Kathmandujski stupi – Boudhanath in Swayambhunath

Boudhanath

Ob obisku Kathmanduja človek ne more iti mimo dveh budističnih stup. Bodnath  je ena največjih stup na svetu in je od leta 1979 proglašena za Unesco Word Heritage Site. Gre za eno redkih mest na svetu, kjer je Tibetanska kultura dovoljena in dostopna brez preganjanja. V okolici stupe se nahajajo samostani, ročne delavnice, v katerih izdelujejo maslene lučke, obredna trobila, thangke (slike, ki upoštevajo stroga pravila kompozicije in simbolizirajo vesolje in naravne sile) in molilne zastavice, Tibetanske bobne, pojoče skledčke, klobučke za lame in ostale stvari, ki so pomembne za budiste. V njeni bližini pa se nahaja tudi medicinski center v katerem se zdravi s tradicionalnimi tibetanskimi metodami, diagnozo pa se postavi na osnovi pulza in izgleda jezika, zdravila pa so himalajska zelišča. V preteklosti je bila stupa pomembna točka na trgovski poti med Lhaso in Kathmandujem. Preden so natovorili jake in se odpravili čez visoke himalajske prelaze, so tu Tibetanski trgovci zmolili za srečno pot.

...

Danes njeno bližino poseljujejo večinoma Tibetanski pribežniki, ki so zapustili Kitajsko po letu 1959 in Sherpe, ki so pravzaprav potomci Tibetanskih priseljencev iz 16 stoletja. Prva stupa naj bi bila postavljena tu že v 7 stoletju, ko se je tibetanski kralj Songtsen Gampo spreobrnil v budista. Prvotno stupo so v 14 stoletju uničili Mughalski osvajalci , tako da je bila današnja stupa zgrajena kasneje. Stupa je izdelana popolnoma proporcionalno in vsak njen del ima specifičen religiozen pomen. Oblika naj bi uprizarjala Buddho v sedečem molitvenem položaju oziroma predstavlja tridimenzionalno pomembne elemente budistične filozofije, ki opominjajo podanike na njihovi poti k razsvetljenju. V njeni okolici naj bi bila tudi posebna energija.

Swayambhunath

Ključni arhitekturni elementi so: Zemljo predstavlja najspodneješi štirikotni podstavek, pri večjih stupah je terasast. Štirje vogali predstavljajo štiri stanja uma in misli – ljubezen, sočutje, veselje in umirjenost. Nad njim je kupola, ki prestavlja pravzaprav na glavo obrnjen lonček riža, imenovana Kumbha (lonček) in simbolizira vodo. Vsako leto jo prebelijo in okrasijo z vzorcem iz rumene barve, ki predstavlja lotusove liste. Nad kupolo je kvadratast stolp imenovan harmika in simbolizira ogenj. Nanj so običajno na vseh štirih straneh narisane oči Buddhe. Na haramiko pa je postavljen koničast stolp (spirala), ki simbolizira zrak. Sestavljen je iz 13 nivojev, ki simbolizirajo trinajst nivojev skozi katere mora iti človek da doseže nirvano. Vrh stupe pa varuje dežnikast del, ki simbolizira nevideno.

Tibetanka

Budizem se je pojavil v 6 stoletju pred našim štetjem na severu Indije. Danes je ena izmed štirih najbolj razširjenih ver (več kot 100 milijonov vernikov). Za razliko od krščanstva, hinduizma in islama ne temelji na verovanju v višje bitje. Buddha ni nadnaravno bitje, niti bog, temveč človek, ki je našel odgovor najglobje dileme človekovega obstoja. Budizem ni zavezan nikakršni oblasti ustanov, gre le za zbirko svetih besedil, ki povzemajo načela in nadzore njegovega ustanovitelja. Tibetanski budizem je danes prisoten predvsem v Indiji, Nepalu, Butanu, kjer je tudi uradna vera, Mongoliji in Rusiji.

rezbarije

Veliko starodavnih stup je bilo zgrajenih z namenom hranjenja posmrtnih ostankov in po nekaterih trditvah naj bi se v Bodhnathu nahajal del kosti samega Siddharte Gautma – Buddhe. Pravijo da naj bi stupe v bližnjo okolico prinašale blagostanje in harmonijo in naj bi jo varovale pred naravnimi nesrečami. Okrog stupe je 108 manjših podob Dhyani Buddha Amitabha, 108 je namreč srečno število v Tibetanski kulturi. V njeno bližino pa so skozi leta tibetanski pribežniki postavili kar nekaj samostanov oziroma gomp. V Tsamchen Gompi se nahaja kip Maitreya – Future Buddha. Veliko Shechen Tennyi Dargyeling Gompo je ustanovil slavni Nyingmapa lama Dilgo Khyentse Rinpoche kot nadomestek v Tibetu uničene Shechen Gompe. V njeno okrilje spada tudi Tseringova šola umetnosti, v kateri izdelujejo prekrasne budistične predmete.

