Pohajanja po Braču

Vidova gora

Uf, čas čist prehitro beži… in zato z rahlim zamikom namenjam par besed zadnjim junijskim dnem. Pač zato, ker sta mi ravno ostala dva dneva lanskega dopusta in ker je junij eden redkih letošnjih mesecev s praznikom, ki ne pade na vikend. Pa tudi zato, ker rada spoznavam in ker je baje treba okolje vsake toliko časa zamenjat…baje, da ne  (p)ostaneš (pre)ozek …, sem pač ga in šla malce južneje bližje veliki vodi.

Stipančići

Plezalni Kolač

 

Pač, nisem ravno ljubitelj vročine in ležanja na plaži in  zato se mi zdita Ugljan in Pašman čist prenizka. Elba je čist predraga, Pag je preblizu, Hvar že poznam in zakaj ne Brač!

 

 

 

Čas je bil prav. Kampi, plaže in ceste so bili še dokaj prazni, o hudi vročini bi pa tudi težko govorili. Za izhodišče je služil precej ubogi, vendar gledano Brač najcenejši, najsenčnejši in najtišji  kampič v Supetarju. “Celinska” stran otoka namreč ne premore več kot dva kampa. Nasploh je večina turistov skoncentrirana v okolici Bola. In kako je spet pasalo spati v šotoru, kuhati na mali bombici, se tuširati v tevah in se zbujati pod iglavci.

Sv. Lucija

Motiv v Zmajevi špilji

Je pa otok posut z raznovrstnimi cesticami in kolovozi, lepimi plažami, kjut mesteci in prijaznimi domačini. Bohoti se celo z najvišjim vrhom hrvaških otokov.

…

Za gorske kolesarje in pohodnike je lepo poskrbljeno z zemljevidi in oznakami, celo za plezat se kaj najde, čolne izposojajo skoraj v vsaki vasici, stezice ob morju zgledajo čudovite za tekat in še dobro, da vsi dnevi niso že zjutraj postregli s soncem, tako da je lahko človek brez slabe vesti kakšen dan začel s sprehodom do tržnice in pitjem kapučina na pomolu. So bili pa večeri brez izjeme klasično morski…šetkanje z sladoledom v roki in komentiranje mimoidočih , kot recimo frikota, ki si je za tošl omislil kar vrečko za magnezij.  

...

 

Uvala Vića

 

 

 

 

 

 

 

 

In mogoče se jeseni odpravim spet…odfurat še tiste težje MTB ture.

Pogrešanja

Tale sivina, ki vztraja po večini že dober mesec nad lepo našo, počasi načenja tudi mojo dobro voljo, s katero se trudim dneve vsaj začeti.  Tudi športne aktivnosti, ki naj bi sprožale tist hormon sreče, ne uspejo spravit lih kakšnega nasmeha na obraz. Po šihtu se tko spet zaprem med štiri stene fitnesa ali pa pod balon radolškega bazena. In da delovniki niso preveč enolični, skočim včasih še na grosupelsko podstreho. Za vikende pa vztrajam zunaj. Vsem vremenskim situacijam navkljub. Če je samo oblačno, je super . A kaj ko ne gre višje kot do jurja sedemsto, pa še to imaš na voljo samo gazenje v megli ali plundranje v dežju. Vrhunci zadnjih par vikendov so bili…kar ne morem verjet…v tekanju na dilcah med snežinkami proti Tamarju. Jeba, če veš, da bodo vikendi nasledje pol leta precej hribov vzdržni. Eh ja.

Se je tudi pri meni (kot še na nekaj blogih) pojavil tale virus pogrešanja. In zadnje tedne se pogosto sprašujem: “Kje ste???”  

 

 

Modro nebo in

 

 

toplota sonca,

 

 

 

pa tišina gora?

 

 

 

  

 

In kako pogrešam visoke cilje,

 

 

pa božanske razglede!

 

 

 

In nasmejane obraze!!!

 

 

 

 

 

 

 

 

In dve zavestni odpovedi letošnje zime. 

Tek  in  

 

 

smučanje.

 

 

 

 

 

Pa tiste, ki jih tale snežna odeja, mraz in mokrota ne bi naredile ravno prijetne.

 

Frikarijo  in

 

 

 bajkanje.

 

 

 

 

 

 

Heh, včasih si je človk pomagal vsaj z dobro pijačo

 

 

in dobro muzko…

 

 

 

 

 

Še dobr, da upanje umira zadnje Madonca, naj že posije!!!

Vroča Vipava in hladen Stol

Paše kakšen vikend, ko ti plani padejo v vodo. In potem ti ostane kakšna nesplanirana urca. Pa je splavalo bajkanje proti morju. Verjetno za letos. Pa naslednje leto! 

V nedeljo sem možgane že filala z novimi plani in željami. Na poti na in iz Stola. In čeprav se koč ponavadi izogibam, sta me je tokrat mrzel veter in leden dež le pregnala na preoblačenje v njeno toplo zavetje. Ob gretju hrbta pri topli peči, pitju vročega mleka in grizljanju pogretega jabolčnega štrudla, sem prav prijetno klepetala z oskrbnico. Tudi o ljubezni, ki nas je nekatere zasidrala na Gorenjskem. In zgodbam gospe, ki je včasih ”učila” telovadbo Radolške osnovnošolce, bom z veseljem še kdaj prisluhnila . Skratka toplota je nekaj tudi zaradi “lapakine” kape in rokavic iz kuhane volne zdržala vse tja do Završnice.

