Ko iz poletja priletiš v zimo

 

Pred enim tednom

Tole je napisano o tednu pred tem tednom. O tem tednu zdaj mi ni za zgubljati besed. Se trudim, kolikor me le pustijo, biti še pri prejšnem ;-) .

Pogled z "kraterja"

Divja cesta na Arthur Pass

Ja tist zadnji teden Nove Zelandije se je začel bolj klavno. Navduševanje nad bajkanjem na in iz Arthur Passa je odplavalo z dežjem. V soboto zjutraj sem se namreč usedla na bajk po enem dnevu uživanja v toplem in suhem zavetju Birdsong Backpackers Hokitika in kljub dežju, ki me je spremljal nepretrgoma praktično na celotni zahodni obali, odbajkala naprej. Kaj naj rečem, potiskanje padal ob katerem je voda rinila ven iz vsake pore čevljev vseh tistih 8 ur kolikor je nekje naneslo za premaganje 100 kmjev in cca 1000 višincev po sicer noro speljani cesti in v prekrasni naravi, mi ni ostalo ravno v spominu kot višek uživanja.  In ker je v nedeljo zjutraj zgledalo, da bo tudi 7 dan enako močno deževen kot preteklih 6 dni, in ker je sneg padal vedno bližje prelazu, in ker imajo tudi zavore na biciklu (že preverjeno) enkrat dovolj prijemanja v vodovju, mi dejstvo, da je pred mano 1000 višincev spusta, ob teh dejavnikih ni bilo več sprejemljivo. Človk mora vedet, kdaj je cajt za umik in kdaj stvari prenehajo biti zabavne. Da ne govorim o tem, da te ob vsem tem že cel teden draži vremenska napoved, ki kaže da je 100 km vzhodneje suho in sije sonce. Kaj naj rečem, v nedeljo sem pred Arthur pass store butnila bajk in sebe na bus in na štirih kolesih prispela v suh Christchurch.

Pred nevihto

Ob 9:30 pm

In modro ponedeljkovo nebo nad Christchurchom in na račun zaradi slabega vremena pridobljenih dni (plan je bil da na Arthurpassu skočim tudi na kakšen kucelj), me je že zjutraj spet pognalo na bicikl. Za zaključek sem si zamislila bajkanje po soncu, s ravno prav izzivalnimi vzponi in spusti, ob spremljanju modrine morja, z šotorenjem v divjih zalivčkih, ki jih je obljuljal cca 85 km oddaljen Banks Peninsula. In tako je tudi bilo, če izuzamem ponedeljkovo nevihto, ki se je razhudila ravno ko sem pribrcala v simpatično Akaroo. Sledil je dan spoznavanja živalic. Najprej sem ob sprehodu na Stony Bay Peak pregovarjala possuma naj se malce premakne s nad potjo štrlečega drevesa, zvečer pa šla v zaliv Pohatu opazovat pingvinčke. Potem pa še dva dneva kolesarjenja po soncu, vzpenjanja na panoramsko in samotno cesto, ki pelje po samem robu “kraterja” in spuščanje v zalivčke, kuhanje pred šotorom, namakanje nog v Pacifiku, skratka dopustniško.

Okains bay

Na Stony bay peak

Sledil je še dan sprehajanja po Christchurchu, potem pa dva dneva v večini preživeta na avionu in bum….zima. Že z aviona je bila videti Dalmacija zasnežena, jezerce na Cresu obdano z belino in v Benetkah nariti kupi snega in mrazzzz. Še dobr da sem na raznolikost zdej navajena in me tale toplota in dež pravzaprav niti ne nervirata .

Pozdrav z dezele dolgega belega oblaka

In je res oblacno. Vsaj na zahodni strani juznega otoka.

Ce je bil Bog (ali kdorkoli se ze podpisuje pod stvaritev imenovano Zemlja), kje radodaren z lepotami, potem je bil to na teh dveh otokih. Narava tukaj je nepopisno lepa, vecinoma se neokrnjena, redko poseljena in blazno raznolika. Tudi ljudje so fajn, taki odprti, komunikativni in prijazni, decki pa lepi, taki modrooki, svetlolasi hrusti .

Je pa uporaba kompjutra tukaj precej draga (1 ura te pride cca 3 eure), zato bom bolj kratka in samo tekstovna.

