Ponovna aktivacija

Pretekli teden sploh ni bil slab, kot bi lahko pričakoval človek, ki več ni navajen zgodaj vsatjati in ki že nekaj mesecev ni uporabljal maskare.

Dan pred dnevom D sem še čist na izi od doma odbajkala na Pokljuko. Ker se da pri Mrzlem dotočit in ker je bilo do noči še kar nekaj, sem s svojo Judy v Goreljeku odvila na makedam in se ob kruzanju mimo planine Jelje – Konjske doline – Zajamnikov – Praptrotnice – Rudnega polja – Kucmanove konte – planine Javornik – Kranjske doline seznanila še z nekaterimi pokljuškimi zanimivostmi.

In zato prijetno utrujena naslednji dan štartala v stari ritem. Še preden se je kompjuter odmrznil in so mi reaktivirali vsa gesla, sem že čutila, da je med štuki zavel nek optimizem. Da šok ob prehodu na povečano stolčkanje ne bi bil prehud, sem se popoldne spet spravila na bajk in potegnila do Vodiške.

Naslednja dva popoldneva sem namenila nekaterim od druženj, za katere se mi je zadnje mesece Ljubljana zdela predaleč in kvadricepsu samo desne noge. In presenečena ugotovila, da je fitnes sredi junija ob 18-ih popolnoma nabit. Če bi hotela vmes naredit še kakšno vajo za roke, bi morala stati v vrsti. Tiste dečke iz štepanjca, ki so švicali zaradi želje po kazanju mišic na plaži še  razumem, ne razumem pa modelov, ki se ob neposredni bližini Golovca in PST-ja spravijo na tekač v zatohlo in vročo dvorano. In še plačajo za tovrstno uživancijo.

Zadnji delovni dan sem sicer nekoliko skrajšala, je bila pa vožnja do Radolce toliko daljša . Tako, da sem popoldne namesto v Bavšco odbajkala samo pod Stol in se pri spustu iz Potoške soočala s strahovi, ki jih še vedno predstavljajo naklonine nad 10% in razrite ceste.

Vikend je minil kot v dobrih starih časih. V soboto po urejanju stvari za katere med delavniki zmanjka časa, me je spet potegnilo nekaj na Pokljuko, samo da sem tokrat odbajkala iz Bistrice in potem po makedamu iz Srednje vasi. Carsko. Cesta je zaradi sanacije plazu zaprta, tako da sem v popolni samoti uživala vse tja do Uskovnice. Pa tudi naprej mimo Zajamnikov in pri vračanju čez Gorjuše ni bilo gužve . Kot je ni nikoli na Jelovici, po kateri sem kruzala naslednji dan. Prvo pavzo sem naredila zaradi razgleda pod Vršan vrhom, drugo malce daljšo pa na Selški planini. Z kuhanjem se ta dan nisem ukvarjala, sem se na poti domov najedla sladoleda. In ker sem zvečer zaradi vsega tega vrtenja padal podvomila v sposobnost daljšega korakanja, sem se pustila ujeti noči na Bledu. Žal so se tudi tokrat poskusi tekanja končali z bolečino.

In naslednje tri mesece bo še pestro. Da ne bo lahko že tako vem. Po šestih mesecih naj bi se namreč lahko brez omejitev vrnila k športu. S tem, da še ne znam/ne morem laufat, hodit navzdol, bajkat v stoje  in še kaj se bo s širjenjem športnega repertoarja našlo. Verjetno bom pa letos edini bajker, ki bo iskal večje težavnosti za navzgor in čim manjše oz. nikakršnih za navzdol.