Pa je prišla, preden sem šla…

Zima, zima bela

Zima.

Nam je vsem prihajajočim in vsem odhajajočim le uspelo spet skupaj zariti v klanec. In kot da poletja ne bi bilo, spet tako čist po zimsko. V soboto sem z Matejo, Juretom in Sašom uživala na snegu ob iskanju poti na Stegovnik, vendar smo zaradi mojega hitenja v Kranj po dodatne infomacije , iskanje prekinili pred najdenjem . Baje poskusimo ponovno spomladi, samo da se takrat najvišje možno pripeljemo na bajkih.  Da bo fajn že vemo.

...že sred gore sedela

In zdej cca 18343 km oziroma pol sveta daleč  oziroma najdle možn  . Tja kjer so dnevi dolgi in je toplo. V Deželo dolgega belega oblaka.

Grem, meddrugim tudi ker, če povzamem iz Križnarjevih Samotnih sledi : “Potovanja pomagajo premagati ambicije tekem z vrstniki, ozke in nizke motivacije lokalnega okolja in njihova specifična občutenja, nasploh pa strahove, frustracije in poapnele koncepte.”

Definitivne so relacije Radolca – Ljubljana – Benetke – Dubaj – Auckland…pol pride fajn…in enkrat proti izteku decembra Christchurch – Dubaj -Benetke – Ljubljana – ajdovi žganci in repa – Radolca. Vmes pa poizkušam obiskati par nacionalnih parkov in v njih malce trampingirati in bajkati. Na severem otoku zaenkrat planiram samo ogled vulkanskega dela ( Tongariro NP) in če si v teh koncih vsi sposojajo avte, si bom jaz na južnem otoku bicikl in se z njim odpravila čim bližje parkoma Mt Cook in Mt Aspring. Hitrost premikanja bo itak narekovalo koleno in vreme. Skladno z vremenom se bo tudi izbiral način prenočevanja (čimmanj hostlanja in čimveč šotorenja) . Za skok v Fiordland in  Nelson bo verjetno zmanjkalo časa. 

Ampak nič zato. Bom že še šla še kdaj.

Bodite dobro. Pa poglejte kakšen film na Liffu še namest mene. In glejte da greste na vse decemberske zabave z glavo !

Ko na plano useka zakompleksanost

Sobotno barvanje, mislim barvitost

 Se mi je nabiralo. Najprej ob opazkah, kot “uuuu,  ampak sivina na tvoji glavi pa rapidno povečuje svoj delež”, pa “tele čevlje si pa že kar neki časa nazaj kupila…sej a ”rumen taksi” sploh še obstoja? In potem še opazovanje… pač tiste dve uri fitnesa znata biti precej dolgočasni…med gibanjem v naravi lahko vidiš nešteto stvari, v dvorani si pa omejen na mašine in človeške primerke. In ker sem bolj stare šole (beri moških se ne opazuje, vsaj ne direktno, ker ti potem hitro pripišejo kakšno ponujanje), nasprotni spol samo ošvrknem s pogledom, pri ženskah pa si dovolim malo več analiziranja . In rezultat: sem edina nesamozavestnica, ki čez svojo zadnjico vztrajno tlači XXL bombažko, medtem ko je ostalemu ženščevju precej vseeno, da jim nad oprijetimi pajkicami in pod še bolj oprijetimi topki na plan silijo klobasice različnih debelin. Očitno sem res polna kompleksov, ker je to popravljanje mikice mnogo bolj mimo kot neprikrita kao “nepopolnost”.  To sicer malce odstopa od še ene bedarije, ki se mi je motala pretekle dni po glavi. Razmišljanje o tem, da se že nakaj časa (beri let) skoraj ne trudim več biti všečna, me je v soboto zvečer le pregnalo k lastoročni kemični obdelavi sivine. In k ničemer več . Obisk fizerja maksimalno 2x letno je največ kar zmorem. Torej drugi letošnji obisk prestavljam na tisti zadnji teden leta. In res ne razumem, zakaj je naravna barva las pri ženskah naše družbe tako izjemna.   

Bistriška planina, zadaj Ojstrnik

Zahomec, za njim Višarje in za njimi Mangart

In v nedeljo sem si spet lepo nataknila buff čez tiste kot “pearl shine” lase ali karkoli je že Schwarzkopf obljuljal na embalaži in izpod Višarij odbajkala skozi Val Bartolo do meje z Avstrijo, potem pa odvila levo po samotni cesti proti Zahomcu, kjer sem že zagledala dolgo željeni cilj.

