Sredi prejšnega tedna me preseneti klic, ki na dan zbeza spomine. Spomine na dijaške dni. Študentskih žal nisem doživela. Namreč edina možnost doštudiranja v tistih časih, ko so razni tozdi in sozdi izginjali po tekočem traku, je bila ob delu. Bremeniti starše dlje kot do polnoletnosti pri nas ni šlo. Pa nič zato, v pokojninsko, socialno, zdravstveno in še kakšno blagajno sem do sedaj odvedla že več kot 200 krat 54% svojega mesečnega zaslužka. In tako še nadaljnih 30 let…
Da čredni nagon pri meni ni močno razvit, sem spoznala že v srednji šoli. Biti v razredu z 33 dekleti mi ravno ni bilo v neko veselje. Kot hčeri kmečkih staršev mi tudi pojem učenje vse tja do prvega srednješolskega cveka ni bil znan. In hvala bogu je ta cvek uletel že v prvi konferenci prvega letnika. In potem smo se nadaljna štiri leta pač učili, večino brezveznarij na pamet, tam kjer se je uporabljala logika, pa je šlo brez večjih naporov. In kljub visoki izobrazbi, ekonomist nisem nikoli bila in nikoli ne bom. To dokazuje mnogo nespametnih odločitev, kot desetletno investiranje v tujo lastnino in zakreditiranje za lastno, ko so bile cene stanovanj tako visoke, kot verjetno ne bodo nikoli več. Torej skladno s sistemom, se je bilo treba pri 14-ih ustrezno usmeriti in odločiti s čim si boš v življenju služil. In ekonomisti so bili takrat in še nekaj časa potem najbolj iskani ”poklic”-anci.
Smo se pa iz črede izluščile tri. Ena precej energična, podivjana, z nepojenjajočim naborom ciljev in idej, ena precej nesamozavestna, dobrodušno naivna in na račun lepote mnogo nevoščljivosti deležna in ena flegmatična, nekomplikatorska in precej samozadostna. Moj individualizem je sekal že takrat s polno paro na površje. In imele smo se fajn. In v bistvu nismo bile nič drugačne od ostalih. Tudi me smo z vseh zornih kotov obdelovale nasprotni spol, se trudile izgledati starejše, se počasi preobražale v dekleta, se ubadale z (ne)pravičnostjo učiteljev ter trenutno modo in ponudbo ličil. Popoldneve ali dopoldneve (odvisno od turnusa) smo preživljale Pod Lipco in marsikatero jutro smo dočakale v bizoviškem Liu ali pa tivolski Palmi. Ostala dekleta nas niso marala in še danes pravzaprav ne vem zakaj, saj smo bile popolnoma “neškodljive”. Edina stvar, ki smo jo bojkotirale so bile prepogoste rojstnodnevne zabave, sluzasta obdarovanja učiteljic, ter vse ostale vrste ritolizništva. In še danes ne razumem, zakaj ljudi moti, če jih pustiš pri miru 
. Za konec smo heh namesto na maturanski ples odšle raje same žurirat v Portorož. In starši nam tega ne bodo nikoli oprostili .
Potem smo šle. Vsaka svojo pot. Pogostost srečanj je padala sorazmerno z oddaljenostjo dni, ko smo skupaj korakale po Prešernovi. In po dolgem času klic. Kar nekaj dni sem si glavo belila z vprašanjem “zakaj?”. Odgovora ne bo. Sva z Janjo zaključili včeraj, ko sva na svežem grobu tam nekje na Notranjskem prižgali vsaka svojo svečko v slovo in se po več kot desetletju spet videli. Mojce ne bova videli.
Nikoli več.
