Pokljuško gobarjenje in jesen nad Jesenicami

Gobarja

 

Otroci so fajn. Sem spet ugotavljala v soboto, ko smo se s skupino iz OŠ Sostro potepali na Pokljuki. Še preden smo iz Gorjuš prispeli na Galetovec smo že prekoračili dovoljeno kilažo gob na osebek.

Kam ?

 

Hojo do Zatrnika je potem popestrilo negodovanje na račun vedno znova 15-ih minut , skakanje čez električne pastirje in raznovrstne ograje s katerimi “varujejo” svojo imovino med sabo na smrt sprti zatrniški lastniki in adrenalinsko prečkanje z vso možno kramo nasvinjane parcele, ki je z elektriko in abnormalno glasno muzko opozarjala okolico. Z velikimi učki smo švigali naokoli, čakajoč kdaj bo iz katerega vogala skočil še razjarjen lastnik s sekiro in njegov hud pes ali dva. Na srečo takega scenarija ni bilo.

V Pokljuški Soteski

 

Na Zatrniku  nas je čakal kombi in malica, vanj smo potem zložili košare z gobami in se odpravili še skozi Pokljuško sotesko.

Ozek prehod

 

Kako lepo je videti tisto pristno navdušenje, ki ga lahko opaziš le še pri otrocih. In tisti pozitivizem, ki še ni potonil v morju slabih izkušenj in ostalih bremen in se ga ob druženju z njimi vsakič znova malce navzamem in ga še nekaj dni nosim potem s sabo. In tista nezaigranost in nenarejenost. Naj čimkasneje izginejo.  

Veselje v Pokljuški jami

Izlet smo zaključili na Bledu pri Šmonu. Seveda nihče ni pozabil na domače in tako se je kombi na poti domov šibil pod težo gob in kremšnit.  

Nad Pustim Rovtom

 

 

 

 

 

 

 

In če macesni prejšno nedeljo še niso rumeneli, so bili  to nedeljo listavci v gozdovih nad Jesenicami že precej jesensko obarvani. Na bajk sem se usedla že doma. Tja do Pristave sem se prav fino ogrela. Potem se je začela uživancija.

Še na vrh

 

Judy sem prislonila na ograjo pri Koči na Golici (SK tura 6) in se na vrh podala brez nje. Navzdol sem se spustila proti Jenkijevemu sedlu z namenom ogleda dela tiste prečke, po kateri se lahko “pripelješ” iz Dovške rožce do Koče na Golici. Ja, kakšno tretjino bi se verjetno dalo odbajkat.

Enkrat ...

 

 

Dan je bil lep in topel. Tak, da se človeku paše uležt v travco in pregreti kosti.

Lep je dan

 

Koča in Stol

Spustila sem se proti Planini pod Golico in še ujela nekaj svetlobe na poti skozi železarsko mesto. V Radolci me je dočakala luna.

 

Lepa jesen(i)ska tura .

Ko je odhod razlog za snidenje

Sredi prejšnega tedna me preseneti klic, ki na dan zbeza spomine. Spomine na dijaške dni. Študentskih žal nisem doživela. Namreč edina možnost doštudiranja v tistih časih, ko so razni tozdi in sozdi izginjali po tekočem traku, je bila ob delu. Bremeniti starše dlje kot do polnoletnosti pri nas ni šlo. Pa nič zato, v pokojninsko, socialno, zdravstveno in še  kakšno blagajno sem do sedaj odvedla že več kot 200 krat 54% svojega mesečnega zaslužka. In tako še nadaljnih 30 let…

Da čredni nagon pri meni ni močno razvit, sem spoznala že v srednji šoli. Biti v razredu z 33 dekleti mi ravno ni bilo v neko veselje. Kot hčeri kmečkih staršev mi tudi pojem učenje vse tja do prvega srednješolskega cveka ni bil znan. In hvala bogu je ta cvek uletel že v prvi konferenci prvega letnika. In potem smo se nadaljna štiri leta pač učili, večino brezveznarij na pamet, tam kjer se je uporabljala logika, pa je šlo brez večjih naporov. In kljub visoki izobrazbi, ekonomist nisem nikoli bila in nikoli ne bom. To dokazuje mnogo nespametnih odločitev, kot desetletno investiranje v tujo lastnino in zakreditiranje za lastno, ko so bile cene stanovanj tako visoke, kot verjetno ne bodo nikoli več.  Torej skladno s sistemom, se je bilo treba pri 14-ih ustrezno usmeriti in odločiti s čim si boš v življenju služil. In ekonomisti so bili takrat in še nekaj časa potem najbolj iskani ”poklic”-anci. 

