Ko iz poletja priletiš v zimo

 

Pred enim tednom

Tole je napisano o tednu pred tem tednom. O tem tednu zdaj mi ni za zgubljati besed. Se trudim, kolikor me le pustijo, biti še pri prejšnem ;-) .

Pogled z "kraterja"

Divja cesta na Arthur Pass

Ja tist zadnji teden Nove Zelandije se je začel bolj klavno. Navduševanje nad bajkanjem na in iz Arthur Passa je odplavalo z dežjem. V soboto zjutraj sem se namreč usedla na bajk po enem dnevu uživanja v toplem in suhem zavetju Birdsong Backpackers Hokitika in kljub dežju, ki me je spremljal nepretrgoma praktično na celotni zahodni obali, odbajkala naprej. Kaj naj rečem, potiskanje padal ob katerem je voda rinila ven iz vsake pore čevljev vseh tistih 8 ur kolikor je nekje naneslo za premaganje 100 kmjev in cca 1000 višincev po sicer noro speljani cesti in v prekrasni naravi, mi ni ostalo ravno v spominu kot višek uživanja.  In ker je v nedeljo zjutraj zgledalo, da bo tudi 7 dan enako močno deževen kot preteklih 6 dni, in ker je sneg padal vedno bližje prelazu, in ker imajo tudi zavore na biciklu (že preverjeno) enkrat dovolj prijemanja v vodovju, mi dejstvo, da je pred mano 1000 višincev spusta, ob teh dejavnikih ni bilo več sprejemljivo. Človk mora vedet, kdaj je cajt za umik in kdaj stvari prenehajo biti zabavne. Da ne govorim o tem, da te ob vsem tem že cel teden draži vremenska napoved, ki kaže da je 100 km vzhodneje suho in sije sonce. Kaj naj rečem, v nedeljo sem pred Arthur pass store butnila bajk in sebe na bus in na štirih kolesih prispela v suh Christchurch.

Pred nevihto

Ob 9:30 pm

In modro ponedeljkovo nebo nad Christchurchom in na račun zaradi slabega vremena pridobljenih dni (plan je bil da na Arthurpassu skočim tudi na kakšen kucelj), me je že zjutraj spet pognalo na bicikl. Za zaključek sem si zamislila bajkanje po soncu, s ravno prav izzivalnimi vzponi in spusti, ob spremljanju modrine morja, z šotorenjem v divjih zalivčkih, ki jih je obljuljal cca 85 km oddaljen Banks Peninsula. In tako je tudi bilo, če izuzamem ponedeljkovo nevihto, ki se je razhudila ravno ko sem pribrcala v simpatično Akaroo. Sledil je dan spoznavanja živalic. Najprej sem ob sprehodu na Stony Bay Peak pregovarjala possuma naj se malce premakne s nad potjo štrlečega drevesa, zvečer pa šla v zaliv Pohatu opazovat pingvinčke. Potem pa še dva dneva kolesarjenja po soncu, vzpenjanja na panoramsko in samotno cesto, ki pelje po samem robu “kraterja” in spuščanje v zalivčke, kuhanje pred šotorom, namakanje nog v Pacifiku, skratka dopustniško.

Okains bay

Na Stony bay peak

Sledil je še dan sprehajanja po Christchurchu, potem pa dva dneva v večini preživeta na avionu in bum….zima. Že z aviona je bila videti Dalmacija zasnežena, jezerce na Cresu obdano z belino in v Benetkah nariti kupi snega in mrazzzz. Še dobr da sem na raznolikost zdej navajena in me tale toplota in dež pravzaprav niti ne nervirata .

Pozdrav z dezele dolgega belega oblaka

In je res oblacno. Vsaj na zahodni strani juznega otoka.

Ce je bil Bog (ali kdorkoli se ze podpisuje pod stvaritev imenovano Zemlja), kje radodaren z lepotami, potem je bil to na teh dveh otokih. Narava tukaj je nepopisno lepa, vecinoma se neokrnjena, redko poseljena in blazno raznolika. Tudi ljudje so fajn, taki odprti, komunikativni in prijazni, decki pa lepi, taki modrooki, svetlolasi hrusti .

Je pa uporaba kompjutra tukaj precej draga (1 ura te pride cca 3 eure), zato bom bolj kratka in samo tekstovna.