...

Po invaziji Kitajske naj bi v Tibetu od 6000 Tibetanskih samostanov ostalo le še okrog 50. Večje in pomembnejše so zgradili v azilu. Pred invazijo naj bi kar pol milijona nun in duhovnikov živelo v samostanih, kar je predstavljalo okrog deset odstotkov takratne populacije. Skoraj vsaka družina je imela enega člana med njimi. Njihov dan je običajno sestavljen iz dveurnih jutranjih molitev, med katerimi spijejo masleni čaj, tem sledijo debate do kosila. Ob 16ih pa sledi druga molitvena serija in večerna debata in vmesne molitve. Namreč po budhovem izreku naj bi njegove tekste ne vzeli za pribite, ampak naj bi o njih razmišljali in debatirali. Tako da te debate vpodbujajo iskanje logičinih vzrokov in razne kritične analize. Pogosto gre za »psihološke boje« in se na ta način tudi preveri znanje. Njihova diploma se imenuje »gesha« in je ekvivalentna doktoratu iz filozofije. Študij traja 15 let.

Molitev

Tibetanska kultura se močno razlikuje od novodobne, ker je namesto na zunanji razvoj fokusirana na notranji razvoj. Tudi umetniki so večinoma anonimni in svoje sposobnosti tiho prenašajo naprej. V samostanih živijo zelo preprosto in skromno. Oblačila so oranžno rumena, njihove obrite glave pa simbolizirajo odpoved vezi zaradi zunanjega izgleda in običajnega udobja.

Mlinčki

Po arhitekturi so samostani podobni Tibetanskim kraljevim palačam. Verski simboli so pritrjeni na streho, velika vrata so svetlo pobarvana in obrobljena z zlato barvo. Nasploh se v budizmu uporablja le pet tradicionalnih barv: modro, belo, zeleno, rumeno in rdečo. Samostani so zgrajeni z namenom učenja. Tudi v samostanih je povsod prezentirana simbolika Tibetanskega budizma. Osrednji molilni prostor oziroma dvorana je srce samostana in je okrašena z zahtevnimi freskami in thangkami, ki upodabljajo budistična božanstva. V osredju pa se nahajajo kipci Bude in njegovih razsvetljencev. Na oltarju se vedno nahaja polno daritev, vključno z maslenimi svečkami in sedmimi čašami vode. Pred samostanom pa se običajno nahajajo molilni mlinčki na katerih je napisana mantra: »om mani padme hum« (praise to the jewel in the lotus). To mantro najdemo tudi na molilnih zastavicah. Buddha se od svojih razsvetljencev, ki so v nasprotju z njim pogosto okrašeni s kronami dragulji, razlikuje kar po 32 znakih prepoznavnosti (pika med očmi, pramen nad lasmi,…). Sedi prekrižanih nog na lotusovem cvetu, njegovi lasje so temno mogdri, okrog glave ima razsvetleni krog, v levi roki drži čašo stvarstva in se z desno roko dotika tal.

Samostan

Druga stupa pa se imenuje Swayambhunath oziroma tudi Opičji tempelj. Nahaja se na gričku v bližini centralenga Thamela. Vendar se okrog nje nahaja tudi mnogo hindujskih simbolizmov. Do nje se lahko povzpnemo po strmih stopnicah, vendar je trud vreden, če ne drugega že zaradi lepega pogleda na mesto. Stopnice za vzhodni strani je zgradil King Pratap Mala v 17 stoletju in jih danes z obeh strani obdajajo ulični prodajalci tibetanskih religioznih izdelkov, okoli katerih skačejo opice. Po legendi naj bi Kathmandujsko dolino pokrivalo jezero iz katerega naj bi gledal ven samo ta grič, na katerem je sedaj stupa. Pravzaprav swayambhu pomeni »self-arisen«. Tudi tu naj bi stupa stala že v 5 stoletju in tudi to naj bi uničili Mughalski osvajalci, ki so v njej iskali zlato.

Anantapura Temple

 

 

 

Tudi ta stupa je zgrajena po omenjenih pravilih in tudi z nje na vse strani neba gledajo Buddhine oči. Ukrivljena črta narisana pod očmi, ki naj bi predstavljala Buddhin nos je pravzaprav Nepalsko število ek – ena in simbolizira enotnost. Nad očmi pa je še tretje oko, ki predstavlja notranjost oziroma duhovnost Buddhe. V njeni bližini se nahaja tudi muzej in razni budistični in nepalski templji.

