Ko na plano useka zakompleksanost

Sobotno barvanje, mislim barvitost

 Se mi je nabiralo. Najprej ob opazkah, kot “uuuu,  ampak sivina na tvoji glavi pa rapidno povečuje svoj delež”, pa “tele čevlje si pa že kar neki časa nazaj kupila…sej a ”rumen taksi” sploh še obstoja? In potem še opazovanje… pač tiste dve uri fitnesa znata biti precej dolgočasni…med gibanjem v naravi lahko vidiš nešteto stvari, v dvorani si pa omejen na mašine in človeške primerke. In ker sem bolj stare šole (beri moških se ne opazuje, vsaj ne direktno, ker ti potem hitro pripišejo kakšno ponujanje), nasprotni spol samo ošvrknem s pogledom, pri ženskah pa si dovolim malo več analiziranja . In rezultat: sem edina nesamozavestnica, ki čez svojo zadnjico vztrajno tlači XXL bombažko, medtem ko je ostalemu ženščevju precej vseeno, da jim nad oprijetimi pajkicami in pod še bolj oprijetimi topki na plan silijo klobasice različnih debelin. Očitno sem res polna kompleksov, ker je to popravljanje mikice mnogo bolj mimo kot neprikrita kao “nepopolnost”.  To sicer malce odstopa od še ene bedarije, ki se mi je motala pretekle dni po glavi. Razmišljanje o tem, da se že nakaj časa (beri let) skoraj ne trudim več biti všečna, me je v soboto zvečer le pregnalo k lastoročni kemični obdelavi sivine. In k ničemer več . Obisk fizerja maksimalno 2x letno je največ kar zmorem. Torej drugi letošnji obisk prestavljam na tisti zadnji teden leta. In res ne razumem, zakaj je naravna barva las pri ženskah naše družbe tako izjemna.   

Bistriška planina, zadaj Ojstrnik

Zahomec, za njim Višarje in za njimi Mangart

In v nedeljo sem si spet lepo nataknila buff čez tiste kot “pearl shine” lase ali karkoli je že Schwarzkopf obljuljal na embalaži in izpod Višarij odbajkala skozi Val Bartolo do meje z Avstrijo, potem pa odvila levo po samotni cesti proti Zahomcu, kjer sem že zagledala dolgo željeni cilj.

Zahomska planina, Viš in Montaž

Val Bartolo

Do Bistriške planine je šlo z Judy, naprej pa peški po vzhodni poti. Na vrhu je butnil vame veter in še en kompleks. Tega je sprožila skupina “hudih” bajkerjev. Njihove mašine so bile vzmetene na vseh možnih koncih, gume 2x bolj krampaste kot so na moji Judy, čez modne cunjice so nadeli še vse možne ščitnike in na glave poveznili “motoristične” čelade. V svojih starih pajkicah in z na ruzak pripeto manj kot 5 eurov vredno čelado sem se v trenutku počutila čist mim – po ljubljansko kot ”kmet”. Tudi reakcija je bila skrajno “zaostala”. Na stavek “lej, tale je pa tud z bajkom…” se nisem odzvala. Raje sem se skrila za krinko nerazumevanja (navsezadnje sem stala na hribu, ki si ga lastijo tako Avstrijci kot Italijani), na hitro poslikala okolico in se urno pobrala navzdol, se zavihtela na moj pocenski bajk in upala, da jih več ne srečam. Med foto ustavljanji so večkrat švignili mimo mene, pa potem jaz mimo njih. Moji kompleksi so počasi zmrzovali. Parkrat smo se nasmehnili drug drugemu in na koncu poti sem jim celo odkimala v pozdrav.

Zih so bili fajn ljudje . In danes mi je žal, da nisem z njimi rekla kakšno. Ejjejjejjjj, sem res en orng kreten!

Pokljuško gobarjenje in jesen nad Jesenicami

Gobarja

 

Otroci so fajn. Sem spet ugotavljala v soboto, ko smo se s skupino iz OŠ Sostro potepali na Pokljuki. Še preden smo iz Gorjuš prispeli na Galetovec smo že prekoračili dovoljeno kilažo gob na osebek.