Zaenkrat me je pot vodila kaksen teden po severnem otoku, kjer sem nahitro bolj zaradi tranzita pocekirala mesta Auckland, Rotoruo in Wellington.Malce dlje sem se zadrzala v NP Tongaririo in si ogledala to vulkansko dezelo, pa ob jezeru Taupo, kjer sem si sposodila gorca in bajkala mimo Huka Fallsov do Aratiatie in se spotoma sprehodila se po Chraters of the moon. Potem pa odplula na juzni otok in si v Pictonu spet sposodila mtb in v dveh dneh odfurala Queen Charlotte trek v Marlborough Soundsih. Noro. Z ladjico se pripeljes v najbolj oddaljen zaliv Ship Cove, poves v katerem zalivu naj ti pustijo ruzak v katerem imas sotor in futr in pol vriskajoc po singelcah med zalivcki in po razglednih grebenih.

Potem sem mogla sibat v Christcurch, kjer sem bila dogovorjena za sposojo turnega bajka in pripadajoce opreme. In seveda sem ga ze prvi dan sprobala na bliznjih Port Hillsih, potem pa le obesila nanj kaksnih 20 kg krame in se opravila na pot proti goram. Ceste so me vodile najprej skozi pokrajini Canterbury in Mackenzie in ob jezerih Tekapo in Pukaki, podaljsanje do vasice Mt. Cook je bilo seveda samoumevno. Dezevna dneva sem izkoristila za obisk Hillaryevega muzeja in Tasmanovega ledenika. Potem pa naprej skozi Lindis pass do se enega jezera Wanaka. Tam sem potem tudi spremenila prvotni plan, po katerem naj bi sla nazaj ob vzhodni obali, da kljub svarilom, da je zahodna stran otoka precej neprijazna, tako zaradi dezja kot vetra in zato seveda tudi precej drugacna, odbajkam skozi Mt Aspring NP in cez Hasst Pass in ob Tasmanskem morju do Hokitike in se cez NP Arthur pass vrnem v Christcurch. Tako zakljucim krog okoli juznih alp in potem potrosim decembersko placo za bozicne nakupe .

Zaenkrat svarila kar drzijo, namrec trenutno v vasici imenovani Franz Josef po bliznjem ledeniku scije kot noro. Tako da znava jit s kolesom v cetrtek kar na bus, ce se intenziteta padanja vsaj rahlo ne zmanjsa.

Bodite dobro, uzivajte v teh decemberskih dneh in Kia Ora z Nove Zelandije.

Ko na plano useka zakompleksanost

Sobotno barvanje, mislim barvitost

 Se mi je nabiralo. Najprej ob opazkah, kot “uuuu,  ampak sivina na tvoji glavi pa rapidno povečuje svoj delež”, pa “tele čevlje si pa že kar neki časa nazaj kupila…sej a ”rumen taksi” sploh še obstoja? In potem še opazovanje… pač tiste dve uri fitnesa znata biti precej dolgočasni…med gibanjem v naravi lahko vidiš nešteto stvari, v dvorani si pa omejen na mašine in človeške primerke. In ker sem bolj stare šole (beri moških se ne opazuje, vsaj ne direktno, ker ti potem hitro pripišejo kakšno ponujanje), nasprotni spol samo ošvrknem s pogledom, pri ženskah pa si dovolim malo več analiziranja . In rezultat: sem edina nesamozavestnica, ki čez svojo zadnjico vztrajno tlači XXL bombažko, medtem ko je ostalemu ženščevju precej vseeno, da jim nad oprijetimi pajkicami in pod še bolj oprijetimi topki na plan silijo klobasice različnih debelin. Očitno sem res polna kompleksov, ker je to popravljanje mikice mnogo bolj mimo kot neprikrita kao “nepopolnost”.  To sicer malce odstopa od še ene bedarije, ki se mi je motala pretekle dni po glavi. Razmišljanje o tem, da se že nakaj časa (beri let) skoraj ne trudim več biti všečna, me je v soboto zvečer le pregnalo k lastoročni kemični obdelavi sivine. In k ničemer več . Obisk fizerja maksimalno 2x letno je največ kar zmorem. Torej drugi letošnji obisk prestavljam na tisti zadnji teden leta. In res ne razumem, zakaj je naravna barva las pri ženskah naše družbe tako izjemna.   

