Pa je prišla, preden sem šla…

Zima, zima bela

Zima.

Nam je vsem prihajajočim in vsem odhajajočim le uspelo spet skupaj zariti v klanec. In kot da poletja ne bi bilo, spet tako čist po zimsko. V soboto sem z Matejo, Juretom in Sašom uživala na snegu ob iskanju poti na Stegovnik, vendar smo zaradi mojega hitenja v Kranj po dodatne infomacije , iskanje prekinili pred najdenjem . Baje poskusimo ponovno spomladi, samo da se takrat najvišje možno pripeljemo na bajkih.  Da bo fajn že vemo.

...že sred gore sedela

In zdej cca 18343 km oziroma pol sveta daleč  oziroma najdle možn  . Tja kjer so dnevi dolgi in je toplo. V Deželo dolgega belega oblaka.

Grem, meddrugim tudi ker, če povzamem iz Križnarjevih Samotnih sledi : “Potovanja pomagajo premagati ambicije tekem z vrstniki, ozke in nizke motivacije lokalnega okolja in njihova specifična občutenja, nasploh pa strahove, frustracije in poapnele koncepte.”

Definitivne so relacije Radolca – Ljubljana – Benetke – Dubaj – Auckland…pol pride fajn…in enkrat proti izteku decembra Christchurch – Dubaj -Benetke – Ljubljana – ajdovi žganci in repa – Radolca. Vmes pa poizkušam obiskati par nacionalnih parkov in v njih malce trampingirati in bajkati. Na severem otoku zaenkrat planiram samo ogled vulkanskega dela ( Tongariro NP) in če si v teh koncih vsi sposojajo avte, si bom jaz na južnem otoku bicikl in se z njim odpravila čim bližje parkoma Mt Cook in Mt Aspring. Hitrost premikanja bo itak narekovalo koleno in vreme. Skladno z vremenom se bo tudi izbiral način prenočevanja (čimmanj hostlanja in čimveč šotorenja) . Za skok v Fiordland in  Nelson bo verjetno zmanjkalo časa. 

Ampak nič zato. Bom že še šla še kdaj.

Bodite dobro. Pa poglejte kakšen film na Liffu še namest mene. In glejte da greste na vse decemberske zabave z glavo !

Prihaja moj čas ;-)

Najbolj bedno obdobje leta se je začelo. Če se mi kdaj lajf zazdi totalno brezvezen se mi to zgodi takrat, ko se delovanje sistema premakne za eno uro naprej/nazaj…torej ko preidemo v tromesečje, ko bo služenje potekalo celotni svetli del dneva…ko odhajaš/prihajaš po temi iz/na šiht. Kera beda. Kako lepo je bilo ob štirih zajahat svojo “hondo” in se zapodit na Dobrčo.

Zato tud letos načrtujem pobeg. In naredim ta del leta znosnejši. Lani sem se takle čas sicer že potepala po grebenu med Nepalom, Sikkimom in Bengalo, letos pa sem šele pri nalaganju stvari na kupček.  Ampak zdej že razvrščam opravke na tiste “pred” in tiste “po” potovanju. In včerajšni obisk dohtarja me je nagradil s polno vrečo tabletk . Tista, ki so ostala iz predhodnih potovanj so odromala letos s kolegico v Afriko, zato je roba frišna. In upam, da nedotaknjena priroma z mano nazaj in potem odroma naprej s prvim naslednjim popotnikom.

Kupček

In če so opravki “pred” obisk vulkanizerja, frizerja, zobarja, Kibube, 3a trgovine, DM-a in še česa verjetno (frizerja znam prestavit na “po” ), sem včeraj zapustila prostore prenovljenega ZD Vevče še z dvema zelenima “voucherjema”. Za “po”. En je za fiziatra, ki se bo malo poigral še z mojo dislocirano patelo, en pa za enodnevni tretma v Valdoltri.

In spet odhajam preden mi bi uspelo “obdelati” vtise iz predhodnega potovanja. Kaj čm, če mi je sanjarjenje o prihodnosti ljubše kot obujanje preteklosti in če se mi tako strašno mudi doživljat. Sicer je še kar nekaj možnosti, da s teh sanj ne bo nič, ker so vikendi čist prelepi, da bi jih preživljala varno in naše ceste čist preveč morilske, da bi lahko že za jutri rekla, da bom…

Ampak vseeno. Če štejem po moje: še dva vikenda! Yeeaaaaah!

Izlet v Graz in tokrat ne po pohištvo

Kljub dejstvu, da sem daleč najbolj navdušena nad arhitekturo narave, zapaše kdaj sprehod tudi po tlakovanih tleh in ogledovanje umetnij “made by human”.

