Plezalna zabava

  

Ogrevanje

Visoka stena

 

 

Eno tako vertikalno zabavo smo si privoščili prvo marčevsko soboto. Vznemirjenje je bilo opaziti že na avtobusu. Glasno razlaganje o tem, kdo je že plezal, kdo ima sorodnike, ki plezajo, kdo ima plezalke, kdo ima doma stenco, na kaj vse se lahko spleza, kako je drog za perilo odlično igralo, itd je potekalo vse do vasice Sv. Duh, ki se nahaja v bližini Loke in v kateri je pred nekaj leti zrasel pravi pravcati plezalni center.

 

 

Štirideset otrok smo potem razdelili v tri skupine. Ena se je seznanjala z osnovami plezanja in trenirala v bolder dvorani, ena se je seznanila s plezanjem na višji steni, ena pa se je ukvarjala z orientacijo v bližnjem gozdu. Menjave so si sledile na uro in tako smo v popoldne priplezali z rahlo ožuljenimi rokami in prijetno utrujeni, vendar zadovoljni in nasmejani.

 

"pasanje"

Bodoči radolški plezalni asi

 

 

Pa da me spet ne zanese k pisanju slavospevov o delu z otroci, ali o raznolikosti pomladanskih vikendov, bom tokrat raje malo obujala spomine na še eno prav posebno “plezalno” zabavo v Peruju leta 2007, o kateri sem razlagala v soboto tudi lastniku plezalnega centra.

 

 

 

 

 

Nekaj fotk iz sobotnega plezanja se nahaja še v galeriji.

 

 

   

Vallunaraju (5780 m n.v.)

na vrhu

 

 

 

Z Mitjo oz. Bricem, smo se prvič srečali ravno tam. Trije matičarski sapovci* smo se poleti 2007 odpravili za štiri tedne v Huaraz z namenom osvajanja bližnjih vrhov v Cordilleri Blanci. In ker nekako hitro vzpostaviš komunikacijo z vsakim Slovencem, ki ga srečaš v tujini, je tudi ta z Mitjo hitro stekla. Skupaj z Juretom sta že zaključila s takratnimi plezalnimi načrti in v Huarazu čakala na skupino ljudi, ki sta jih nameravala peljati na treking v Cordillero Huayhuash. Skupaj smo se odpravili na “the best “pollo asado”** in town” in potem še na najboljše “cerveza”***. Ob opisovanju domačih plezalnih zgodb, pa prenekaterih tukajšnih zgod, je Mitja že takrat z velikim zanosom razlagal o načrtih za izgradnjo tega plezalnega centra. Seveda sta nam z Juretom natrosila še cel kup nasvetov in namigov, ki smo jih v nadaljnjih tednih s pridom upoštevali.

...

pogled proti Huarazu

 

 

