Končno spet en vsaj malček z “plezanjem” obarvan vikend 
Najprej malce pikrosti. Glede opevane blaginje in gospodarske rasti. Vprašam: Kaj? A ste zihr? Slovensko gospodarstvo je po mojih izkušnjah daleč od bleščečega. Če morš skakat kt zmešan, da kupcu z visokim dolgom, v istem trenutku ko je spraskal in nakazal ravno za dva kamiona keša, zrihtaš nova dva kamiona. In daleč od tega, da bi bil to osamljen primer.
In potem prideš v Mlačco eno uro za ostalimi. Že ob prvem piku odmisliš. Mine tudi trema, ki jo imaš tko zaradi družbe dveh prekaljenih matičarjev kot zaradi dveletne pavze. Samo uživaš. V vsem. V pikanju oziroma bolj tolčenju. V gledanju ostalih. Tudi v igri umetne svetlobe in ledenih skulptur. In tudi v dežju. In sploh potem ob kuhancu začinjenim z zgodbami iz šraufovih časov.
Dan zaključim z upanjem, da se mraz še vrne.
V nedeljo pa v matičarsko-vertikalski zasedbi spoznavanju še ene umetno narejene plezalske stene naproti. Tokrat k sosedom. Celovška stena je navdušila z višino, koži prijaznimi oprimki, s težavnostjo definiranimi smercami in gostoto vpetih sistemov. Prednost te “arene” je pa predvsem v tem, da tam lahko za nekaj ojrov pleza vsak in kolikor časa hoče. Da smo plezajoč narod je potrdila številčnost naših, in samo pozoren skrbnik, ki je prijazno opozarjal ob vsakem neskladju z napisanimi pravili, nam je dal čutiti, da se nahajamo v pedantni Österreich. Nadomestek plezališča ob deževnih dneh.
In nedeljo zaključim z željo po pomladi. Ampak vseeno naj bo prej še taprava ZIMAAAAA!