Uhrturm

 

Navdušenje nad Gradcem sega v leto 2003, ko so mesto razglasili za kulturno prestolnico Evrope. Za ”začutenje” utripa mesta sem si takrat vzela cel vikend. Je bilo pa takrat poletje in ulice so se bohotile z raznovstnimi umetnijami in prireditve so se odvijale praktično na vsakem vogalu. Bilo je tako luštno, da se mi je brez težave porodila ideja o ponovnem izletu v mesto, tokrat na račun očetove nedolgonazaj dodane številke k starosti.

Na Schlossberg

 

Da sem nedeljo umirjeno namenila “turizmu”, sem se v soboto popoldan nadihala mrzlega in frišnega lufta na grebenu med Stolom in Vajnežem.  Mrzlo je bilo tudi čez mejo. Nedeljsko parkiranje v Grazu je precej enostavno in zastonjsko . Čeprav je govora o drugem največejem Avstrijskem mestu, z orientacijo in označenostjo ni nobenih težav. V slabih štirih urah smo se sprehodili  na Schlossberg, skozi osrednje trge, mimo najznamenitejših cerkva, opere, deželne hiše, mavzoleja in še česa.

Hauptplaz

Moderno v starem

 

Na osrednjem trgu (Hauptplaz) smo se pogreli ob toplih napitkih in potem zakorakali proti Muri pogledat še kako “modernost” (ne)paše k staremu. Mestu ob Muri so leta 2003 hoteli na vsak načih vdihniti nekaj morskega in v stari del mesta postavili Kunsthaus (Hišo moderne umetnosti), ki spominja na hobotnico in na Muro umetni otok, ki spominja na školjko. 

 

Ob treh smo vsi trije sklenili, da si želimo toplote in v mojem francozu je bilo že na prvem rondoju tako toplo kot v dnevni. Nekje pri Mariboru nas je dodatno pogrela še juha in ostala jedača, sladica je zapasala ravno na Trojanah in zadovoljna starša sta bila ob uri za “Spet doma” spet doma  .

Pogrešanja

Tale sivina, ki vztraja po večini že dober mesec nad lepo našo, počasi načenja tudi mojo dobro voljo, s katero se trudim dneve vsaj začeti.  Tudi športne aktivnosti, ki naj bi sprožale tist hormon sreče, ne uspejo spravit lih kakšnega nasmeha na obraz. Po šihtu se tko spet zaprem med štiri stene fitnesa ali pa pod balon radolškega bazena. In da delovniki niso preveč enolični, skočim včasih še na grosupelsko podstreho. Za vikende pa vztrajam zunaj. Vsem vremenskim situacijam navkljub. Če je samo oblačno, je super . A kaj ko ne gre višje kot do jurja sedemsto, pa še to imaš na voljo samo gazenje v megli ali plundranje v dežju. Vrhunci zadnjih par vikendov so bili…kar ne morem verjet…v tekanju na dilcah med snežinkami proti Tamarju. Jeba, če veš, da bodo vikendi nasledje pol leta precej hribov vzdržni. Eh ja.

Se je tudi pri meni (kot še na nekaj blogih) pojavil tale virus pogrešanja. In zadnje tedne se pogosto sprašujem: “Kje ste???”  

 

 

Modro nebo in

 

 

toplota sonca,

 

 

 

pa tišina gora?

 

 

 

  

 

In kako pogrešam visoke cilje,

 

 

pa božanske razglede!

 

 

 

In nasmejane obraze!!!

 

 

 

 

 

 

 

 

In dve zavestni odpovedi letošnje zime. 

Tek  in  

 

 

smučanje.

 

 

 

 

 

Pa tiste, ki jih tale snežna odeja, mraz in mokrota ne bi naredile ravno prijetne.

 

Frikarijo  in

 

 

 bajkanje.

 

 

 

 

 

 

Heh, včasih si je človk pomagal vsaj z dobro pijačo

 

 

in dobro muzko…

 

 

 

 

 

Še dobr, da upanje umira zadnje Madonca, naj že posije!!!

Everest, Darjeeling in Sherpa Tenzing

HMI

 Vsekakor je vloga Darjeelinga v zgodovini alpinizma precej pripomogla k odločitvi o popotovanju po tem delčku Indije in če kronološko nadaljujem z opisovanjem tega mojega jesenskega potepanja, potem nadaljujem z opisom prvega dne po vrnitvi iz Sandakpu treka, ki sem ga v celoti preživela kar v Darjeelingu. Poleg letanja po Foreign Registration Office-ih zaradi pridobitve dovoljenja za vstop v Sikkim, sem v ta dan “stlačila” še ogled Himalayan Mountaneering instituta (HMI) in muzeja o Everestu, ter obisk živalskega vrta in Tibetian refugee centra.