Smo se pa iz črede izluščile tri. Ena precej energična, podivjana, z nepojenjajočim naborom ciljev in idej, ena precej nesamozavestna, dobrodušno naivna in na račun lepote mnogo nevoščljivosti deležna in ena flegmatična, nekomplikatorska in precej samozadostna. Moj individualizem je sekal že takrat s polno paro na površje. In imele smo se fajn. In v bistvu nismo bile nič drugačne od ostalih. Tudi me smo z vseh zornih kotov obdelovale nasprotni spol, se trudile izgledati starejše, se počasi preobražale v dekleta, se ubadale z (ne)pravičnostjo učiteljev ter trenutno modo in ponudbo ličil. Popoldneve ali dopoldneve (odvisno od turnusa) smo preživljale Pod Lipco in marsikatero jutro smo dočakale v bizoviškem Liu ali pa tivolski Palmi. Ostala dekleta nas niso marala in še danes pravzaprav ne vem zakaj, saj smo bile popolnoma “neškodljive”. Edina stvar, ki smo jo bojkotirale so bile prepogoste rojstnodnevne zabave, sluzasta obdarovanja učiteljic, ter vse ostale vrste ritolizništva. In še danes ne razumem, zakaj ljudi moti, če jih pustiš pri miru . Za konec smo heh namesto na maturanski ples odšle raje same žurirat v Portorož. In starši nam tega ne bodo nikoli oprostili .

Potem smo šle. Vsaka svojo pot. Pogostost srečanj je padala sorazmerno z oddaljenostjo dni, ko smo skupaj korakale po Prešernovi. In po dolgem času klic. Kar nekaj dni sem si glavo belila z vprašanjem “zakaj?”. Odgovora ne bo.  Sva z Janjo zaključili včeraj, ko sva na svežem grobu tam nekje na Notranjskem prižgali vsaka svojo svečko v slovo in se po več kot desetletju spet videli. Mojce ne bova videli. 

Nikoli več.

Bike/hike vikenda in še kdaj in kej vmes

Pod Voglom by Andreja

Prejšni vikend je bil nekoliko bolj hodniški  in lahko bi mu rekla ogledniški. V soboto sva z Andrejo ogledovali stezice tam okoli in na Vogel, kamor ima oktobra namen voditi, v nedeljo pa sem najprej odbajkala po že dobro znanih cestah Mežakle tja do sedelca pod Jerebikovcem. Na sam vrh, ki tokrat zaradi oblakov ni bil ravno radodaren z razgledi, pa ni šlo z bajkom. Na poti domov pa sem se še sprehodila skozi Pokljuško sotesko, kamor naj bi se odpravili skupaj z mladimi gorniki OŠ Sostro prihajajoči vikend. TNP-jevci in Gorjani so sotesko očedili, označili in poštimali za sprehajanje, tako da je s septembrom spet polna ljudi. Ni kej, tale narava je res najbojši umetnik.

No teden se ni začel dobro, kot večina ponedeljekov ni prijetena (v najboljšem primeru ob čudovito preživetem vikendu so kvečjemu znosni), je bil ta, nekaj tudi na račun zavedanja ob prebiranju Fromma in njegove poljudne razlage, kako je “naš” agresiven in posesiven svet čist narobe usmerjen v imeti, namesto v biti, še manj znosen. Razmišljanja o tem kako globoko sem tudi sama del tega “imeti”, pa bogve kaj še vse, me je naredilo tako pesimistično, da sem sredi tedna v klepetu s kolegico uspela v tolažbo nad njenimi težavami, ki jih pri njej klasično vzrokuje nasprotni spol, izustiti samo: “prej ko se boš zavedla, da svet ni lep in da ljudje niso dobri, lažje ti bo…”. Sej do večera mi je v večini že uspelo odgnati te nelepe misli in uživati ob opazovanju pojenjanja dneva na Stolu : “Sej če pa tole ni lepo!”