Zaenkrat me je pot vodila kaksen teden po severnem otoku, kjer sem nahitro bolj zaradi tranzita pocekirala mesta Auckland, Rotoruo in Wellington.Malce dlje sem se zadrzala v NP Tongaririo in si ogledala to vulkansko dezelo, pa ob jezeru Taupo, kjer sem si sposodila gorca in bajkala mimo Huka Fallsov do Aratiatie in se spotoma sprehodila se po Chraters of the moon. Potem pa odplula na juzni otok in si v Pictonu spet sposodila mtb in v dveh dneh odfurala Queen Charlotte trek v Marlborough Soundsih. Noro. Z ladjico se pripeljes v najbolj oddaljen zaliv Ship Cove, poves v katerem zalivu naj ti pustijo ruzak v katerem imas sotor in futr in pol vriskajoc po singelcah med zalivcki in po razglednih grebenih.

Potem sem mogla sibat v Christcurch, kjer sem bila dogovorjena za sposojo turnega bajka in pripadajoce opreme. In seveda sem ga ze prvi dan sprobala na bliznjih Port Hillsih, potem pa le obesila nanj kaksnih 20 kg krame in se opravila na pot proti goram. Ceste so me vodile najprej skozi pokrajini Canterbury in Mackenzie in ob jezerih Tekapo in Pukaki, podaljsanje do vasice Mt. Cook je bilo seveda samoumevno. Dezevna dneva sem izkoristila za obisk Hillaryevega muzeja in Tasmanovega ledenika. Potem pa naprej skozi Lindis pass do se enega jezera Wanaka. Tam sem potem tudi spremenila prvotni plan, po katerem naj bi sla nazaj ob vzhodni obali, da kljub svarilom, da je zahodna stran otoka precej neprijazna, tako zaradi dezja kot vetra in zato seveda tudi precej drugacna, odbajkam skozi Mt Aspring NP in cez Hasst Pass in ob Tasmanskem morju do Hokitike in se cez NP Arthur pass vrnem v Christcurch. Tako zakljucim krog okoli juznih alp in potem potrosim decembersko placo za bozicne nakupe .

Zaenkrat svarila kar drzijo, namrec trenutno v vasici imenovani Franz Josef po bliznjem ledeniku scije kot noro. Tako da znava jit s kolesom v cetrtek kar na bus, ce se intenziteta padanja vsaj rahlo ne zmanjsa.

Bodite dobro, uzivajte v teh decemberskih dneh in Kia Ora z Nove Zelandije.

Pa je prišla, preden sem šla…

Zima, zima bela

Zima.

Nam je vsem prihajajočim in vsem odhajajočim le uspelo spet skupaj zariti v klanec. In kot da poletja ne bi bilo, spet tako čist po zimsko. V soboto sem z Matejo, Juretom in Sašom uživala na snegu ob iskanju poti na Stegovnik, vendar smo zaradi mojega hitenja v Kranj po dodatne infomacije , iskanje prekinili pred najdenjem . Baje poskusimo ponovno spomladi, samo da se takrat najvišje možno pripeljemo na bajkih.  Da bo fajn že vemo.

...že sred gore sedela

In zdej cca 18343 km oziroma pol sveta daleč  oziroma najdle možn  . Tja kjer so dnevi dolgi in je toplo. V Deželo dolgega belega oblaka.

Grem, meddrugim tudi ker, če povzamem iz Križnarjevih Samotnih sledi : “Potovanja pomagajo premagati ambicije tekem z vrstniki, ozke in nizke motivacije lokalnega okolja in njihova specifična občutenja, nasploh pa strahove, frustracije in poapnele koncepte.”

Definitivne so relacije Radolca – Ljubljana – Benetke – Dubaj – Auckland…pol pride fajn…in enkrat proti izteku decembra Christchurch – Dubaj -Benetke – Ljubljana – ajdovi žganci in repa – Radolca. Vmes pa poizkušam obiskati par nacionalnih parkov in v njih malce trampingirati in bajkati. Na severem otoku zaenkrat planiram samo ogled vulkanskega dela ( Tongariro NP) in če si v teh koncih vsi sposojajo avte, si bom jaz na južnem otoku bicikl in se z njim odpravila čim bližje parkoma Mt Cook in Mt Aspring. Hitrost premikanja bo itak narekovalo koleno in vreme. Skladno z vremenom se bo tudi izbiral način prenočevanja (čimmanj hostlanja in čimveč šotorenja) . Za skok v Fiordland in  Nelson bo verjetno zmanjkalo časa. 

Ampak nič zato. Bom že še šla še kdaj.

Bodite dobro. Pa poglejte kakšen film na Liffu še namest mene. In glejte da greste na vse decemberske zabave z glavo !