Kam ?

 

Hojo do Zatrnika je potem popestrilo negodovanje na račun vedno znova 15-ih minut , skakanje čez električne pastirje in raznovrstne ograje s katerimi “varujejo” svojo imovino med sabo na smrt sprti zatrniški lastniki in adrenalinsko prečkanje z vso možno kramo nasvinjane parcele, ki je z elektriko in abnormalno glasno muzko opozarjala okolico. Z velikimi učki smo švigali naokoli, čakajoč kdaj bo iz katerega vogala skočil še razjarjen lastnik s sekiro in njegov hud pes ali dva. Na srečo takega scenarija ni bilo.

V Pokljuški Soteski

 

Na Zatrniku  nas je čakal kombi in malica, vanj smo potem zložili košare z gobami in se odpravili še skozi Pokljuško sotesko.

Ozek prehod

 

Kako lepo je videti tisto pristno navdušenje, ki ga lahko opaziš le še pri otrocih. In tisti pozitivizem, ki še ni potonil v morju slabih izkušenj in ostalih bremen in se ga ob druženju z njimi vsakič znova malce navzamem in ga še nekaj dni nosim potem s sabo. In tista nezaigranost in nenarejenost. Naj čimkasneje izginejo.  

Veselje v Pokljuški jami

Izlet smo zaključili na Bledu pri Šmonu. Seveda nihče ni pozabil na domače in tako se je kombi na poti domov šibil pod težo gob in kremšnit.  

Nad Pustim Rovtom

 

 

 

 

 

 

 

In če macesni prejšno nedeljo še niso rumeneli, so bili  to nedeljo listavci v gozdovih nad Jesenicami že precej jesensko obarvani. Na bajk sem se usedla že doma. Tja do Pristave sem se prav fino ogrela. Potem se je začela uživancija.

Še na vrh

 

Judy sem prislonila na ograjo pri Koči na Golici (SK tura 6) in se na vrh podala brez nje. Navzdol sem se spustila proti Jenkijevemu sedlu z namenom ogleda dela tiste prečke, po kateri se lahko “pripelješ” iz Dovške rožce do Koče na Golici. Ja, kakšno tretjino bi se verjetno dalo odbajkat.

Enkrat ...

 

 

Dan je bil lep in topel. Tak, da se človeku paše uležt v travco in pregreti kosti.

Lep je dan

 

Koča in Stol

Spustila sem se proti Planini pod Golico in še ujela nekaj svetlobe na poti skozi železarsko mesto. V Radolci me je dočakala luna.

 

Lepa jesen(i)ska tura .

Bike/hike vikenda in še kdaj in kej vmes

Pod Voglom by Andreja

Prejšni vikend je bil nekoliko bolj hodniški  in lahko bi mu rekla ogledniški. V soboto sva z Andrejo ogledovali stezice tam okoli in na Vogel, kamor ima oktobra namen voditi, v nedeljo pa sem najprej odbajkala po že dobro znanih cestah Mežakle tja do sedelca pod Jerebikovcem. Na sam vrh, ki tokrat zaradi oblakov ni bil ravno radodaren z razgledi, pa ni šlo z bajkom. Na poti domov pa sem se še sprehodila skozi Pokljuško sotesko, kamor naj bi se odpravili skupaj z mladimi gorniki OŠ Sostro prihajajoči vikend. TNP-jevci in Gorjani so sotesko očedili, označili in poštimali za sprehajanje, tako da je s septembrom spet polna ljudi. Ni kej, tale narava je res najbojši umetnik.

No teden se ni začel dobro, kot večina ponedeljekov ni prijetena (v najboljšem primeru ob čudovito preživetem vikendu so kvečjemu znosni), je bil ta, nekaj tudi na račun zavedanja ob prebiranju Fromma in njegove poljudne razlage, kako je “naš” agresiven in posesiven svet čist narobe usmerjen v imeti, namesto v biti, še manj znosen. Razmišljanja o tem kako globoko sem tudi sama del tega “imeti”, pa bogve kaj še vse, me je naredilo tako pesimistično, da sem sredi tedna v klepetu s kolegico uspela v tolažbo nad njenimi težavami, ki jih pri njej klasično vzrokuje nasprotni spol, izustiti samo: “prej ko se boš zavedla, da svet ni lep in da ljudje niso dobri, lažje ti bo…”. Sej do večera mi je v večini že uspelo odgnati te nelepe misli in uživati ob opazovanju pojenjanja dneva na Stolu : “Sej če pa tole ni lepo!”