Na po njegovem najlepši aklimatizacijski vrh – Vallunaraju smo se odpravili že nekaj dni kasneje. Do Lagune Llaca (4400 m n.v.) smo se zapeljali s taksijem iz Huaraza že v zgodnjih jutranjih urah, tako da smo se opoldan že utaborili na razgledni ploščadi na višini 4900 metrov. Po makaronih, v kot še danes rečem “najlepši kuhinji na svetu“, smo se navezali in odpravili na ledenik. Malo zaradi tega, da ne bomo ob nočnem štartu preveč tavali, malo pa tudi zaradi boljše aklimatizacije, smo se dvignili proti vrhu za tristo višincev in se do večera vrnili nazaj v šotor. No, Mitja je imel prav, v primerjavi z ostalimi obleganimi aklimatizacijskimi vrhovi (Pisco, Isincha, Urus), smo bili na tabornem prostoru edini. Vzpon na prekrasen vrh smo začeli okrog treh ponoči in ga v nekaj urah osvojili. Po povratku je sledila ista procedura, kuhanje makaronov in pospravljanje šotora. Nasmejani in zadovoljni z doseženim, smo se opoldne odpravili nazaj proti Llarci, kjer nas naj bi čakal ob dogovorjeni uri taksi. No, le tega tam ni bilo in ker pravzaprav cel dan nismo srečali nobenega človeka, nam ni ostalo nič drugega kot da odpešakamo naprej po cesti upajoč, da nam gre taksi naproti. Pa smo hodili in hodili in nekje na glavni cesti, ki pelje v Huaraz nas je že ujela noč. Upajoč, da se bo vsaj po glavni cesti peljal kakšen avto, smo nadaljevali po njej. Težki nahrbtniki, premagana višina in trdi zimski gojzarji so nas vedno bolj najedali. Pa ni bilo nikogar. Pavze so postajale vedno pogostejše in koraki vedno krajši, ko smo okrog polnoči le prispeli do prvih hiš, ki so se nahajale le nekaj kilometrov pred Huarazom. Tam smo zvedeli, da je sredi dneva Peru stresel močan potres in da v Huarazu vlada kaos. Zato tudi ni bilo nikogar na cestah. Novica nas zaradi utrujenosti ni kaj dosti ganila. Po tej skoraj 22 urni odisejadi, v kateri smo se ob vseh prehojenih kilometrih povzpeli za 800 in spustili za 2700 m n.v., smo videli samo posteljo pri Emiljotu. In šele naslednji dan, ko so na dan prihajale novice o žrtvah in škodi, smo se zavedeli, da smo jo srečno odnesli. Vallunaraju pa je bil vsekakor za vse tri “NAJ” gora (tako po lepoti, kot po vloženem trudu) tistega leta in Mitji smo še danes hvaležni za ta nasvet 

Opombe: *Starejši alpinistični pripravnik, **pečen piščanec, ***pivo

Septemberski utrinki

Baška – malce nostalgije, malce frikanja in še česa …

 

Baška

Heh, nazadnje je bilo pred več kot dvajsetimi leti in takrat je bilo dvanajstič  . Pred blokom na Viču smo malce na silo zaprli prtljažnik zelene stare katrce in se sredi noči odpravili na dolgo pričakovane počitnice. Ja včasih je šlo brez karavanov in brez klim. In otroci nismo rabili s sabo imet cele omare igrač. Heh tudi imeli nismo cele  omare plastičnih in plišastih igrač. In v trgovinah takrat so bili na izbiro samo Kiki bomboni, Viki krema in čokolada Kraš . In vse troje obožujem še danes.

Stari del mesta

Pajka

Bilo pa je zato kar nekaj pavz na poti in z zadnjih sedežev so prihajale naprej vsa mogoča sitranarjenja dveh deklin. Glavna mamina skrb je bila, da naju je mirila, da se nisva stepli in pobruhali avta. Oče, pa je tiho upal, da bo starina zdržala brez posebnosti do najbolj južnega letovišča na Krku. Kakšno leto je, kakšno leto ni . Bila pa je katrca družinsko prevozno sredstvo celih dvajset let. Nekatere stvari so pač dobre. Kot je bil dober Kolinskin počitniški dom v Baški. Uh, koliko spominov se je vedno nabralo v tistih  desetih dneh.  In vedno ko smo se vračali domov, sem sedela obrnjena v avtu okoli in celo pot žalostna gledala skozi zadnjo šipo v smer iz katere smo odhajali. Potem je prišla srednja šola in konec sindikalnih družinskih dopustovanj.

Sobotno ogrevanje

Dooooolga plaža

In pretekli vikend sem se spet sprehajala po promenadi, kopala v tisti čisti smaragdni vodi, ležala na kamenčkih in se spominjala. Grmičevje je zraslo, precej novih kafičev in restavracij se je pojavilo, nekatere trgovine so spremenile ime in vsebino, ljudi in hotelov pa je mnogo več kot včasih. Ampak pogled na vrata med Prvićem in Krkom je isti, pa na tiste hribe, ki zapirajo Baščansko Drago, pa na skakalnici, pa na stare uličice, sladoled se še prodaja na stari lokaciji, ponoči se še svetlikajo lučke iz celine in tudi “dom” še stoji, samo napis Kolinska je zamenjan s Pizza.

 

...

