med Indijo in Nepalom z spustom do Sabarkuma, kjer smo na travniku pomalcali “chebate” in se potem z od sonca opečenimi nosovi odpravili do Sandakpuja na 3636 metrih. Gre pravzaprav za pravo malo vasico, ki jo sestavljajo pretežno raznobarvni lodgi.

Chortens

Sledil je še en dan hoje od ene do druge nepalske vasice. Bikhay Bhanjang, Chowri Chowk, Kali Pokhari, Khatta, Gairi Bas, Jaubari in Tumling. Človek je imel občutek, da se znašel v divjem vzhodu.

Kali Pohkari

Ljudje običajno živijo v nizkih hiškah, spodaj zgrajenih iz kamna, zgoraj pa iz lesa. V spodnjih delih so živali, zgoraj pa spalnice. Kuhinja je običajno prizidek k glavnemu delu. Kuha se na odprtih ognjiščih na drva in dimnikov tukaj ne poznajo. Dim uhaja na plano skozi  odmaknjene strešnike. Tudi toalete so odmaknjene od hiše. Večinoma gre tako za wc na “štrbunk”, umiješ se pa z “bucketom” tople vode. In prov nič nisem pogrešala razkošja kopalnice :-) Cena za tako prenošišče se je gibala med 100 in 200 rupijami.

Kali Pokhari

Zadnjo noč smo prespali v  vasici Tonglu in tokrat nam zaradi priokusa slovesa beseda ni več tako tekla iz ust. In ob slovesu od fantov naslednji dan ni šlo brez solza.  Z Doron pa sva se odločili, da se skupaj podava še na Goecha La trek v Sikkim.

Prayer flags

Mantre :-)

Tashiding monastery

 

 

Na tehle “mani” walls v bližini samostana v Tashidingu je verjetno napisano kar nekaj modrosti. 

 

 

 

 

 

  

Mani walls Tashiding

 

 

…

 

 

 

 

 

 

Tele sem pa zasledila na poti na Tashi View point nad Gangtokom.

…

 

 

 

 

 

Nekaj malega o Darjeelingu in čaju

Prodajalna na Chowrasti

Svoje jesensko popotovanje po delčku Indije sem začela z obiskom Darjeelinga. Že vožnja sama je bila doživetje, ki me je hitro seznanilo njihovimi ovinkanstimi in prepadnimi cestami, s pekočim okusom indijske hrane in s počasnostjo premikanja. Vsekakor je to močno poraščeno hribovje popoln kontrast nižini iz katere sem štartala. Zgornji del ceste večkrat seka tire “Toy traina” in doseže najvišjo točko v Goomu (2438 m n.v.), potem pa se spusti v Darjeeling (2134 m n.v.) . Ta ”hill station” je svoj razcvet doživel v 18 stoletju, ko so se vanj prihajali hladit Britanci iz vročih bengalskih ravnin, danes pa prihajajo na dopust sem predvsem s Kalkute.  Mestece je postavljeno na greben hriba poraščenega z gozdovi in čajevimi grmički in nudi božanski razgled tudi na najvišje vrhove sveta.

Darjeeling s himalajsko kuliso

Območje je pripadalo budističnim “chogyals” (kralji) iz Sikkima vse do leta 1780, ko so te kraje zavzeli Gurkhasi iz Nepala. Zaradi njihove nasilne teritorialne širitve so večkrat prišli v spore z Britanci in leta 1816 so kontrolo nad območjem pridobili Britanci. Po osamosvojitvi Indije so Gurkhasi ojačali moči in skušajo še danes pridobiti samostojnost in ustanoviti državo Gorkhaland. Britanci so v 18. stoletju v deželo prinesli čaj, zgradili hotele in spodbudili poselitev okolja. Tako da v njem danes prebiva dobrih 100000 prebivalcev. Strme uličice so prepletene z številnimi trgovinicami. Center pa je na Chowrasti, kjer so imeli postavljen svoj oder tudi aktivisti za Gorkaland in na njem vsak večer prirejali shode.

