Pa je prišla, preden sem šla…

Zima, zima bela

Zima.

Nam je vsem prihajajočim in vsem odhajajočim le uspelo spet skupaj zariti v klanec. In kot da poletja ne bi bilo, spet tako čist po zimsko. V soboto sem z Matejo, Juretom in Sašom uživala na snegu ob iskanju poti na Stegovnik, vendar smo zaradi mojega hitenja v Kranj po dodatne infomacije , iskanje prekinili pred najdenjem . Baje poskusimo ponovno spomladi, samo da se takrat najvišje možno pripeljemo na bajkih.  Da bo fajn že vemo.

...že sred gore sedela

In zdej cca 18343 km oziroma pol sveta daleč  oziroma najdle možn  . Tja kjer so dnevi dolgi in je toplo. V Deželo dolgega belega oblaka.

Grem, meddrugim tudi ker, če povzamem iz Križnarjevih Samotnih sledi : “Potovanja pomagajo premagati ambicije tekem z vrstniki, ozke in nizke motivacije lokalnega okolja in njihova specifična občutenja, nasploh pa strahove, frustracije in poapnele koncepte.”

Definitivne so relacije Radolca – Ljubljana – Benetke – Dubaj – Auckland…pol pride fajn…in enkrat proti izteku decembra Christchurch – Dubaj -Benetke – Ljubljana – ajdovi žganci in repa – Radolca. Vmes pa poizkušam obiskati par nacionalnih parkov in v njih malce trampingirati in bajkati. Na severem otoku zaenkrat planiram samo ogled vulkanskega dela ( Tongariro NP) in če si v teh koncih vsi sposojajo avte, si bom jaz na južnem otoku bicikl in se z njim odpravila čim bližje parkoma Mt Cook in Mt Aspring. Hitrost premikanja bo itak narekovalo koleno in vreme. Skladno z vremenom se bo tudi izbiral način prenočevanja (čimmanj hostlanja in čimveč šotorenja) . Za skok v Fiordland in  Nelson bo verjetno zmanjkalo časa. 

Ampak nič zato. Bom že še šla še kdaj.

Bodite dobro. Pa poglejte kakšen film na Liffu še namest mene. In glejte da greste na vse decemberske zabave z glavo !

Ko na plano useka zakompleksanost

Sobotno barvanje, mislim barvitost

 Se mi je nabiralo. Najprej ob opazkah, kot “uuuu,  ampak sivina na tvoji glavi pa rapidno povečuje svoj delež”, pa “tele čevlje si pa že kar neki časa nazaj kupila…sej a ”rumen taksi” sploh še obstoja? In potem še opazovanje… pač tiste dve uri fitnesa znata biti precej dolgočasni…med gibanjem v naravi lahko vidiš nešteto stvari, v dvorani si pa omejen na mašine in človeške primerke. In ker sem bolj stare šole (beri moških se ne opazuje, vsaj ne direktno, ker ti potem hitro pripišejo kakšno ponujanje), nasprotni spol samo ošvrknem s pogledom, pri ženskah pa si dovolim malo več analiziranja . In rezultat: sem edina nesamozavestnica, ki čez svojo zadnjico vztrajno tlači XXL bombažko, medtem ko je ostalemu ženščevju precej vseeno, da jim nad oprijetimi pajkicami in pod še bolj oprijetimi topki na plan silijo klobasice različnih debelin. Očitno sem res polna kompleksov, ker je to popravljanje mikice mnogo bolj mimo kot neprikrita kao “nepopolnost”.  To sicer malce odstopa od še ene bedarije, ki se mi je motala pretekle dni po glavi. Razmišljanje o tem, da se že nakaj časa (beri let) skoraj ne trudim več biti všečna, me je v soboto zvečer le pregnalo k lastoročni kemični obdelavi sivine. In k ničemer več . Obisk fizerja maksimalno 2x letno je največ kar zmorem. Torej drugi letošnji obisk prestavljam na tisti zadnji teden leta. In res ne razumem, zakaj je naravna barva las pri ženskah naše družbe tako izjemna.   

Bistriška planina, zadaj Ojstrnik

Zahomec, za njim Višarje in za njimi Mangart

In v nedeljo sem si spet lepo nataknila buff čez tiste kot “pearl shine” lase ali karkoli je že Schwarzkopf obljuljal na embalaži in izpod Višarij odbajkala skozi Val Bartolo do meje z Avstrijo, potem pa odvila levo po samotni cesti proti Zahomcu, kjer sem že zagledala dolgo željeni cilj.

Zahomska planina, Viš in Montaž

Val Bartolo

Do Bistriške planine je šlo z Judy, naprej pa peški po vzhodni poti. Na vrhu je butnil vame veter in še en kompleks. Tega je sprožila skupina “hudih” bajkerjev. Njihove mašine so bile vzmetene na vseh možnih koncih, gume 2x bolj krampaste kot so na moji Judy, čez modne cunjice so nadeli še vse možne ščitnike in na glave poveznili “motoristične” čelade. V svojih starih pajkicah in z na ruzak pripeto manj kot 5 eurov vredno čelado sem se v trenutku počutila čist mim – po ljubljansko kot ”kmet”. Tudi reakcija je bila skrajno “zaostala”. Na stavek “lej, tale je pa tud z bajkom…” se nisem odzvala. Raje sem se skrila za krinko nerazumevanja (navsezadnje sem stala na hribu, ki si ga lastijo tako Avstrijci kot Italijani), na hitro poslikala okolico in se urno pobrala navzdol, se zavihtela na moj pocenski bajk in upala, da jih več ne srečam. Med foto ustavljanji so večkrat švignili mimo mene, pa potem jaz mimo njih. Moji kompleksi so počasi zmrzovali. Parkrat smo se nasmehnili drug drugemu in na koncu poti sem jim celo odkimala v pozdrav.