Še vedno pa grejejo spomini na vroč torkov popoldan prejšnega tedna.  Ko se je izpolnila ena od že nekaj časa željenih. “Steber” v Vipavi (Gradiška tura, Steber + zgornja varianta, V-, 160 m) .

"Stenca" by Primoz

Da ne bomo sami, sem ugotovila že na dostopu, ko mi je pot prekrižala ena večja sivo-črna sikajoča glista . S krikom sem ostale seveda ustrezno opozorila. Ampak poguma mojima soplezalcema niti pod razno nisem vzela. In ker sta oba hotela preplezati smer v celoti naprej, sem ju z veseljem pozihrala in se tako zadnja “zapodila” v vertikalo.

Med akcijo by Primoz

Smer smo obdelali v celoti, tako s spodnjo III-jko, kot zgornja dva cuga. Izstopili smo v noč in se zvižgajoč, malce s pomočjo lune, več pa s pomočjo naglavnih lučk, počasi podali proti dolinskim lučkam. 

Ma je blo prov orng fajn!

Multišportna nedelja

Potem ko sem v petek bežala pred dežnimi kapljicami in se na koncu sprijaznila s mavričastim nebom in krogom okrog Blejca, sem soboto hotela začeti nekoliko bolj veliko potezno in se kljub sivemu nebu za menoj odpravila z bajkom na Dobrčo, vendar bila že v Begnah namočena in se prav nič veliko potezno obrnila nazaj in šele pozno popoldan zbrala spet voljo, ki pa me je končno nagradila z uzrtjem modrega neba in prijaznim klepetom pri Koči.

Zato sem nedeljo vzela precej za rezervo z obetanjem popoldanskih neviht in sem se do Bohna raje pripeljala z avtom in od tam odbajkala do Pokljuških planin. Turco sem opravila ravno dovolj zgodaj, da mi ni preveč teklo in da me ni prašilo, in dovolj zgodaj, da sem izkoristila pisano druščino Matičarjev in izvedla še preizkus stabilnosti moje v plezalke obute “bolane” noge na belvijevi skali. Okrog enih pa nas je vroča kugla le spodbudila k hlajenju. Vendar se športni intuziazem ni končal na brisači, se je blo treba seznanit še z veščinami veslanja. Kar zafrknjeno početje. Čoln nikakor ni enostavno vodljiv. Na momente je izgledal celo popolnoma nevodljiv.

Ampak smo vidl, da se da. Lebanovi 3-je so pokazali, da se da z njim priveslat vsaj do Bistrice in da izzivov ne bo nikoli zmanjkalo.

Povratniki

Preteklo soboto smo se v hribih pritoževali nad mrazom, to pa nad vročino. Po razmočeni čofti smo se vseeno povzpeli po grapi med Ledinskim vrhom in Veliko Babo, vendar nas je okoliško plazenje hitro odvrnilo od sestopanja proti Ledinam, tako da smo jo po najkrajši možni poti = po grapi odmaširali  navzdol. Tokrat se nam je upajoč na manj ugrezanja kot v Štubajih, kjer smo se zadnjič potepali skupaj, spet pridružil uživač z Vertikale. Naše počutje je tako spet krasno ubesedinjeno na Lebanovem, fotoreportirano pa na Leberjevem.

Naslednja dneva sta bila dosti manj psihotična. V nedeljo sva po dolgem času spet z bejbo, s katero sva se pred nekaj leti skupaj odpravili učit alpinizma…heh takrat še pod budnim očesom EnXeNa, odprli letošnjo frikovsko sezono in obujali spomine na začetniško vnemo, ko sva se z ravnokar kupljenim štrikom odpravili frikat neozirajoč na vreme in dve uri potem vedrili nekje v gozdu pod Vipavskimi stenami, z mislijo: “sej bo nehalo, pol bova pa lohk plezale”. Tokrat nisva porabili pol dneva zato, da sva našli prav sektor, kot nekoč v Glinščici, sva pa porabili precej časa, da sva našli s soncem obsijano teraso nekje na poti med Vranskim in Ljubljano, da sva lahko zaključili kot včasih…s pivom in kavo in ob tem žalostno ugotavljali, da je težavnost plezanega še kar ista.

V ponedeljek pa sem z bajkom po več kot letu spet sklenila tisti ničkolikokrat prevoženi krog po hribčkih in dolincah, kjer sem domovala, preden me je odneslo na Gorensk, bolj ali manj nesrečnih 13 let svojga lajfa. In ugotovila, da razen 3 km-jev asfalta in nekaj zidovja ni nič novega.  Oblajali so me še vedno isti hišni čuvaji, pri Štamcarjih je še vedno parkiran fičko in edino oviro na poti predstavljajo spuščene kokoši. Ko se vonjave gozda menjanjo z vonjem sveže pognojenih njiv, šum potoka z ropotajočimi in z vejami natovorjenimi traktorji, ko ptičje petje preglasijo zvonovi iz po hribčkih nametanih cerkva in ko se šum vetra menja z brnenjem motorne žage. Krog Besnica – Janče – Štanga – Trebeljevo – Prežganje sem sicer zadovoljna z ugotovitvijo, da klanci sploh niso več strmi, sklenila na hribčku, kjer so me pred mnooooogimi leti nesli h krstu in ob spomeniku z napisom Dragarjevi zaključila z obujanjem spominov. In se spustila novim dogodivščinam naproti, da se bo v prihodnosti česa spominjati.