Boudhanath
Ob obisku Kathmanduja človek ne more iti mimo dveh budističnih stup. Bodnath je ena največjih stup na svetu in je od leta 1979 proglašena za Unesco Word Heritage Site. Gre za eno redkih mest na svetu, kjer je Tibetanska kultura dovoljena in dostopna brez preganjanja. V okolici stupe se nahajajo samostani, ročne delavnice, v katerih izdelujejo maslene lučke, obredna trobila, thangke (slike, ki upoštevajo stroga pravila kompozicije in simbolizirajo vesolje in naravne sile) in molilne zastavice, Tibetanske bobne, pojoče skledčke, klobučke za lame in ostale stvari, ki so pomembne za budiste. V njeni bližini pa se nahaja tudi medicinski center v katerem se zdravi s tradicionalnimi tibetanskimi metodami, diagnozo pa se postavi na osnovi pulza in izgleda jezika, zdravila pa so himalajska zelišča. V preteklosti je bila stupa pomembna točka na trgovski poti med Lhaso in Kathmandujem. Preden so natovorili jake in se odpravili čez visoke himalajske prelaze, so tu Tibetanski trgovci zmolili za srečno pot.
...
Danes njeno bližino poseljujejo večinoma Tibetanski pribežniki, ki so zapustili Kitajsko po letu 1959 in Sherpe, ki so pravzaprav potomci Tibetanskih priseljencev iz 16 stoletja. Prva stupa naj bi bila postavljena tu že v 7 stoletju, ko se je tibetanski kralj Songtsen Gampo spreobrnil v budista. Prvotno stupo so v 14 stoletju uničili Mughalski osvajalci , tako da je bila današnja stupa zgrajena kasneje. Stupa je izdelana popolnoma proporcionalno in vsak njen del ima specifičen religiozen pomen. Oblika naj bi uprizarjala Buddho v sedečem molitvenem položaju oziroma predstavlja tridimenzionalno pomembne elemente budistične filozofije, ki opominjajo podanike na njihovi poti k razsvetljenju. V njeni okolici naj bi bila tudi posebna energija.
Swayambhunath
Ključni arhitekturni elementi so: Zemljo predstavlja najspodneješi štirikotni podstavek, pri večjih stupah je terasast. Štirje vogali predstavljajo štiri stanja uma in misli – ljubezen, sočutje, veselje in umirjenost. Nad njim je kupola, ki prestavlja pravzaprav na glavo obrnjen lonček riža, imenovana Kumbha (lonček) in simbolizira vodo. Vsako leto jo prebelijo in okrasijo z vzorcem iz rumene barve, ki predstavlja lotusove liste. Nad kupolo je kvadratast stolp imenovan harmika in simbolizira ogenj. Nanj so običajno na vseh štirih straneh narisane oči Buddhe. Na haramiko pa je postavljen koničast stolp (spirala), ki simbolizira zrak. Sestavljen je iz 13 nivojev, ki simbolizirajo trinajst nivojev skozi katere mora iti človek da doseže nirvano. Vrh stupe pa varuje dežnikast del, ki simbolizira nevideno.
Tibetanka
Budizem se je pojavil v 6 stoletju pred našim štetjem na severu Indije. Danes je ena izmed štirih najbolj razširjenih ver (več kot 100 milijonov vernikov). Za razliko od krščanstva, hinduizma in islama ne temelji na verovanju v višje bitje. Buddha ni nadnaravno bitje, niti bog, temveč človek, ki je našel odgovor najglobje dileme človekovega obstoja. Budizem ni zavezan nikakršni oblasti ustanov, gre le za zbirko svetih besedil, ki povzemajo načela in nadzore njegovega ustanovitelja. Tibetanski budizem je danes prisoten predvsem v Indiji, Nepalu, Butanu, kjer je tudi uradna vera, Mongoliji in Rusiji.
rezbarije
Veliko starodavnih stup je bilo zgrajenih z namenom hranjenja posmrtnih ostankov in po nekaterih trditvah naj bi se v Bodhnathu nahajal del kosti samega Siddharte Gautma – Buddhe. Pravijo da naj bi stupe v bližnjo okolico prinašale blagostanje in harmonijo in naj bi jo varovale pred naravnimi nesrečami. Okrog stupe je 108 manjših podob Dhyani Buddha Amitabha, 108 je namreč srečno število v Tibetanski kulturi. V njeno bližino pa so skozi leta tibetanski pribežniki postavili kar nekaj samostanov oziroma gomp. V Tsamchen Gompi se nahaja kip Maitreya – Future Buddha. Veliko Shechen Tennyi Dargyeling Gompo je ustanovil slavni Nyingmapa lama Dilgo Khyentse Rinpoche kot nadomestek v Tibetu uničene Shechen Gompe. V njeno okrilje spada tudi Tseringova šola umetnosti, v kateri izdelujejo prekrasne budistične predmete.