In tudi ti žal samo trije dnevi preživeti tam so bili dobri kot včasih. V petek smo jo pičili kar čez mejni prehod Pasjak, nekaj pred četrto že odložili Damjana pod plezališčem, ob petih pa že zaplavali v Banculuki. Nam puncam se v petkov dan ni dalo stlačit kaj več kot kopanje, postavljanje šotora, kafetkanje in večerni sprehod do promenade. Tudi sobotno popoldne smo preživeli tako kot jih večina dopustnikov, po odličnem kosilu made by Katja & Damjan pa se le napokali v avto in po cca 10 minutah vožnje pripeljali do parkinga pri starem disku. Tistih 20 minut hoje navkreber, kolikor ti vzame pot do skalic, je bilo preklemansko vročih, zato je bilo presenečenje nad senco in prijetnim pihljanjem v plezališču toliko prijetnejše. In res je bilo prav prijetno. Skala odlična, še precej deviška, smerce krasne, družba super, volje pa tudi ni zmanjkalo. V plezališču se je te dni nahajala tudi neumorna Betka in vrtala nove smeri. V soboto se je Damjan že preizkusil v eni, jo ocenil s 7b+ in poimenoval po nedavno prebrani knjigi: “Knjiga o bambusu” . V kamp smo se primajali že v temi in si energijo kar pred šotorom povrnili z butelko Plavaca.

Plato mjeseca

Betka vrta

Tudi nedeljo si nismo zaslavili nič bolj/manj ambiciozno. Meni se je po odlični jutranji Tinini kavi zahotelo malce raziskovanja in sem se odpravila na bližnji hrib poimenovan zaradi podobnosti z Luno kar Plato Mjeseca. Lušten sprehod, ki bi se ga dalo tudi odfurat. Potem pa do enih spet malo obračanja na soncu in kopanja, pa spet gurmansko uživanje, ki mu je sledilo pospravljanje šotora in ob treh smo se že spet pretegovali v skali. Ta dan me je Tina spodbudila k premagovanju strahu in vsa zadovoljna sem stisnila po parih letih neplezanja celo eno 5b naprej . Počutila sem se nepremagljiva in sama nad sabo presenečena. Kako užitkarsko je tole gibanje v vertikali. V sosednjem sektorju pa je Betka še kar vrtala in Damjan je spet splezal eno novo, jo poimenoval Trlica in jo ocenil z 7b. In noben od nas ni zapuščal plezališča in še kar pridne Betke in njenega varovalca z veseljem. Vsem bi pasalo ostati še vsaj kakšen dan.

Jadransko otočje

Nostalgija

Zadnji skok v morje in nazdravje s pivom smo izvedli v Punatu, kmalu zatem pa padli v precej počasi premikajočo se kolono, ki se je vila proti severu otoka. Ker se v uri nismo premaknili za več kot kakšen km, smo se soglasno odločili, da se nehamo zafrkavat, odvili do Malinske in si ob nekem kolovozu postlali in nadaljevali pot domov raje zjutraj. V dveh urah smo potem prišli do Ljubljane. Hiter tuš in kava pri Tini, in z Damjanom sva vstopila v plavo stolpnico na Dunajski točno ob osmih .

 

 V bistvu je res, da manj kot kompliciraš, bolj bogato živiš .

Nekaj fotk je še v galeriji.

Julijski cukri

Pa smo že nekoliko dlje v drugi polovici leta. Ja, počasi bo treba spet začet brskat za aviokarto in sanjat o kakšnem lepem zaključku desetke.  In če je bil junij sladko “naporen”, ni bil julij nič manj. In avgust naj bi bil tudi precej sladek . 