Mali plezalec na Kofcah

Pa da ne bo zgledalo, kot da samo s švicanjem odganjam slabe misli, čeprav ob takih toplih in sončnih dnevih res takoj ko se rešim betonskega in jeklenega oklepa, odšibam na kakšno bike/hike/run varianto v bližnjo hosto in tako ne vidim/slišim samo nelepo. Prejšen teden sem ob dobri muzki celo zlikala avgusta oprano, pa napisala spet par odstavkov o Sikkimskih samostanih in budizmu, pa počekirala različne možnosti in cene sposoje bajkov v Deželi dolgega belega oblaka. Celo poigrala sem se v kuhinji s skutinimi palačinkami in zelenjavno rižoto in končno oprala in oddala dekce za varovance horjulskega zavetišča. Ne vi men, da ni dobrih ljudi! Če samo pomislim na tiste umirjene, z budizmom živeče ljudi, ki mi jih je bilo lani dano spoznati in na tista požrtvovalna dekleta v Zavetišču Horjul. O ja, so dobri ljudje, samo zelo malo jih je! 

In v nov vikend sem štartala mnogo bolj pozitivno in v stilu prvih letošnjih ponovitev.  Najprej sem se veselo izmikala zavedanju s prvo letošnjo ponovitvijo bajkanja na Dobrčo. In tist klanec po zapornici ni prov nič lažji letos. In oskrbniška ekipa v koči me še pozna in je še vedno enako prijetna . Popoldan pa v družbi navihano simpatičnega bodočega sostrskega osnovnošolca in njegove mame prvič letos osvojila Kofce ;-) .

Razdejanje v Železnici

V nedeljo sem pa preverila, če macesni že kaj rumenijo in če je bila tura na Trupljevo poldne najlepša lanska mtb-erska, tega za letos ne bi mogla reči.

 

In evo, pa je spet ponedeljek…

Na Soškem je lepo

Sem spet po več kot pol leta ugotavljala pretekli vikend. Bistra tokrat hči planin ni bila. Jo je petkovo deževje precej razburkalo.

Cerkvica na Matajurju

 

Najprej sem se pošteno zmatrala z bajkanjem na Matajur (SK tura 71). Ker v Idrskem nekako nisem uvidela kakšnega parkirnega prostora, sem avto pustila kar v Kobaridu naproti črpalki in z bajkom potem takoj odvila z glavne ceste na makedam, ki pelje nekoliko bližje Soči vzporedno do Idrskega.

Benečija z morjem

 

Cesta do Liveka je bila precej neprometna in strmina prijetno ogrevajoča, asvalt pa se je končal šele nekaj metrov za vasico Avsa. Samotnost se je nadaljevala tudi po lepem makedamu, ki  pelje v serpetinah skozi dve lesi vse do odcepa za Idrsko planino. Potem pa postane za odtenek zahtevnejše. Kamnitost, travnost in blatnost se izmenjujejo, višje na levi straši ograja iz bodeče žice, naklonina pa tudi malo hitreje požene kri po žilah.

Čuvajte mi bajk

 

Nekje na višini 1380 m se pot spusti navzdol proti Sožiški planini, zato bajk prislonim na drevo in v pol ure prikorakam na vrh. Razgled je krasen. Na  eni strani Julijci na drugi se blešči morje.  Iz italijanske stani je vrh dosti bolj obljuden in na njihovo stran je videti kar nekaj planin in koč.

Kobariško

 

Spust je bil od začetka zaradi tiste zarjavele žice previden, kasneje pa mrzel. Tako, da sem se po hitri postavitvi šotora v Bovcu najprej odpravila “in the city” na vroč kakav.