Zahomska planina, Viš in Montaž

Val Bartolo

Do Bistriške planine je šlo z Judy, naprej pa peški po vzhodni poti. Na vrhu je butnil vame veter in še en kompleks. Tega je sprožila skupina “hudih” bajkerjev. Njihove mašine so bile vzmetene na vseh možnih koncih, gume 2x bolj krampaste kot so na moji Judy, čez modne cunjice so nadeli še vse možne ščitnike in na glave poveznili “motoristične” čelade. V svojih starih pajkicah in z na ruzak pripeto manj kot 5 eurov vredno čelado sem se v trenutku počutila čist mim – po ljubljansko kot ”kmet”. Tudi reakcija je bila skrajno “zaostala”. Na stavek “lej, tale je pa tud z bajkom…” se nisem odzvala. Raje sem se skrila za krinko nerazumevanja (navsezadnje sem stala na hribu, ki si ga lastijo tako Avstrijci kot Italijani), na hitro poslikala okolico in se urno pobrala navzdol, se zavihtela na moj pocenski bajk in upala, da jih več ne srečam. Med foto ustavljanji so večkrat švignili mimo mene, pa potem jaz mimo njih. Moji kompleksi so počasi zmrzovali. Parkrat smo se nasmehnili drug drugemu in na koncu poti sem jim celo odkimala v pozdrav.

Zih so bili fajn ljudje . In danes mi je žal, da nisem z njimi rekla kakšno. Ejjejjejjjj, sem res en orng kreten!

Pa ga mam!

Grebenčki Julijcev

Grebenski zemljevid Julijskih alp iz leta 1963.

Nostalgija

 

Zdej pa sam še do Ptička in pol naj si gledata iz oči v oči .

Grebenčki Kamniških alp in Karavank

Pokljuško gobarjenje in jesen nad Jesenicami

Gobarja

 

Otroci so fajn. Sem spet ugotavljala v soboto, ko smo se s skupino iz OŠ Sostro potepali na Pokljuki. Še preden smo iz Gorjuš prispeli na Galetovec smo že prekoračili dovoljeno kilažo gob na osebek.

Kam ?

 

Hojo do Zatrnika je potem popestrilo negodovanje na račun vedno znova 15-ih minut , skakanje čez električne pastirje in raznovrstne ograje s katerimi “varujejo” svojo imovino med sabo na smrt sprti zatrniški lastniki in adrenalinsko prečkanje z vso možno kramo nasvinjane parcele, ki je z elektriko in abnormalno glasno muzko opozarjala okolico. Z velikimi učki smo švigali naokoli, čakajoč kdaj bo iz katerega vogala skočil še razjarjen lastnik s sekiro in njegov hud pes ali dva. Na srečo takega scenarija ni bilo.

V Pokljuški Soteski

 

Na Zatrniku  nas je čakal kombi in malica, vanj smo potem zložili košare z gobami in se odpravili še skozi Pokljuško sotesko.

Ozek prehod

 

Kako lepo je videti tisto pristno navdušenje, ki ga lahko opaziš le še pri otrocih. In tisti pozitivizem, ki še ni potonil v morju slabih izkušenj in ostalih bremen in se ga ob druženju z njimi vsakič znova malce navzamem in ga še nekaj dni nosim potem s sabo. In tista nezaigranost in nenarejenost. Naj čimkasneje izginejo.  

Veselje v Pokljuški jami

Izlet smo zaključili na Bledu pri Šmonu. Seveda nihče ni pozabil na domače in tako se je kombi na poti domov šibil pod težo gob in kremšnit.  

Nad Pustim Rovtom

 

 

 

 

 

 

 

In če macesni prejšno nedeljo še niso rumeneli, so bili  to nedeljo listavci v gozdovih nad Jesenicami že precej jesensko obarvani. Na bajk sem se usedla že doma. Tja do Pristave sem se prav fino ogrela. Potem se je začela uživancija.

Še na vrh

 

Judy sem prislonila na ograjo pri Koči na Golici (SK tura 6) in se na vrh podala brez nje. Navzdol sem se spustila proti Jenkijevemu sedlu z namenom ogleda dela tiste prečke, po kateri se lahko “pripelješ” iz Dovške rožce do Koče na Golici. Ja, kakšno tretjino bi se verjetno dalo odbajkat.

