Kulturni praznik bi bilo potrebno preimenovati v športni. Ja, kdor ne smuča ni Slovenc, drži. In se seveda tudi na kulturni dan ne obnaša kulturno. Miniaturni boji kart željnih pred blagajno, razna prerivanja, odrivanja med na gondulo čakajočimi, piksne laškega in uniona na progi, smrad po alkoholu v gonduli, potem pa nebrzdano divjanje po smučini, ki ga hvala bogu večina zaključi do opoldneva pred oštarijo. In človek bi mislil, da glede na za malčke ne ravno primerno višarsko progo, ki jim za razliko od italijanskih, v petek ni bilo treba v šolo, pri sosedih res ne bo drenjanja. Mistejka. In zato, sicer spet ne prav kulturno početje, in vsekakor ne v veselje zeleniških ratragistov, tik preden se je petek prevesil v soboto, ob svetlobi čelne svetilke, sprehod s smučmi in pancarji na ramah in spust s Triangla, povrne dobro razpoloženje.
Za zaključek tega podaljšanega vikenda pa z željo po toploti in neledenih poteh proti morju. Tokrat v avto ne vržem štrik, ampak bajk. Ker je po vipavskem vleklo in ker sem še čist “neubajkana”, jo mahnem po opisu iz SK (Paternujeve Strme kolesnice) na Slavnik. Cesta proti koči na vrhu je ravno dovolj razrita, da se je večina 4-kolesnikov ne posluži, in tudi sicer razen dveh jahačev in mrzlega vetra, ni nihče pripihal za mano. Počitek na vrhu je bil zaradi vetra zelo miniaturen. In šele luštna singelca, ki se počasi spušča proti Prešnici, je narisala veselje na obraz. Vsekakor najlepši del ture, ki ga je mnogo prehitro konec. V zavetrju osamljenega lovskega doma počakam še na sončni zahod, zaradi česar se potem vse tja do Loma ne uspem segreti. Coffee to go, gretje na ful in res ne privlečem več bajka iz kleti, dokler ne bo vsaj 15 nad nulo. Hja, si nekako ne verjamem.