Mali plezalec na Kofcah

Pa da ne bo zgledalo, kot da samo s švicanjem odganjam slabe misli, čeprav ob takih toplih in sončnih dnevih res takoj ko se rešim betonskega in jeklenega oklepa, odšibam na kakšno bike/hike/run varianto v bližnjo hosto in tako ne vidim/slišim samo nelepo. Prejšen teden sem ob dobri muzki celo zlikala avgusta oprano, pa napisala spet par odstavkov o Sikkimskih samostanih in budizmu, pa počekirala različne možnosti in cene sposoje bajkov v Deželi dolgega belega oblaka. Celo poigrala sem se v kuhinji s skutinimi palačinkami in zelenjavno rižoto in končno oprala in oddala dekce za varovance horjulskega zavetišča. Ne vi men, da ni dobrih ljudi! Če samo pomislim na tiste umirjene, z budizmom živeče ljudi, ki mi jih je bilo lani dano spoznati in na tista požrtvovalna dekleta v Zavetišču Horjul. O ja, so dobri ljudje, samo zelo malo jih je! 

In v nov vikend sem štartala mnogo bolj pozitivno in v stilu prvih letošnjih ponovitev.  Najprej sem se veselo izmikala zavedanju s prvo letošnjo ponovitvijo bajkanja na Dobrčo. In tist klanec po zapornici ni prov nič lažji letos. In oskrbniška ekipa v koči me še pozna in je še vedno enako prijetna . Popoldan pa v družbi navihano simpatičnega bodočega sostrskega osnovnošolca in njegove mame prvič letos osvojila Kofce ;-) .

Razdejanje v Železnici

V nedeljo sem pa preverila, če macesni že kaj rumenijo in če je bila tura na Trupljevo poldne najlepša lanska mtb-erska, tega za letos ne bi mogla reči.

 

In evo, pa je spet ponedeljek…

Rehabilitacija štiri mesece po …

Se mi zadnje tedne prevečkrat dogaja, da na vprašanje: “Kako ti gre?” ne uspem izustit nič drugega kot kratki: “V redu!”. In pol je to tkole ;-) .

Vsekakor je dolgo pričakovani in pravzaprav edini po odhodu iz bolnišnice(če izvzamem tisto naključno srečanje v čateških) kontrolni pregled pri ortopedu presenetil s suverenostjo. Če samo pomislim na sotrpina drugačne sreče, ki pravi zase, da je kot kamela, namreč kontrole ima vsake tri tedne in te vsakič vključujejo punktiranje vode iz kolena. Šejkanje mojega kolena po dobrih štirih mesecih je najprej zvabilo velik nasmeh na obraz kirurga, besedni komentar o stabilnosti, ki je sledil, pa potem še večjega na mojega. No temu je sledilo še nekaj besed o postopnem vračanju k športu in nekaj o previdnosti tja do devetega meseca po operaciji. Ujela sem pa nekaj tudi o novemberskem smučanju . In ker ni prav nobene potrebe po še kakšni kontroli, sva zaključila z “nasvidenje februarja drugo leto”, ko naj bi mi odstranili še železje.

In ker je šihtanja in vozjakanja čist tumač, pa vreme prestabilno in prevroče za fitnsiranje, se trudim preventilirati vsak dan kar z/na domačem gorenjskem zraku. Pretekli teden sem se tudi končno malce podražila z gorami.

V ponedeljek na poti domov je šel tok misli nekako takole. Če je bil Viševnik zadnja obiskana “gora” (ok, Kranjsko izvzemam),

Zimski Viševnik

Poletni Viševnik

pa naj bo še prva. Tisto o previdnosti pač povezujem z poznavanjem. V torek sem požela pohvalo (glede preudarnosti ) dveh bajkerjev, ki sta me na sedlu Jecola spraševala po stanju kolovoza proti Sv. Petru in sem jima potem morala razložiti, kako mi to letos ni znano, ker se vračam kar nazaj v Završnico. No dolgočasen spust tokrat ni bil, sem vmes potrenirala še menjavo zračnice. Sredin večer je minil ob tekanju ob Savi po t.i. poti “čez tri mostove” in prepričevanju same sebe, da je itak bolelo že pred operacijo. Četrtek je postregel z žalostno novico in zato je bil nočni sprehod do Valvazorja hlipajoč. Petkova vročina pa ni vzpodbudila nikakršne želje po klancih, le po ohladitvi v Blejcu med bajkanjem po Deželi. Sobotono deževje je bilo zato carsko. Kako je sedla tista umiritev in jutranji spanec. Ampak okrog enih me je sonce vseeno zvabilo do Robleka. Sem pa potem navzdol s tistimi tisoči višincev, kolikor znese do Drage, zaradi bližajoče nevihte opravila skoraj tako hitro, kot v dobrih starih časih.   Nedeljske aktivnosti pa nikakor niso prinesle željene utrujenosti. Najprej sem odbajkala iz Bohinjske Bistrice mimo Srednje vasi in Uskovnice do Zajamnikov in potegnila do Mrzlega in se mimo zelenih Gorjuških travnikov spustila nazaj v Bistrico. Ob pitju kave sem razmišljala,  da mi še kar ni za počivanje in zato odbajkala še na Sorško. Pri Litostrojski sem pojedla pol Milke in počakala na slovo sonca. In v nov teden vstopila enako naspidirana   , z vedno pogostejšim razmišljanjem o gorah in vesela, ker za julij še nisem plačala mesečne fitnes karte.