Dogajalo se je veliko, včasih celo preveč. Ampak je super preživljati dneve tako intenzivno.  Najprej, kot nekaj zadnjih poletj, tudi letos ugotavljam, da ni slabo bivati, kjer bivam . Do štirih je sicer naporno, samo potem pa bajk in si v pol urce na Bledu, si spočiješ oči ob pogledu na Kravanke med plavanjem proti otoku, se pogreješ v Zaki na toplem popoldanskem  soncu, potem pa ob vonjanju Save uživaš z mislijo na lep dan in na koncu, tik preden odviješ v stari del mesta na sladoled, ujameš še tisto rdečino zahajajočega sonca, tam nekje zadaj za Julijci.  Ali pa se zapelješ v Bohinj, tam najprej malce pošlataš skalco, potem pa nadaljuješ v tekaških supergah okrog jezera in končaš s hladnim ”tušem” nekje pri Ribčevem lazu. Bogato!

In ker se je julij začel v Bovcu in končal v Dolomitih, bi lahko tudi vmes ne bilo nič posebnega, pa bi bilo vseeno posebno. Vendar je bilo vmes še kar nekaj sladkobe.

Posebej sladkoben je bil tist kolesarski dvodnevni touring, ko smo se ljubljansko-štajersko-gorenjska ekipa odpravili v osrčje Gorenjske in se najprej ofrišali v Kredi, se potem spet zaslanili skozi Streseno dolino, se shladili na travicah pokljuške planine Klek, spustili v Bohinj, kjer smo se šli “ilegalce”, zjutraj v šotoru počakali, da gre mimo hladna fronta, potem pa uživali v vonju frišno opranih Jelovških gozdov, se do konca utrudili še s plavanjem do otoka in zaključili krog s laškim Pr’tastarmu. 

Lep je bil tudi en samotni ponedeljek namenjen potepanju po Julijcih in obisku “čebelce” na Kriških podih.

...moj dom

Še posebej sladkobna pa sta bila tudi dva dneva, ki smo jih preživeli z otroci argentinskih in kanadskih izseljencev. Na sončno in vročo sredo se nas je 10 vodnikov in okrog 70 dijakov odpravilo iz Rudnega polja osvojit najvišjega slovenskega. Vsako leto namreč izseljensko društvo SVS organizira obisk maturantov slovenskih šol v zamejstvu in v obisk vključi tudi vzpon na Triglav. Noro je bilo sodelovati pri tem projektu že zaradi številčnosti in čudovito toplo zaradi tiste čustvene domoljubne note. Najprej si presenečen nad znanjem slovenščine, njihova vztrajnost in potrpežljivost pa sta na vsakem koraku odražali voljo in željo po dosegu cilja. In tudi mene je stisnilo, ko sem ujela kakšen klic z vrha domov v Argentino…”mami, zdej sem pa na  Triglavu” .  Ramišljala sem, kako toplo mora biti pri srcu tistim tam daleč. Posebej pa so mi sedle v srce njihove zahvale, v stilu, kako lepe spomine smo jim “poklonili” in kako čudovito delo opravljamo. In ob petju slovenskih pesmi v Krmi, so mi po licih polzele solze.  Hvala vam! Vi ste nam dali mnogo več .

In če bo sreča, prinesem nekaj malega slovenskosti proti koncu leta tudi jaz k vam.

Nekaj fotk iz izleta na Triglav je v galeriji.

LUBLANSKE W’CE U B’CU

"Spalnice"

Večerna zabava

Čeprav se že nekaj let prištevam h gorenjcem, me še vedno spremlja veliko ljubljanskega. Kot družba mladih gornikov, ki so zadnji junijski/prvi julijski teden odkrivali Bovško. Letošnji gorniški tabor Mladinskega odseka PD Ljubljana Matica je bil že 11-i. Do sedaj so bile lokacije taborov vedno različne. Namreč večina otrok se tabora udeleži večkrat. In tudi na tem sta bila samo dva (heh poleg mene), ki sta zadnji večer doživela krst. Taborni prostor se je nahajal kakšne tri kilometre stran od Bovca ob Koritnici in nam kot tak služil kot odlično izhodišče za raziskovanje. ”Zelena” nit tabora so bile ovce. Te so se smehljale s taborniških majic, njihova štalca je služila za sporočilca skritih prijateljev, budnice so bile beeeeekajoče in nasploh je ovčji duh cel teden preveval tabor. Jaz žal več kot en dan dopusta nisem dobila, tako da sem lahko sodelovala samo tisti junijski praznični vikend pri postavljanju in se jim potem spet pridružila šele v četrtek zvečer. 