Prihaja moj čas ;-)

Najbolj bedno obdobje leta se je začelo. Če se mi kdaj lajf zazdi totalno brezvezen se mi to zgodi takrat, ko se delovanje sistema premakne za eno uro naprej/nazaj…torej ko preidemo v tromesečje, ko bo služenje potekalo celotni svetli del dneva…ko odhajaš/prihajaš po temi iz/na šiht. Kera beda. Kako lepo je bilo ob štirih zajahat svojo “hondo” in se zapodit na Dobrčo.

Zato tud letos načrtujem pobeg. In naredim ta del leta znosnejši. Lani sem se takle čas sicer že potepala po grebenu med Nepalom, Sikkimom in Bengalo, letos pa sem šele pri nalaganju stvari na kupček.  Ampak zdej že razvrščam opravke na tiste “pred” in tiste “po” potovanju. In včerajšni obisk dohtarja me je nagradil s polno vrečo tabletk . Tista, ki so ostala iz predhodnih potovanj so odromala letos s kolegico v Afriko, zato je roba frišna. In upam, da nedotaknjena priroma z mano nazaj in potem odroma naprej s prvim naslednjim popotnikom.

Kupček

In če so opravki “pred” obisk vulkanizerja, frizerja, zobarja, Kibube, 3a trgovine, DM-a in še česa verjetno (frizerja znam prestavit na “po” ), sem včeraj zapustila prostore prenovljenega ZD Vevče še z dvema zelenima “voucherjema”. Za “po”. En je za fiziatra, ki se bo malo poigral še z mojo dislocirano patelo, en pa za enodnevni tretma v Valdoltri.

In spet odhajam preden mi bi uspelo “obdelati” vtise iz predhodnega potovanja. Kaj čm, če mi je sanjarjenje o prihodnosti ljubše kot obujanje preteklosti in če se mi tako strašno mudi doživljat. Sicer je še kar nekaj možnosti, da s teh sanj ne bo nič, ker so vikendi čist prelepi, da bi jih preživljala varno in naše ceste čist preveč morilske, da bi lahko že za jutri rekla, da bom…

Ampak vseeno. Če štejem po moje: še dva vikenda! Yeeaaaaah!

Izlet v Graz in tokrat ne po pohištvo

Kljub dejstvu, da sem daleč najbolj navdušena nad arhitekturo narave, zapaše kdaj sprehod tudi po tlakovanih tleh in ogledovanje umetnij “made by human”.

Uhrturm

 

Navdušenje nad Gradcem sega v leto 2003, ko so mesto razglasili za kulturno prestolnico Evrope. Za ”začutenje” utripa mesta sem si takrat vzela cel vikend. Je bilo pa takrat poletje in ulice so se bohotile z raznovstnimi umetnijami in prireditve so se odvijale praktično na vsakem vogalu. Bilo je tako luštno, da se mi je brez težave porodila ideja o ponovnem izletu v mesto, tokrat na račun očetove nedolgonazaj dodane številke k starosti.

Na Schlossberg

 

Da sem nedeljo umirjeno namenila “turizmu”, sem se v soboto popoldan nadihala mrzlega in frišnega lufta na grebenu med Stolom in Vajnežem.  Mrzlo je bilo tudi čez mejo. Nedeljsko parkiranje v Grazu je precej enostavno in zastonjsko . Čeprav je govora o drugem največejem Avstrijskem mestu, z orientacijo in označenostjo ni nobenih težav. V slabih štirih urah smo se sprehodili  na Schlossberg, skozi osrednje trge, mimo najznamenitejših cerkva, opere, deželne hiše, mavzoleja in še česa.

Hauptplaz

Moderno v starem

 

Na osrednjem trgu (Hauptplaz) smo se pogreli ob toplih napitkih in potem zakorakali proti Muri pogledat še kako “modernost” (ne)paše k staremu. Mestu ob Muri so leta 2003 hoteli na vsak načih vdihniti nekaj morskega in v stari del mesta postavili Kunsthaus (Hišo moderne umetnosti), ki spominja na hobotnico in na Muro umetni otok, ki spominja na školjko. 

 

Ob treh smo vsi trije sklenili, da si želimo toplote in v mojem francozu je bilo že na prvem rondoju tako toplo kot v dnevni. Nekje pri Mariboru nas je dodatno pogrela še juha in ostala jedača, sladica je zapasala ravno na Trojanah in zadovoljna starša sta bila ob uri za “Spet doma” spet doma  .