Krnsko

 

 

 

Naslednji dan pa malce višje. Iz Lepene po “romarski” poti do odcepa za Veliko babo in v samoti nadaljevala levo na vrh . Za navzdol sem si izbrala neoznačenost in končno vsaj malček vklopila tisti čut za opazovanje in orientacijo.

Bohinjske gore

 

Stezica je po grebenčku tja do sedla med Babo in Monturo vsake toliko časa poniknila, s sedla pa je nakaj sto metrov nižje  že bodla v oči ”cesta”, po kateri prideš iz Komne do Krna, tako da  od sedla navzdol prosto po prešernu in edina stvar na katero je moral biti človek pozoren so bile  kakšne zarjavele sulice (ostanki prve vojne), ki so štrlele ven iz trave.

Za Lepočami

 

 

Na markirano pot sem uletela kakšno uro hoda pred Krnskim jezerom do katerega je bil pred povratkom v dolino ovinek seveda obvezen.

Planina Krnica

 

In seveda ob vsej lepoti, ki obdaja Bovec, mi nikakor ni bilo do odhoda. In ko sem zagledala svojo Judy priklenjeno za drevo ob šotoru sem rekla, no bejba, ajmo še malo u planine :-)  in sva šli dokler se je dalo – do planine Krnica (SK tura 105).

Cesta

 

 

 

Cesta je žal na škodo narave zdaj speljana vse do planine, česar v bistvu ne razumem, ker je planina videti zapuščena. Je pa res, da je ta konec že zaradi smučišč precej uničen.

Bovško

 

 

Razgled s planine pa seveda spet božanski. Soča je bila videti že bistrejša in gore ob njej tako lepe, da se je v trenutku porodila odločitev, da ostanem med njimi še eno noč .

Nad Bohinjem in nad Tržičem

Sem se pretekli vikend spet razgledala malce po še nepoznanem .

Lahko sem srce...

...

Povabilu k druženju v prelepih bohinjskih koncih, bi se težko odrekla. Koleno bo pač moralo zdržati počasi vse obremenitve, ki mu jih kanim še zadati. Zato sem se s simpatično Andrejino skupino podala na Raskovec.  

Prijateljska naveza

 

 

Precej brezpotno sta si zamislila tole turco. Že do planine Poljana je pot vsake toliko časa poniknila in prvič smo potem stopili na kot bi se reklo “pot” šele na grebenu.

Grapa

 

 

Po kafetariji Knez in preveliki domačnosti prebivalk planine smo se proti vrhu podali kar po grapi, ki pripelje na greben bohinjskih gora levo od Raskovca. Privoščili smo si oba, tako malega kot velikega.  

Kafetarija Knez

 

 

Navzdol pa se podali iz sedla med njima in prečili vse tja do melišča pod tavelikim, potem pa nekateri bolj nekateri manj jurišno po melišču navzdol praktično skoraj do planine.

Pa pravjo, da ne znam počivat

 

 

Kravcam se v popoldanski vročini ni dalo več premikat, tako da smo lahko pokafetkali in zadremali čist sproščeno. Za konec še skok v Bohinjca in dan se je zaključil z velikim D .

 

 

Opomba: fotke iz Raskovca so by Andreja&Jože, kej več pa enkrat v njuni galeriji

Skozi tunel

Hlad jutra sem v nedeljo prespala. Zato sem po vročini odsopihala po panoramski cesti pod Dobrčo proti Tržiču in se skozi Dolžanovo sotesko zapeljala vse tja do odcepa pred Medvodjem, kjer sem v nasprotju z večino bajkerjev zavila desno in počasi poganjala v strmine Konjščice, vse tja do planine Javornik – SK tura 15,

Bivše smučišče

 

ko sem se iz severne strani  premaknila čez sedlo Dol na južno stran in se pod stancami Bele peči spustila navzdol v Lom in zasluženi kavi naproti, ki jo je popestril še gasilski kreg .

Bela peč

In  tisti klanec nad Tržičem na poti domov, mi je bil popolnoma odveč.

Storžič

 

 

Ponuja pa tisti konec med Storžičem in Košuto kar nekaj variant in bajkat tja se kmalu spet odpravim.