
Zima, zima bela
Zima.
Nam je vsem prihajajočim in vsem odhajajočim le uspelo spet skupaj zariti v klanec. In kot da poletja ne bi bilo, spet tako čist po zimsko. V soboto sem z Matejo, Juretom in Sašom uživala na snegu ob iskanju poti na Stegovnik, vendar smo zaradi mojega hitenja v Kranj po dodatne infomacije , iskanje prekinili pred najdenjem
. Baje poskusimo ponovno spomladi, samo da se takrat najvišje možno pripeljemo na bajkih. Da bo fajn že vemo.

...že sred gore sedela
In zdej cca 18343 km oziroma pol sveta daleč oziroma najdle možn
. Tja kjer so dnevi dolgi in je toplo. V Deželo dolgega belega oblaka.
Grem, meddrugim tudi ker, če povzamem iz Križnarjevih Samotnih sledi : “Potovanja pomagajo premagati ambicije tekem z vrstniki, ozke in nizke motivacije lokalnega okolja in njihova specifična občutenja, nasploh pa strahove, frustracije in poapnele koncepte.”
Definitivne so relacije Radolca – Ljubljana – Benetke – Dubaj – Auckland…pol pride fajn…in enkrat proti izteku decembra Christchurch – Dubaj -Benetke – Ljubljana – ajdovi žganci in repa – Radolca. Vmes pa poizkušam obiskati par nacionalnih parkov in v njih malce trampingirati in bajkati. Na severem otoku zaenkrat planiram samo ogled vulkanskega dela ( Tongariro NP) in če si v teh koncih vsi sposojajo avte, si bom jaz na južnem otoku bicikl in se z njim odpravila čim bližje parkoma Mt Cook in Mt Aspring. Hitrost premikanja bo itak narekovalo koleno in vreme. Skladno z vremenom se bo tudi izbiral način prenočevanja (čimmanj hostlanja in čimveč šotorenja)
. Za skok v Fiordland in Nelson bo verjetno zmanjkalo časa.
Ampak nič zato. Bom že še šla še kdaj.
Bodite dobro. Pa poglejte kakšen film na Liffu še namest mene. In glejte da greste na vse decemberske zabave z glavo
!