Na planini Goričica

Na Čukli, zadaj Rombon

Ker je bilo letos število udeležencev nekoliko manjše in ker je bilo kar nekaj pomočnikov (običajno so to starejši in izkušenješi udeleženci), je bil taborni prostor pripravljen že v soboto, tako da sem sončno nedeljo izkoristila za raziskovanje poti okrog tabora in “ogledno” na planino Goričica. Popoldan pa smo veseli pričakali utrujene od vročine in vožnje še ostale udeležence. Po okrepčilu smo se predstavili, heh s taborniškimi imeni , razložili pravila obnašanja, pokazali oglasno desko na kateri je bil običajno obešen dnevni red in jedilnik, razložili igro “skriti prijatelj” in se razvrstili po šotorih. Tudi letos so se tabora udeležili otroci vse od prvega razreda do dijakov, tako da smo se na ture odpravljli v različnih skupinah in kar nekaj med njimi jih je bilo bratcev in sestric. Malce brundanja je bilo ob razvrstvi v šotore, vendar sem ob prihodu v četrtek ugotovila, da je bilo vse ok. Ko sem v nedeljo zvečer zaradi službe zapuščala tabor so se vsi že zabavali z žogo, loparji in kartami. Do četrtka sem jim potem z veseljem spročala vremensko napoved, zbrala nekaj sponzorskih daril in nestrpno čakala na drugo polovico tedna.

Radovedne

Bovec ima talent

In vreme je bilo krasno. Tako da so do moje vrnitve uspeli v ponedeljek obiskati mlajši Čelo in Kluže, starejši Svinjak, v torek so raftali po Soči, v sredo so se urili v orientaciji in obhodili vse hribe na desni in levi strani Soče, v četrtek pa so se po dopoldanskih športnih igrah mlajši spravili h baravanju panjskih končnic, starejši pa so se odpravili na dvodnevno turo v Viševo skupino. Dneve so obogatili tudi s predavanji o vremenu, prehrani, obleki in nevarnostih v gorah, zdravnica Mojca jim je pripravila predavanje in “test” iz prve pomoči, g. Kopač jim je prišel predavat o Soški fronti in obiskal z njimi še bližnji Ravelnik, izvedli so tudi tradicionalno Taboriado, vročino pa preganjali z igranjem igric v senci in barvanjem kamenčkov ob Koritnici. V Koritnici smo si naredili tudi “hladilnik” in v neposredni bližini tabora našli tudi tolmunček, velik ravno toliko, da si v njem naredil dva zamaha. Heh sej za kaj več je bila Koritnica premrzla.

Talentiranci

Utrujena komentatorja

V četrtek sem tako naletela na zadovljne in razposajene, tik pred večerjo. Po njej smo se usedli okrog ognja in se zabavali z igricami. Ko se je začelo mračiti je sledila priprava na turo. V ruzak je moralo iti vsaj liter vode, pokrivalo, rezervna mikica, anorak, sončna krema in zjutraj še malica. Vodnica Nina je pred spanjem preverila vsebino, zjutraj so dodali še malico in natočili vodo in smo šli. Pri cerkvi v Bovcu se nam je pridružila še ena vodnica Nina, potem pa se je počasi začelo postavljati pokonci. V gozdnatem delu poti na Rombon je bilo še nekoliko manj, na Goričici pa že pošteno vroče. Zato se nas je naprej proti Čukli odpravilo le nekaj. Večina si je raje privoščila daljšo pavzo na Planini in počasen povratek v Bovec. Nam, ki smo nadaljevali naprej pa tudi ni bilo žal. Sploh ne, potem ko smo zagledali vse tiste luknje (kaverne) in ostale spomine na soško fronto, ki je potekala ravno na tem področju. In razgled s Čukle je bil fantastičen, in Rombon je bil tako blizu in mi prepozni. Poti navzdol ne bom nikoli pozabila. Maj nas je celo pot zabaval z ribiškimi zgodbami. V Zavrzelnem smo se potem spet zbrali vsi in si ogledali še sirarno Mlekuž. Prijazen sirar nas je vodil skozi hlev in ”proizvodnjo”, ter nam na koncu postregel še s znanim bovškim sirom.