...
Po invaziji Kitajske naj bi v Tibetu od 6000 Tibetanskih samostanov ostalo le še okrog 50. Večje in pomembnejše so zgradili v azilu. Pred invazijo naj bi kar pol milijona nun in duhovnikov živelo v samostanih, kar je predstavljalo okrog deset odstotkov takratne populacije. Skoraj vsaka družina je imela enega člana med njimi. Njihov dan je običajno sestavljen iz dveurnih jutranjih molitev, med katerimi spijejo masleni čaj, tem sledijo debate do kosila. Ob 16ih pa sledi druga molitvena serija in večerna debata in vmesne molitve. Namreč po budhovem izreku naj bi njegove tekste ne vzeli za pribite, ampak naj bi o njih razmišljali in debatirali. Tako da te debate vpodbujajo iskanje logičinih vzrokov in razne kritične analize. Pogosto gre za »psihološke boje« in se na ta način tudi preveri znanje. Njihova diploma se imenuje »gesha« in je ekvivalentna doktoratu iz filozofije. Študij traja 15 let.
Molitev
Tibetanska kultura se močno razlikuje od novodobne, ker je namesto na zunanji razvoj fokusirana na notranji razvoj. Tudi umetniki so večinoma anonimni in svoje sposobnosti tiho prenašajo naprej. V samostanih živijo zelo preprosto in skromno. Oblačila so oranžno rumena, njihove obrite glave pa simbolizirajo odpoved vezi zaradi zunanjega izgleda in običajnega udobja.
Mlinčki
Po arhitekturi so samostani podobni Tibetanskim kraljevim palačam. Verski simboli so pritrjeni na streho, velika vrata so svetlo pobarvana in obrobljena z zlato barvo. Nasploh se v budizmu uporablja le pet tradicionalnih barv: modro, belo, zeleno, rumeno in rdečo. Samostani so zgrajeni z namenom učenja. Tudi v samostanih je povsod prezentirana simbolika Tibetanskega budizma. Osrednji molilni prostor oziroma dvorana je srce samostana in je okrašena z zahtevnimi freskami in thangkami, ki upodabljajo budistična božanstva. V osredju pa se nahajajo kipci Bude in njegovih razsvetljencev. Na oltarju se vedno nahaja polno daritev, vključno z maslenimi svečkami in sedmimi čašami vode. Pred samostanom pa se običajno nahajajo molilni mlinčki na katerih je napisana mantra: »om mani padme hum« (praise to the jewel in the lotus). To mantro najdemo tudi na molilnih zastavicah. Buddha se od svojih razsvetljencev, ki so v nasprotju z njim pogosto okrašeni s kronami dragulji, razlikuje kar po 32 znakih prepoznavnosti (pika med očmi, pramen nad lasmi,…). Sedi prekrižanih nog na lotusovem cvetu, njegovi lasje so temno mogdri, okrog glave ima razsvetleni krog, v levi roki drži čašo stvarstva in se z desno roko dotika tal.
Samostan
Druga stupa pa se imenuje Swayambhunath oziroma tudi Opičji tempelj. Nahaja se na gričku v bližini centralenga Thamela. Vendar se okrog nje nahaja tudi mnogo hindujskih simbolizmov. Do nje se lahko povzpnemo po strmih stopnicah, vendar je trud vreden, če ne drugega že zaradi lepega pogleda na mesto. Stopnice za vzhodni strani je zgradil King Pratap Mala v 17 stoletju in jih danes z obeh strani obdajajo ulični prodajalci tibetanskih religioznih izdelkov, okoli katerih skačejo opice. Po legendi naj bi Kathmandujsko dolino pokrivalo jezero iz katerega naj bi gledal ven samo ta grič, na katerem je sedaj stupa. Pravzaprav swayambhu pomeni »self-arisen«. Tudi tu naj bi stupa stala že v 5 stoletju in tudi to naj bi uničili Mughalski osvajalci, ki so v njej iskali zlato.
Anantapura Temple
Tudi ta stupa je zgrajena po omenjenih pravilih in tudi z nje na vse strani neba gledajo Buddhine oči. Ukrivljena črta narisana pod očmi, ki naj bi predstavljala Buddhin nos je pravzaprav Nepalsko število ek – ena in simbolizira enotnost. Nad očmi pa je še tretje oko, ki predstavlja notranjost oziroma duhovnost Buddhe. V njeni bližini se nahaja tudi muzej in razni budistični in nepalski templji.
Nekaj fotk Boudhanatha in Swayambhunatha je še v galeriji.
Podatki so večinom iz raznih Lonely Planetov.