Dorje Ling monastery

 

 

Desno je Observatory Hill, ki je svet tako Hindujcem kot Budistom. Na njem je Dorje Ling monastery po katerem se mesto tudi imenuje.

 

Prayer flags

 

 

Seveda sem se morala najprej nagledat teh oddaljenih zasneženih gora. Zato sva se z na poti do Darjeelinga spoznano francozinjo Corine nabasali okrog petih zjutraj v en “shared jeep” in se odpravili na Tiger Hill pogledat ta takoopevani sončni vzhod.

Sončni vzhod iz Tiger Hilla

 

 

 

 

No mene vzhajajoče sonce ni ravno impresioniralo, ker je vzšlo na drugi strani kot je Kangchendzonga, tako da sem stala obrnjena drugam kot večina. Nazaj grede sva vrgli uč še na Druk Sangok Choling Gompo in nasproti stoječi Gorkha war memorial.

...

 

 

Potem pa sva se odpravili peš do Barbotey Rock Gardens, ki so se nahajali globoko pod Darjeelingom. 

Down at Rock garden

 

 

 

 

 

 

Pot navzdol naju je vodila mimo številnih čajevih nasadov.

Čajevci

 

 

Čajevec so v Dajeeling prinesli Britanci iz Assama z namenom razbitja kitajskega čajnega monopola. Leta 1841 je prvi grm čajevca zasadil dr. Campbell na njegovem domu v Darjeelingu. Leta 1852 je vlada zasadila prvo komercialno plantažo in do leta 1870 je bilo samo v severni Indiji že čez 100 plantaž. Danes samo v Darjeelingu proizvedejo 25% indijskega čaja. 

Nasad

V teh hribovskih območjih ga obelujejo po prvotni metodi. Po jutranjem obiranju listov jih potem v koših odnesejo v tovarno. Tam jih dajo v sušilna korita, kjer potem hitro vrteči pihalci odstranijo do 30% vlage iz listov, potem so zrolani z izredno težkimi valji, ki iz njih popolnoma stisnejo vodo. Zrolani lističi so nato fermentirani v visoko-vlažnih komorah, kjer razvijejo svoj značilen okus. Gre za najbolj občutljiv del proizvodnje, ker lahko premajna ali prevelika fermentacija uniči celotno serijo. Fermentacija se zaključi z izsušitvijo v suhozračni komori, tako da v listih ne ostane več kot 3% vlage.  Nato je na vrsti sortiranje. Večji kot so listi boljši je okus. Najboljši je Darjeelings Golden Flowery Orange Pekoe, polomljeni končajo kot Golden Broken Orange Pekoe, kot Orange Fannings, najslabši pa kot Dust. Nadaljne sortiranje vršijo tako imenovani “ekspert tasterji”, ki maširajo od ene skodelice do druge, jih primerjajo in uvrščajo glede na barvo, okus in vonj.  Čaj se potem pošlje na avkcije v velikih lesenih zabojih. Čaji iz plantaž Darjeelinga in Kurseonga (tudi markirani kot Darjeeling tea) običajno dosegajo najvišje svetovne cene.  Po osamosvojitvi Indije so nasadi prišli v indijske roke. Danes so večinoma v lasti velikih nacionalk kot Tata.

...

 

 

V petih tednih mojega dopustovanja je sicer pretirano pitje kave popolnoma zamenjalo pitje ali chai-ja (ga skuhajo v mleku) ali navadnega indijskega čaja.  Tudi sam nakup čaja je bil posebno doživetje. V trgovinici, ki prodaja pod znamko Golden tips, sem poizkusila vsaj 10 različnih vrst čaja. White, oolong, zeleni, black, temi, … Izbrala sem štiri. Impresioniralo me je pakiranje. Možakar sicer iz Kalkute je prinesel iz kleti štiri velike zaboje, iz njih z lopatico vzel 150 gramov, jih stehtal in potem zavil najprej v papirnat karton, nato pa še v kovinsko folijo in skupaj stisnil z bombažno vrvico. Nanjo je potem pripel še listek z štampiljko, ki je nakazovala vrsto pakiranega čaja. Kjut.

 

P.s. Večino podatkov sem dobila v raznih Lonely planetih.