Bistriška planina, zadaj Ojstrnik

Zahomec, za njim Višarje in za njimi Mangart

In v nedeljo sem si spet lepo nataknila buff čez tiste kot “pearl shine” lase ali karkoli je že Schwarzkopf obljuljal na embalaži in izpod Višarij odbajkala skozi Val Bartolo do meje z Avstrijo, potem pa odvila levo po samotni cesti proti Zahomcu, kjer sem že zagledala dolgo željeni cilj.

Zahomska planina, Viš in Montaž

Val Bartolo

Do Bistriške planine je šlo z Judy, naprej pa peški po vzhodni poti. Na vrhu je butnil vame veter in še en kompleks. Tega je sprožila skupina “hudih” bajkerjev. Njihove mašine so bile vzmetene na vseh možnih koncih, gume 2x bolj krampaste kot so na moji Judy, čez modne cunjice so nadeli še vse možne ščitnike in na glave poveznili “motoristične” čelade. V svojih starih pajkicah in z na ruzak pripeto manj kot 5 eurov vredno čelado sem se v trenutku počutila čist mim – po ljubljansko kot ”kmet”. Tudi reakcija je bila skrajno “zaostala”. Na stavek “lej, tale je pa tud z bajkom…” se nisem odzvala. Raje sem se skrila za krinko nerazumevanja (navsezadnje sem stala na hribu, ki si ga lastijo tako Avstrijci kot Italijani), na hitro poslikala okolico in se urno pobrala navzdol, se zavihtela na moj pocenski bajk in upala, da jih več ne srečam. Med foto ustavljanji so večkrat švignili mimo mene, pa potem jaz mimo njih. Moji kompleksi so počasi zmrzovali. Parkrat smo se nasmehnili drug drugemu in na koncu poti sem jim celo odkimala v pozdrav.

Zih so bili fajn ljudje . In danes mi je žal, da nisem z njimi rekla kakšno. Ejjejjejjjj, sem res en orng kreten!

Pokljuško gobarjenje in jesen nad Jesenicami

Gobarja

 

Otroci so fajn. Sem spet ugotavljala v soboto, ko smo se s skupino iz OŠ Sostro potepali na Pokljuki. Še preden smo iz Gorjuš prispeli na Galetovec smo že prekoračili dovoljeno kilažo gob na osebek.

Kam ?

 

Hojo do Zatrnika je potem popestrilo negodovanje na račun vedno znova 15-ih minut , skakanje čez električne pastirje in raznovrstne ograje s katerimi “varujejo” svojo imovino med sabo na smrt sprti zatrniški lastniki in adrenalinsko prečkanje z vso možno kramo nasvinjane parcele, ki je z elektriko in abnormalno glasno muzko opozarjala okolico. Z velikimi učki smo švigali naokoli, čakajoč kdaj bo iz katerega vogala skočil še razjarjen lastnik s sekiro in njegov hud pes ali dva. Na srečo takega scenarija ni bilo.

V Pokljuški Soteski

 

Na Zatrniku  nas je čakal kombi in malica, vanj smo potem zložili košare z gobami in se odpravili še skozi Pokljuško sotesko.

Ozek prehod

 

Kako lepo je videti tisto pristno navdušenje, ki ga lahko opaziš le še pri otrocih. In tisti pozitivizem, ki še ni potonil v morju slabih izkušenj in ostalih bremen in se ga ob druženju z njimi vsakič znova malce navzamem in ga še nekaj dni nosim potem s sabo. In tista nezaigranost in nenarejenost. Naj čimkasneje izginejo.  

Veselje v Pokljuški jami

Izlet smo zaključili na Bledu pri Šmonu. Seveda nihče ni pozabil na domače in tako se je kombi na poti domov šibil pod težo gob in kremšnit.  

Nad Pustim Rovtom

 

 

 

 

 

 

 

In če macesni prejšno nedeljo še niso rumeneli, so bili  to nedeljo listavci v gozdovih nad Jesenicami že precej jesensko obarvani. Na bajk sem se usedla že doma. Tja do Pristave sem se prav fino ogrela. Potem se je začela uživancija.

Še na vrh

 

Judy sem prislonila na ograjo pri Koči na Golici (SK tura 6) in se na vrh podala brez nje. Navzdol sem se spustila proti Jenkijevemu sedlu z namenom ogleda dela tiste prečke, po kateri se lahko “pripelješ” iz Dovške rožce do Koče na Golici. Ja, kakšno tretjino bi se verjetno dalo odbajkat.

