Pod 800 jesen, nad zima

Spet popoldanski Roblek. Pač bližnji “playground”. Nekako mi vedno uspe na tej dveurni poti razvrstiti dogodke preteklih ur na tiste vredne nadaljnih razmišljanj in na tiste, ki jih razprši že prvi veterc v dolini Drage. In potem ob zvokih žuborečega potoka in šelestečega listja hodim, mislim in uživam. In včeraj sem ga doživljala čisto prvobitno očarana nad prehodom iz jesenske pravljice pod Planinco do čisto prave zime višje. Prehod je bil zaradi neustrezne oprave tudi precej čuten. Nad 1300 metri je bilo potrebno zagaziti v 20 cm snega in kljub tekaškim hlačam, ki nikakor niso uspele zadržati prodiranja snega v notranjost superg, mi ni padlo na pamet, da bi bilo lažje obrniti se. V spomin sem si priklicala februarsko pot na tavelko Martuljško Ponco in tamkajšno višino snega. Takrat sem izražala sama pri sebi občudovanje tistim, ki prvi zagazijo in tako nakažejo in olajšajo pot vsem sledečim. Zagotovo gre za romantične trmnjake, lokalce, ki dobro poznajo pot. Tokrat sem čisto rahlo izražala občudovanje sebi. In nesmiselnost svoje tekaške napravljenosti, sem osmislila s tekom navzdol, najprej po mehkobi snega, kasneje pa po mehkobi odpadlega listja. Yeaaah, zima prihaja.