Pajki

Še en pajek

V taboru so nas že čakali “dvodnevneži” in nam veselo razlagali, kako fino je bilo spati v bivaku Gorizzia, kako so se zbudili za sončni vzhod, opisovali Pot stoletnice in nas podražili s kopanjem v Rabeljskem jezeru. Po kosilu/večerji pa je sledil show: “Bovec ima talent”

...

Vroče

Noro, koliko idej imajo mladi in mali. Carji so. Imeli smo Polesa in Valiča, pa žirijo, pa hude talente. Od raznih akrobacij, plesanih in pevskih točk, hoje po vrvi, do duhovitih predavanj in pripovedovanj, in še in še. Smeha ni zmanjkalo. In (sama sem bila v žiriji) izmed devetih točk je bilo preklemansko težko izbrati pet za finale. Odločitev o zmagi pa smo prepustili publiki. Zmagal je Jure s svojim mitohondrijem .

Priprave na piknik

Karin pripravlja zvarek

Sobotni dan pa je bil namenjen plezanju. Z avtobusom (heh dve sva šli s bicikli) smo se odpeljali v Trento in sprehodili v plezališče. V štirih lažjih smereh so se v plezanju preizkusili udeleženci. No tiste štirke v supergah in oldstarkah niso bile mačji kašelj. Trije fantiči in dve dekleti so bili še posej vztrajni. Potem pa ob Soči naprej do Zgornje Trente na avtobus.

Častno razsodišče

Iron man

Zvečer pa še en show. Krst. Pred njim še podelitev nagrad (sponzorskih daril) najboljšim in peka čevapčičev in bučk. Potem pa sojenje. Vlogo tožnika je prevzel Jernej, vlogo sodnika Domen, zagovornici sta bili Maruša in Ana, tolažnica Polona in rabelj Gašper. Najprej je bil obtožen Maj, pač čist preveč ve o ribah. Kaj drugega mu že niso mogli očitat , tako da je končal z nekaj malega udarcev, požirkom enega bjaki zvarka in taborniškim imenom “Iron man”. Alex je imel manj sreče, poleg prehudega poznavanja številk iz soške fronte, so mu našteli še kar nekaj prekrškov, tako da je bil kaznovan z nekaj več udarci, dvema požirkoma zvarka in imenom “Rafal”. No potem je sledilo recitiranje taborniške pesmi – letos je bila to Gregorčičeva “Soča”. In potem so obdelali še enega novinca . No tudi mene so obdolžili navezanosti na bicikl, ”odvzema” Alexovega nahrbtika in še nekaterih drugih malenkosti. Vendar so vsi v sodni dvorani in zagovornici prepričali sodnika, da je omilil kazen na nekaj udarcev in en požirek tistega bjaka. In sedaj imam tudi jaz svoje taborniško ime .

...

In ker kazen ni zmanjšala moje obsedenosti z bajkom, sem v nedeljo zjutraj odpihala na Planino Krnica in ko sem se vrnila v tabor, so bili vsi šotori že pospravljeni in ruzaki spakirani. Ob odkritju skritih prijateljev nas je nekaj samo še zmetalo vse v kombi, potem pa smo odkorakali do ceste, kjer smo se poslovili (jaz in Nina sva se domov odpeljali z avtom) in si obljubili, da se vidimo septembra na potabornem izletu.

Zmagovalca tabora

In ravno ko sva z Nino prispeli nazaj do avta, se je z neba usulo. Tako zaresno, da naju je taborni “sosed” povabil prevedrit nevihto s pivom. Ob pivu so bile postrežene še čompe, po njih še kava, vse skozi pa prijeten klepet in tako sva v Bovcu dočakali še eno večerno sonce.

Ja, naslednje leto grem spet .

Nekaj utrinkov iz zadnjega vikenda se najde še v galeriji.