Nekaj fotk Boudhanatha in Swayambhunatha je še v galeriji.

 

Podatki so večinom iz raznih Lonely Planetov.

En tak lep večer pod Ama Dablamom

 

Ama Dablam

Seveda mi kaj drugega kot Ama Dablam lodge niti ne bi mogli priporočiti…tisti Španci, ki so me vabili zraven na Island Peak in s katerimi mogoče naslednje leto naredimo eno tako skupno večnacionalno odpravo – Club Alpino Ama Dablam. Iz Čukunga do Dingbočeja sem šla v družbi še enega španca,  potem pa so se najine poti razcepile. Jaz sem morala počasi odviti proti Lukli, Joan pa je nadaljeval proti Lobučeju in čez ChoLa. Potem je šlo prehitro. Ob dveh sem že srebala juho na soncu pred lodgom v Devučeju. Da je konec novembra tu bolj malo obiskovalcev, mi je postalo jasno do večera. Namreč bila sem edina duša, ki se je odločila noč prespati v tem lodgu.

...

Se pa z uzretjem tegale plakata v njegovi jedilnici,  zgodba o domačih junakih še ni končala.

Potem ko sem se s polnim želodcem in knjigo udobno namestila v bližino pečke, se mi je pridružil lastnik lodga Sonam. Misleč, da mi je dolgčas, se je s kitaro preselil iz kuhinje v jedilnico. Med brenkanjem in brundanjem raznih starih rokerskih komadov, sva ugotovila, da se je s Slovenci srečal že večkrat. Sploh njegov oče, ki je sodeloval pri več slovenskih odpravah v Himalaji. V kuhinji se še vedno nahaja en moder sod iz odprave na Manaslu, ki danes služi povsem drugim namenom. Potem sva govorila še o njegovi kitari, o teh krajih pred desetletji in o naših življenjih. Pa o rocku, o Beatlih, Gansih, U2, o koncertih, skratka predvsem o muzki in ob tem brenkala in brundala. Pozno v noč.

Legendarni sod

:))

Bil je še en tak lep večer, tam nekje med najvišjimi gorami sveta.

Fotografije iz letošnjega potepanja po Nepalu so/bodo v galeriji.

Everest

Bike/hike pohajanja po/nad dolino reke Zilje

Umik od vsakodnevnega norenja, ki mi je letos zaradi raznovrstnih tečajev, izobraževanj in iskanja novih znanj in  potem novo nastalih obveznosti, zaobjelo tudi večino vikendov, sem premikala iz maja na junij in skoraj bi ga še na julij, če nebi zadnji dan junija le napokala v avto svojo staro Judy in zelenega ferrinkota, heh in naslednjič mogoče napokam na avto še kakšno najverjetneje rumeno plovilce .  Ampak to je že nova zgodba.

Ker, saj vem, Judy bi kvalitetno lahko uporabila tudi na domačem terenu, ampak tokrat ni šlo samo za pogrešanje celodnevnih tripov in samotnosti, pač pa za željo po raziskovanju neznanega, in navsezadnje, če bi si vzela službe frej dneve in ostala v Radolc, ki jo imam sicer iz leta v leto raje, bi v dneve hotela stlačiti še skok tja, klepet s tem, pa še to, pa še ono,… In ker se mi voziti pač da vedno manj, so me najbolj vabili bližnji Karnijci. No ja zadišali so mi že en vikend prej, ko sem sodelovala pri potepanju po južnih pobočjih Dobrača.

Najvišji Karnjiski - Hohe Warte/Coglians

Za bazo sem si izbrala vasico, pravzaprav dve skupaj »zlimani« vasici, Kötschach-Mauthen (slovensko Koča-Muta). Razmejuje ju reka Zilja. Ta izvira nekaj deset kilometrov zahodneje pri Sillanu in se po 125 km izlije pri Beljaku v Dravo. Mestece obdajajo na južni strani Karnijske Alpe, na severni pa Ziljske Alpe in je upravno, turistično, trgovsko, transportno in industrijsko središče za zgornjo Ziljsko dolino in je postavljeno na vstop v dolino Lesachtal. Ime Karnija najverjetenje izhaja iz dejstva, da so prvotno tu živeli Kelti, ki so jih Germani potem potisnili proti jugu. V dolini so našli ostanke, ki pričajo, da je bilo to območje poseljeno že vsaj 200 let pred našim štetjem. V pisnih virih pa je Mautchen omenjen že leta 1276. Kraji so doživeli bogat razcvet v srednjem veku, ko so na teh območjih kopali železovo rudo, zlato in srebro. Od 16 stoletja pa so posesti pripadale Ortenburžanom. Kot bi brala zgodovino naše Kranjske. Kot ostalo Koroško so tudi tu nekoč v veliki meri poseljevali Slovenci. Tako je tu zapaziti vpliv vseh treh kultur, germanske, romanske in slovanske. Po vrhovih, čez katere poteka danes meja med Avstrijo in Italijo so se v prvi svetovni vojni bili hudi boji med Avstro-Ogrci in Italijani, o čemer se lahko poučiš v muzeju, ki se nahaja v mestu in v gorah. S prelaza Plöcken se lahko povzpneš v dobri uri na hrib Klainer Pal, kjer je muzej na prostem in ohranjenih precej objektov še iz tistih časov.  Muzej 1915-1918 pa se nahaja v Mauthenu v mestni hiši. Danes pa se ljudje tu prežviljajo predvsem z lesarstvom in turizmom.

