Multišportna nedelja

Potem ko sem v petek bežala pred dežnimi kapljicami in se na koncu sprijaznila s mavričastim nebom in krogom okrog Blejca, sem soboto hotela začeti nekoliko bolj veliko potezno in se kljub sivemu nebu za menoj odpravila z bajkom na Dobrčo, vendar bila že v Begnah namočena in se prav nič veliko potezno obrnila nazaj in šele pozno popoldan zbrala spet voljo, ki pa me je končno nagradila z uzrtjem modrega neba in prijaznim klepetom pri Koči.

Zato sem nedeljo vzela precej za rezervo z obetanjem popoldanskih neviht in sem se do Bohna raje pripeljala z avtom in od tam odbajkala do Pokljuških planin. Turco sem opravila ravno dovolj zgodaj, da mi ni preveč teklo in da me ni prašilo, in dovolj zgodaj, da sem izkoristila pisano druščino Matičarjev in izvedla še preizkus stabilnosti moje v plezalke obute “bolane” noge na belvijevi skali. Okrog enih pa nas je vroča kugla le spodbudila k hlajenju. Vendar se športni intuziazem ni končal na brisači, se je blo treba seznanit še z veščinami veslanja. Kar zafrknjeno početje. Čoln nikakor ni enostavno vodljiv. Na momente je izgledal celo popolnoma nevodljiv.

Ampak smo vidl, da se da. Lebanovi 3-je so pokazali, da se da z njim priveslat vsaj do Bistrice in da izzivov ne bo nikoli zmanjkalo.