 

Na Tenzingovem griču

HMI in muzej o Everestu se nahajata nekaj minut severneje od centra Darjeelinga in še danes služita gorniškim namenom. Inštitut je ustanovil in vodil Sherpa Tenzing Norgay, ki je leta 1953 stal skupaj u Hillaryem kot prvi na Everestu. V muzeju so obravnavani poskusi osvajanja Everesta vse od leta 1857 naprej, prikazani so tudi nekateri kosi tiste stare legendarne opreme, tudi nekateri iz tega zgodovinskega vzpona.

Prebivalke Darjeelinga

Indijci so že od nekdaj gledali na Himalajo kot na prebivališče bogov. Prebivalci so jo raziskovali predvsem v smislu trgovanja (prelazi), sama osvajanja vrhov in eksplortacija pa se je začela s prihodom Britancev. Sprva so Britanci hoteli predvsem zmanjšati vpliv Rusov v teh koncih. Tako so bili v 19. stoletju usmerjeni predvsem v pridobivanje geografskih informacij in zbiranje podatkov o ruskih podvigih. Najbolj opazen raziskovalec v tem začetnem obdobju je bil Francis Younghsband, ki je vodil leta 1904 ekspedicijo iz Sikkima v Lhaso. Tej odpravi je sledila Britanska vojska, ki je tudi začela s sistematično izdelavo zemljevidov. Takrat so odkrili, da se v Nepalu nahaja najvišja gora sveta.  In za njimi so začeli prihajat plezalci.

Everest, Makalu in Lotse

Doug Freshfield je bil eden prvih plezalcev, ki je leta 1899 raziskoval območje Sikkima. Kabru je bil prvič osvojen leta 1935 (CR Cook), Kokthang in Rathong pa mnogo kasneje (1964). Celo danes so nekatere gore še vedno nepreplezane s Sikkimske strani, kar je razlog predvsem v prepovedih zaradi vere.  Sveta je tudi tretja najvišja gora sveta Kanchenjunga, ki se nahaja na severu Sikkima. Pred drugo svetovno vojno so jo z zahodne strani poskušali osvojiti Nemci (Paul Bauer), vendar je bila prvič uspešna šele Indijska vojska leta 1977.

Gora petih zakladov

In ravno Himalayan Mountaineering Institute je od svoje ustanovitve prispeval največ k izobraževanju indijskih plezalcev.  Ustanovljen je bil leto po uspelem vzponu Tenzinga in Hillarya na Everest. V njem so skozi leta inštruirali tudi nekateri najbolj znani Šerpe kot Nawang Gombu, Sherpa Wangdi in Dorjee Lhatoo.

Pogled z Observatory Hilla

Še en leta 2002 v starosti 98 let preminuli velik človek iz “Tiger” generacije  Sherpa Ang Tsering je živel v Darjeelingu in je znan predvsem kot edini preživeli iz Mallory-Irvine odprave iz leta 1924. Bil je tudi na Nanga Parbatu skupaj s Sherpo Gay Layem in Will Merklom leta 1934, ko jih je ujela nevihta. V zgodovino se je vpisal tudi zaradi takratnega epičnega sestopa v norih razmerah.

Nekje v daljavi ...

Darjeeling je bil in je še vedno dom prenekaterim Sherpam. Večina odprav po drugi svetovni vojni je proti Tibetu štartala ravno iz Darjeelinga. Seveda daleč najbolj slaven Sherpa Tenzing (v prevodu “zaupanja vreden”) se je najverjetneje rodil v vasici Thami v Nepalu leta 1913 v družini s 13 otroki in že od otroštva naprej sanjal, da se bo nekoč povzpel na Everest.  Potem ko se je smukal skupaj z drugimi Šerpami v Planter’s klubu v Darjeelingu vsako sezono je le dobil prvo priliko za vzpon na Everest z Ericom Shiptonom leta 1935. Te zgodnje odprave so poizkušale najti pot na Everest s severa po tednih hoje iz Darjeelinga mimo Kalimponga in Tibetanske Chumbi Valley. Prvič je tik pod vrhom odnehal skupaj s Švicarjem Lambertom leta 1952, uspel pa 29.5.1953 s Hillaryem. V teh krajih so izredno ponosni nanj. Postavili so mu spomenik v Siliguriju in Darjeelingu in po njem poimenovali tudi cesto, ki pelje od enega do drugega kraja. Večino življenja je preživel v Darjeelingu, kjer prebiva tudi njegov sin Jamling in vodi agencijo, ki se se ukvarja z ekspedicijami.

Občudovanja vredni

 

 

 

Večina podatkov je iz Tenzingove avtobiografije Man od Everest in različnih LP-jev. Biografijo sem kupila v Gangtoku in jo zaradi vseh tistih kanselacij letov na povratku domov, tudi nekajkrat prebrala