Preteklo soboto smo se v hribih pritoževali nad mrazom, to pa nad vročino. Po razmočeni čofti smo se vseeno povzpeli po grapi med Ledinskim vrhom in Veliko Babo, vendar nas je okoliško plazenje hitro odvrnilo od sestopanja proti Ledinam, tako da smo jo po najkrajši možni poti = po grapi odmaširali navzdol. Tokrat se nam je upajoč na manj ugrezanja kot v Štubajih, kjer smo se zadnjič potepali skupaj, spet pridružil uživač z Vertikale. Naše počutje je tako spet krasno ubesedinjeno na Lebanovem, fotoreportirano pa na Leberjevem.
Naslednja dneva sta bila dosti manj psihotična. V nedeljo sva po dolgem času spet z bejbo, s katero sva se pred nekaj leti skupaj odpravili učit alpinizma…heh takrat še pod budnim očesom EnXeNa, odprli letošnjo frikovsko sezono in obujali spomine na začetniško vnemo, ko sva se z ravnokar kupljenim štrikom odpravili frikat neozirajoč na vreme in dve uri potem vedrili nekje v gozdu pod Vipavskimi stenami, z mislijo: “sej bo nehalo, pol bova pa lohk plezale”. Tokrat nisva porabili pol dneva zato, da sva našli prav sektor, kot nekoč v Glinščici, sva pa porabili precej časa, da sva našli s soncem obsijano teraso nekje na poti med Vranskim in Ljubljano, da sva lahko zaključili kot včasih…s pivom in kavo in ob tem žalostno ugotavljali, da je težavnost plezanega še kar ista.
V ponedeljek pa sem z bajkom po več kot letu spet sklenila tisti ničkolikokrat prevoženi krog po hribčkih in dolincah, kjer sem domovala, preden me je odneslo na Gorensk, bolj ali manj nesrečnih 13 let svojga lajfa. In ugotovila, da razen 3 km-jev asfalta in nekaj zidovja ni nič novega. Oblajali so me še vedno isti hišni čuvaji, pri Štamcarjih je še vedno parkiran fičko in edino oviro na poti predstavljajo spuščene kokoši. Ko se vonjave gozda menjanjo z vonjem sveže pognojenih njiv, šum potoka z ropotajočimi in z vejami natovorjenimi traktorji, ko ptičje petje preglasijo zvonovi iz po hribčkih nametanih cerkva in ko se šum vetra menja z brnenjem motorne žage. Krog Besnica – Janče – Štanga – Trebeljevo – Prežganje sem sicer zadovoljna z ugotovitvijo, da klanci sploh niso več strmi, sklenila na hribčku, kjer so me pred mnooooogimi leti nesli h krstu in ob spomeniku z napisom Dragarjevi zaključila z obujanjem spominov. In se spustila novim dogodivščinam naproti, da se bo v prihodnosti česa spominjati.