Skratka, mi gre! Ne v redu! Odlično !

Ponovna aktivacija

Pretekli teden sploh ni bil slab, kot bi lahko pričakoval človek, ki več ni navajen zgodaj vsatjati in ki že nekaj mesecev ni uporabljal maskare.

Dan pred dnevom D sem še čist na izi od doma odbajkala na Pokljuko. Ker se da pri Mrzlem dotočit in ker je bilo do noči še kar nekaj, sem s svojo Judy v Goreljeku odvila na makedam in se ob kruzanju mimo planine Jelje – Konjske doline – Zajamnikov – Praptrotnice – Rudnega polja – Kucmanove konte – planine Javornik – Kranjske doline seznanila še z nekaterimi pokljuškimi zanimivostmi.

In zato prijetno utrujena naslednji dan štartala v stari ritem. Še preden se je kompjuter odmrznil in so mi reaktivirali vsa gesla, sem že čutila, da je med štuki zavel nek optimizem. Da šok ob prehodu na povečano stolčkanje ne bi bil prehud, sem se popoldne spet spravila na bajk in potegnila do Vodiške.

Naslednja dva popoldneva sem namenila nekaterim od druženj, za katere se mi je zadnje mesece Ljubljana zdela predaleč in kvadricepsu samo desne noge. In presenečena ugotovila, da je fitnes sredi junija ob 18-ih popolnoma nabit. Če bi hotela vmes naredit še kakšno vajo za roke, bi morala stati v vrsti. Tiste dečke iz štepanjca, ki so švicali zaradi želje po kazanju mišic na plaži še  razumem, ne razumem pa modelov, ki se ob neposredni bližini Golovca in PST-ja spravijo na tekač v zatohlo in vročo dvorano. In še plačajo za tovrstno uživancijo.

Zadnji delovni dan sem sicer nekoliko skrajšala, je bila pa vožnja do Radolce toliko daljša . Tako, da sem popoldne namesto v Bavšco odbajkala samo pod Stol in se pri spustu iz Potoške soočala s strahovi, ki jih še vedno predstavljajo naklonine nad 10% in razrite ceste.

Vikend je minil kot v dobrih starih časih. V soboto po urejanju stvari za katere med delavniki zmanjka časa, me je spet potegnilo nekaj na Pokljuko, samo da sem tokrat odbajkala iz Bistrice in potem po makedamu iz Srednje vasi. Carsko. Cesta je zaradi sanacije plazu zaprta, tako da sem v popolni samoti uživala vse tja do Uskovnice. Pa tudi naprej mimo Zajamnikov in pri vračanju čez Gorjuše ni bilo gužve . Kot je ni nikoli na Jelovici, po kateri sem kruzala naslednji dan. Prvo pavzo sem naredila zaradi razgleda pod Vršan vrhom, drugo malce daljšo pa na Selški planini. Z kuhanjem se ta dan nisem ukvarjala, sem se na poti domov najedla sladoleda. In ker sem zvečer zaradi vsega tega vrtenja padal podvomila v sposobnost daljšega korakanja, sem se pustila ujeti noči na Bledu. Žal so se tudi tokrat poskusi tekanja končali z bolečino.

In naslednje tri mesece bo še pestro. Da ne bo lahko že tako vem. Po šestih mesecih naj bi se namreč lahko brez omejitev vrnila k športu. S tem, da še ne znam/ne morem laufat, hodit navzdol, bajkat v stoje  in še kaj se bo s širjenjem športnega repertoarja našlo. Verjetno bom pa letos edini bajker, ki bo iskal večje težavnosti za navzgor in čim manjše oz. nikakršnih za navzdol.