Neprav čas

Spet en dan, ko se izgubljaš v iskanju tistega nekaj, kar bi dalo dnevu smisel in ko se trudiš in trudiš najti lepoto, če ne drugje pa vsaj v padajoči kapljici vode…
“Naš” čas. Čas, ko je osrednja novica dneva polžek in kakšna skrajno butasta izjava izvoljenega predstavnika naroda. Čas neprestanega posiljevanja z ponujanjem nepotrebnega na eni strani, na drugi pa še vedno zgodbe tistih na skrajnem robu preživetja. Ej, ej, ej, bi zamigal z glavo tisti preprost vendar nasmejan taksist iz Huaraza. Čas, ko v množici živečih težko najdeš nekoga, ki ga lahko zares spoštuješ. So res vsi “veliki” izginili s preteklostjo? Čas v katerem so gala večerje na Brdu pomembnejše kot subvencioniranje obnovljivih virov energije. Ko je glavna okupacija posameznika izključno tista s samim seboj. Torej čas modnih cunjic, umetnih nohtov, silikona, parfumov, namišljenih bolezni, alergij in depresij. Čas pehanja za čim lepše zvenečimi nazivi in čimdražjimi snobovskimi igračkami in do potankosti zrežiranimi potovalnimi programi. Čas nonstopnega bojevanja z odvečnimi kilogrami, čas obsedenosti z mladostnim in lepim izgledom, čas v nulo prerazporejenega zaslužka in vsesplošnega zakreditiranja. Čas igranja popolnih razmerij, navidezne sreče in čas puhlih pesmic. Čas, v katerem ni več presenečenj in ni več  iskrenosti.
In predvsem čas, v katerem nam ga vseskozi primanjkuje. Časa. Tistega za prave stvari.
In zakaj imam občutek, da nimam izbire? In da se izgubljam že v definiranju tistega pravega in lepega?
Ja, v hribih pa sneži.