Rehabilitacija štiri mesece po …

Se mi zadnje tedne prevečkrat dogaja, da na vprašanje: “Kako ti gre?” ne uspem izustit nič drugega kot kratki: “V redu!”. In pol je to tkole ;-) .

Vsekakor je dolgo pričakovani in pravzaprav edini po odhodu iz bolnišnice(če izvzamem tisto naključno srečanje v čateških) kontrolni pregled pri ortopedu presenetil s suverenostjo. Če samo pomislim na sotrpina drugačne sreče, ki pravi zase, da je kot kamela, namreč kontrole ima vsake tri tedne in te vsakič vključujejo punktiranje vode iz kolena. Šejkanje mojega kolena po dobrih štirih mesecih je najprej zvabilo velik nasmeh na obraz kirurga, besedni komentar o stabilnosti, ki je sledil, pa potem še večjega na mojega. No temu je sledilo še nekaj besed o postopnem vračanju k športu in nekaj o previdnosti tja do devetega meseca po operaciji. Ujela sem pa nekaj tudi o novemberskem smučanju . In ker ni prav nobene potrebe po še kakšni kontroli, sva zaključila z “nasvidenje februarja drugo leto”, ko naj bi mi odstranili še železje.

In ker je šihtanja in vozjakanja čist tumač, pa vreme prestabilno in prevroče za fitnsiranje, se trudim preventilirati vsak dan kar z/na domačem gorenjskem zraku. Pretekli teden sem se tudi končno malce podražila z gorami.

V ponedeljek na poti domov je šel tok misli nekako takole. Če je bil Viševnik zadnja obiskana “gora” (ok, Kranjsko izvzemam),

Zimski Viševnik

Poletni Viševnik

pa naj bo še prva. Tisto o previdnosti pač povezujem z poznavanjem. V torek sem požela pohvalo (glede preudarnosti ) dveh bajkerjev, ki sta me na sedlu Jecola spraševala po stanju kolovoza proti Sv. Petru in sem jima potem morala razložiti, kako mi to letos ni znano, ker se vračam kar nazaj v Završnico. No dolgočasen spust tokrat ni bil, sem vmes potrenirala še menjavo zračnice. Sredin večer je minil ob tekanju ob Savi po t.i. poti “čez tri mostove” in prepričevanju same sebe, da je itak bolelo že pred operacijo. Četrtek je postregel z žalostno novico in zato je bil nočni sprehod do Valvazorja hlipajoč. Petkova vročina pa ni vzpodbudila nikakršne želje po klancih, le po ohladitvi v Blejcu med bajkanjem po Deželi. Sobotono deževje je bilo zato carsko. Kako je sedla tista umiritev in jutranji spanec. Ampak okrog enih me je sonce vseeno zvabilo do Robleka. Sem pa potem navzdol s tistimi tisoči višincev, kolikor znese do Drage, zaradi bližajoče nevihte opravila skoraj tako hitro, kot v dobrih starih časih.   Nedeljske aktivnosti pa nikakor niso prinesle željene utrujenosti. Najprej sem odbajkala iz Bohinjske Bistrice mimo Srednje vasi in Uskovnice do Zajamnikov in potegnila do Mrzlega in se mimo zelenih Gorjuških travnikov spustila nazaj v Bistrico. Ob pitju kave sem razmišljala,  da mi še kar ni za počivanje in zato odbajkala še na Sorško. Pri Litostrojski sem pojedla pol Milke in počakala na slovo sonca. In v nov teden vstopila enako naspidirana   , z vedno pogostejšim razmišljanjem o gorah in vesela, ker za julij še nisem plačala mesečne fitnes karte.

Skratka, mi gre! Ne v redu! Odlično !