Enkrat ...

 

 

Dan je bil lep in topel. Tak, da se človeku paše uležt v travco in pregreti kosti.

Lep je dan

 

Koča in Stol

Spustila sem se proti Planini pod Golico in še ujela nekaj svetlobe na poti skozi železarsko mesto. V Radolci me je dočakala luna.

 

Lepa jesen(i)ska tura .

Bike/hike vikenda in še kdaj in kej vmes

Pod Voglom by Andreja

Prejšni vikend je bil nekoliko bolj hodniški  in lahko bi mu rekla ogledniški. V soboto sva z Andrejo ogledovali stezice tam okoli in na Vogel, kamor ima oktobra namen voditi, v nedeljo pa sem najprej odbajkala po že dobro znanih cestah Mežakle tja do sedelca pod Jerebikovcem. Na sam vrh, ki tokrat zaradi oblakov ni bil ravno radodaren z razgledi, pa ni šlo z bajkom. Na poti domov pa sem se še sprehodila skozi Pokljuško sotesko, kamor naj bi se odpravili skupaj z mladimi gorniki OŠ Sostro prihajajoči vikend. TNP-jevci in Gorjani so sotesko očedili, označili in poštimali za sprehajanje, tako da je s septembrom spet polna ljudi. Ni kej, tale narava je res najbojši umetnik.

No teden se ni začel dobro, kot večina ponedeljekov ni prijetena (v najboljšem primeru ob čudovito preživetem vikendu so kvečjemu znosni), je bil ta, nekaj tudi na račun zavedanja ob prebiranju Fromma in njegove poljudne razlage, kako je “naš” agresiven in posesiven svet čist narobe usmerjen v imeti, namesto v biti, še manj znosen. Razmišljanja o tem kako globoko sem tudi sama del tega “imeti”, pa bogve kaj še vse, me je naredilo tako pesimistično, da sem sredi tedna v klepetu s kolegico uspela v tolažbo nad njenimi težavami, ki jih pri njej klasično vzrokuje nasprotni spol, izustiti samo: “prej ko se boš zavedla, da svet ni lep in da ljudje niso dobri, lažje ti bo…”. Sej do večera mi je v večini že uspelo odgnati te nelepe misli in uživati ob opazovanju pojenjanja dneva na Stolu : “Sej če pa tole ni lepo!”

Mali plezalec na Kofcah

Pa da ne bo zgledalo, kot da samo s švicanjem odganjam slabe misli, čeprav ob takih toplih in sončnih dnevih res takoj ko se rešim betonskega in jeklenega oklepa, odšibam na kakšno bike/hike/run varianto v bližnjo hosto in tako ne vidim/slišim samo nelepo. Prejšen teden sem ob dobri muzki celo zlikala avgusta oprano, pa napisala spet par odstavkov o Sikkimskih samostanih in budizmu, pa počekirala različne možnosti in cene sposoje bajkov v Deželi dolgega belega oblaka. Celo poigrala sem se v kuhinji s skutinimi palačinkami in zelenjavno rižoto in končno oprala in oddala dekce za varovance horjulskega zavetišča. Ne vi men, da ni dobrih ljudi! Če samo pomislim na tiste umirjene, z budizmom živeče ljudi, ki mi jih je bilo lani dano spoznati in na tista požrtvovalna dekleta v Zavetišču Horjul. O ja, so dobri ljudje, samo zelo malo jih je! 

In v nov vikend sem štartala mnogo bolj pozitivno in v stilu prvih letošnjih ponovitev.  Najprej sem se veselo izmikala zavedanju s prvo letošnjo ponovitvijo bajkanja na Dobrčo. In tist klanec po zapornici ni prov nič lažji letos. In oskrbniška ekipa v koči me še pozna in je še vedno enako prijetna . Popoldan pa v družbi navihano simpatičnega bodočega sostrskega osnovnošolca in njegove mame prvič letos osvojila Kofce ;-) .

Razdejanje v Železnici

V nedeljo sem pa preverila, če macesni že kaj rumenijo in če je bila tura na Trupljevo poldne najlepša lanska mtb-erska, tega za letos ne bi mogla reči.

 

In evo, pa je spet ponedeljek…