Enkrat ...

 

 

Dan je bil lep in topel. Tak, da se človeku paše uležt v travco in pregreti kosti.

Lep je dan

 

Koča in Stol

Spustila sem se proti Planini pod Golico in še ujela nekaj svetlobe na poti skozi železarsko mesto. V Radolci me je dočakala luna.

 

Lepa jesen(i)ska tura .

Bike/hike vikenda in še kdaj in kej vmes

Pod Voglom by Andreja

Prejšni vikend je bil nekoliko bolj hodniški  in lahko bi mu rekla ogledniški. V soboto sva z Andrejo ogledovali stezice tam okoli in na Vogel, kamor ima oktobra namen voditi, v nedeljo pa sem najprej odbajkala po že dobro znanih cestah Mežakle tja do sedelca pod Jerebikovcem. Na sam vrh, ki tokrat zaradi oblakov ni bil ravno radodaren z razgledi, pa ni šlo z bajkom. Na poti domov pa sem se še sprehodila skozi Pokljuško sotesko, kamor naj bi se odpravili skupaj z mladimi gorniki OŠ Sostro prihajajoči vikend. TNP-jevci in Gorjani so sotesko očedili, označili in poštimali za sprehajanje, tako da je s septembrom spet polna ljudi. Ni kej, tale narava je res najbojši umetnik.

No teden se ni začel dobro, kot večina ponedeljekov ni prijetena (v najboljšem primeru ob čudovito preživetem vikendu so kvečjemu znosni), je bil ta, nekaj tudi na račun zavedanja ob prebiranju Fromma in njegove poljudne razlage, kako je “naš” agresiven in posesiven svet čist narobe usmerjen v imeti, namesto v biti, še manj znosen. Razmišljanja o tem kako globoko sem tudi sama del tega “imeti”, pa bogve kaj še vse, me je naredilo tako pesimistično, da sem sredi tedna v klepetu s kolegico uspela v tolažbo nad njenimi težavami, ki jih pri njej klasično vzrokuje nasprotni spol, izustiti samo: “prej ko se boš zavedla, da svet ni lep in da ljudje niso dobri, lažje ti bo…”. Sej do večera mi je v večini že uspelo odgnati te nelepe misli in uživati ob opazovanju pojenjanja dneva na Stolu : “Sej če pa tole ni lepo!”

Mali plezalec na Kofcah

Pa da ne bo zgledalo, kot da samo s švicanjem odganjam slabe misli, čeprav ob takih toplih in sončnih dnevih res takoj ko se rešim betonskega in jeklenega oklepa, odšibam na kakšno bike/hike/run varianto v bližnjo hosto in tako ne vidim/slišim samo nelepo. Prejšen teden sem ob dobri muzki celo zlikala avgusta oprano, pa napisala spet par odstavkov o Sikkimskih samostanih in budizmu, pa počekirala različne možnosti in cene sposoje bajkov v Deželi dolgega belega oblaka. Celo poigrala sem se v kuhinji s skutinimi palačinkami in zelenjavno rižoto in končno oprala in oddala dekce za varovance horjulskega zavetišča. Ne vi men, da ni dobrih ljudi! Če samo pomislim na tiste umirjene, z budizmom živeče ljudi, ki mi jih je bilo lani dano spoznati in na tista požrtvovalna dekleta v Zavetišču Horjul. O ja, so dobri ljudje, samo zelo malo jih je! 

In v nov vikend sem štartala mnogo bolj pozitivno in v stilu prvih letošnjih ponovitev.  Najprej sem se veselo izmikala zavedanju s prvo letošnjo ponovitvijo bajkanja na Dobrčo. In tist klanec po zapornici ni prov nič lažji letos. In oskrbniška ekipa v koči me še pozna in je še vedno enako prijetna . Popoldan pa v družbi navihano simpatičnega bodočega sostrskega osnovnošolca in njegove mame prvič letos osvojila Kofce ;-) .

Razdejanje v Železnici

V nedeljo sem pa preverila, če macesni že kaj rumenijo in če je bila tura na Trupljevo poldne najlepša lanska mtb-erska, tega za letos ne bi mogla reči.

 

In evo, pa je spet ponedeljek…