Zih so bili fajn ljudje . In danes mi je žal, da nisem z njimi rekla kakšno. Ejjejjejjjj, sem res en orng kreten!

Prihaja moj čas ;-)

Najbolj bedno obdobje leta se je začelo. Če se mi kdaj lajf zazdi totalno brezvezen se mi to zgodi takrat, ko se delovanje sistema premakne za eno uro naprej/nazaj…torej ko preidemo v tromesečje, ko bo služenje potekalo celotni svetli del dneva…ko odhajaš/prihajaš po temi iz/na šiht. Kera beda. Kako lepo je bilo ob štirih zajahat svojo “hondo” in se zapodit na Dobrčo.

Zato tud letos načrtujem pobeg. In naredim ta del leta znosnejši. Lani sem se takle čas sicer že potepala po grebenu med Nepalom, Sikkimom in Bengalo, letos pa sem šele pri nalaganju stvari na kupček.  Ampak zdej že razvrščam opravke na tiste “pred” in tiste “po” potovanju. In včerajšni obisk dohtarja me je nagradil s polno vrečo tabletk . Tista, ki so ostala iz predhodnih potovanj so odromala letos s kolegico v Afriko, zato je roba frišna. In upam, da nedotaknjena priroma z mano nazaj in potem odroma naprej s prvim naslednjim popotnikom.

Kupček

In če so opravki “pred” obisk vulkanizerja, frizerja, zobarja, Kibube, 3a trgovine, DM-a in še česa verjetno (frizerja znam prestavit na “po” ), sem včeraj zapustila prostore prenovljenega ZD Vevče še z dvema zelenima “voucherjema”. Za “po”. En je za fiziatra, ki se bo malo poigral še z mojo dislocirano patelo, en pa za enodnevni tretma v Valdoltri.

In spet odhajam preden mi bi uspelo “obdelati” vtise iz predhodnega potovanja. Kaj čm, če mi je sanjarjenje o prihodnosti ljubše kot obujanje preteklosti in če se mi tako strašno mudi doživljat. Sicer je še kar nekaj možnosti, da s teh sanj ne bo nič, ker so vikendi čist prelepi, da bi jih preživljala varno in naše ceste čist preveč morilske, da bi lahko že za jutri rekla, da bom…

Ampak vseeno. Če štejem po moje: še dva vikenda! Yeeaaaaah!

Izlet v Graz in tokrat ne po pohištvo

Kljub dejstvu, da sem daleč najbolj navdušena nad arhitekturo narave, zapaše kdaj sprehod tudi po tlakovanih tleh in ogledovanje umetnij “made by human”.

Uhrturm

 

Navdušenje nad Gradcem sega v leto 2003, ko so mesto razglasili za kulturno prestolnico Evrope. Za ”začutenje” utripa mesta sem si takrat vzela cel vikend. Je bilo pa takrat poletje in ulice so se bohotile z raznovstnimi umetnijami in prireditve so se odvijale praktično na vsakem vogalu. Bilo je tako luštno, da se mi je brez težave porodila ideja o ponovnem izletu v mesto, tokrat na račun očetove nedolgonazaj dodane številke k starosti.

Na Schlossberg

 

Da sem nedeljo umirjeno namenila “turizmu”, sem se v soboto popoldan nadihala mrzlega in frišnega lufta na grebenu med Stolom in Vajnežem.  Mrzlo je bilo tudi čez mejo. Nedeljsko parkiranje v Grazu je precej enostavno in zastonjsko . Čeprav je govora o drugem največejem Avstrijskem mestu, z orientacijo in označenostjo ni nobenih težav. V slabih štirih urah smo se sprehodili  na Schlossberg, skozi osrednje trge, mimo najznamenitejših cerkva, opere, deželne hiše, mavzoleja in še česa.

Hauptplaz

Moderno v starem

 

Na osrednjem trgu (Hauptplaz) smo se pogreli ob toplih napitkih in potem zakorakali proti Muri pogledat še kako “modernost” (ne)paše k staremu. Mestu ob Muri so leta 2003 hoteli na vsak načih vdihniti nekaj morskega in v stari del mesta postavili Kunsthaus (Hišo moderne umetnosti), ki spominja na hobotnico in na Muro umetni otok, ki spominja na školjko. 

 

Ob treh smo vsi trije sklenili, da si želimo toplote in v mojem francozu je bilo že na prvem rondoju tako toplo kot v dnevni. Nekje pri Mariboru nas je dodatno pogrela še juha in ostala jedača, sladica je zapasala ravno na Trojanah in zadovoljna starša sta bila ob uri za “Spet doma” spet doma  .

Pa ga mam!

Grebenčki Julijcev

Grebenski zemljevid Julijskih alp iz leta 1963.

Nostalgija

 

Zdej pa sam še do Ptička in pol naj si gledata iz oči v oči .

Grebenčki Kamniških alp in Karavank