- Ama Dablam
Seveda mi kaj drugega kot Ama Dablam lodge niti ne bi mogli priporočiti…tisti Španci, ki so me vabili zraven na Island Peak in s katerimi mogoče naslednje leto naredimo eno tako skupno večnacionalno odpravo – Club Alpino Ama Dablam. Iz Čukunga do Dingbočeja sem šla v družbi še enega španca, potem pa so se najine poti razcepile. Jaz sem morala počasi odviti proti Lukli, Joan pa je nadaljeval proti Lobučeju in čez ChoLa. Potem je šlo prehitro. Ob dveh sem že srebala juho na soncu pred lodgom v Devučeju. Da je konec novembra tu bolj malo obiskovalcev, mi je postalo jasno do večera. Namreč bila sem edina duša, ki se je odločila noč prespati v tem lodgu.
...
Se pa z uzretjem tegale plakata v njegovi jedilnici, zgodba o domačih junakih še ni končala.
Potem ko sem se s polnim želodcem in knjigo udobno namestila v bližino pečke, se mi je pridružil lastnik lodga Sonam. Misleč, da mi je dolgčas, se je s kitaro preselil iz kuhinje v jedilnico. Med brenkanjem in brundanjem raznih starih rokerskih komadov, sva ugotovila, da se je s Slovenci srečal že večkrat. Sploh njegov oče, ki je sodeloval pri več slovenskih odpravah v Himalaji. V kuhinji se še vedno nahaja en moder sod iz odprave na Manaslu, ki danes služi povsem drugim namenom. Potem sva govorila še o njegovi kitari, o teh krajih pred desetletji in o naših življenjih. Pa o rocku, o Beatlih, Gansih, U2, o koncertih, skratka predvsem o muzki in ob tem brenkala in brundala. Pozno v noč.
Legendarni sod
:))
Bil je še en tak lep večer, tam nekje med najvišjimi gorami sveta.