Eggile Alm

Najvišja gora Karnjiskih Alp je 2782 metrov visoki  Hohe Warte oziroma italijansko Coglians in je mejna.

Ziljske Alpe se nahajajo med dolino Drave in Zilje in se na vzhodu zaključijo v Beljaku, na zahodu pa z Lienzom. Po njih poteka 90 km dolga t.i. Ziljska visoka pot oštevilčena z 229. Najvišji vrh Ziljskih alp se nahaja v skupini Laserz imenovan kar enostavno »veliki« – Grosse z višino 2770 metrov. Cesta ki pelje iz Kötschacha proti Lienzu razmejuje dve skupini Ziljskih alp, na zahodu se nahajajo Lienški dolomiti, na vzhodu pa skupina Jauken z najvišjim Torkoflom. Ker sem bila prvi dan precej pozna, mi poleg seveda pregrešno drage kave (2,6 EUR hočejo imeti tamkajšni gostilničarji za Caffe Latte) in nabave zemljevida, ni uspelo odkolesariti kaj dlje kot krožno do bližnje Ödenhutte, ki se nahaja na vzhodnem zaključku Lienških dolomitov. Tu se nahaja pozimi tudi smučišče.

Jaukenalm

Naslednji dan pa sem si že privoščila malo daljše raziskovanje. Po lično urejeni Karnijski kolesarski poti z oznakami R3, ki v dolžini 90 km pripelje ob reki Zilji vse do Beljaka, sem se zapeljala do Weidenburga, potem pa zavila desno čez viseč most in odvila na makedam, ki te po približno tisoč višinskih metrih pripelje do Zollnersee Hutte. Dobrih 15 minut naprej od koče pa se nahaja jezerce, po katerem se koča imenuje. Tu čez in ob meji z Italijo gre tudi Karnijska visoka pot, ki je označena s številko 403 in je dolga približno 150 km in bi jo prehodil nekje v desetih dneh. Ob njej na tem delu poteka tudi geološka pot. Namreč tu naj bi bil miljone let nazaj koralni greben in nekatere kamenine v tem gorstvu ocenjujejo na starost 500 miljonov let in več. No danes je od vse silne vode ostalo le majhno zeleno jezerce. Na bližnjem grebenu, kjer poteka meja so bili vidni ostanki rovov, danes pa po teh gorah v spomin na žrtve prve svetovne vojne poteka t.i. Pot prijateljstva. Tako da je za pohodnike v teh krajih precej poskrbljeno. Popoldansko plohico sem potem prevedrila v koči, večer pa preživela pred šotorčkom s knjigo v roki.

Zollnersee

Sledil je pohodniški dan. Za izhodišče sem si izbrala sedlo Plocken, čez katerega naj bi že Rimljani speljali cesto. Cesta se s prelaza spusti potem proti Timau in naprej v Tolmezzo. Prelaz na zahodu objema Frischenkofel/Cellon, na katerega sta speljani dve drzni ferati, na vzhod pa Kleiner Pal, na katerega pelje tudi več lažjih muzejskih poti in ferata ter gora s slovenskim imenom Polinik. Vzpon na Polinik začneš najprej s hojo mimo zajezenega Grunseeja v dolinici Angerbachtal in nadaljuješ po Karnijski visoki poti do spodnje in zgornje Spielboden Alm. Na zgornji planini zapustiš visoko pot in se dvigneš na sedlo iz katerega se ti odpre lep pogled na Kotschach Mauthen. Potem pa še malce izpostavljenega grebenčka in si na 2331 metrov visokem vrhu. Razgled na dolino Zilje je božanski. Na povratku še sončenje ob jezercu in kava na prelazu, da se tura spodobno zaključi.

Razgled s Polinika

Sledil je bike-hike dan.  Do St. Daniela spet po delčku Karnijske kolesarske poti, potem pa sopihajoč skozi Goldberg, kjer se začne za promet zapt makedam, po katerem prideš vse do Jauken Alm na višini 1900 metrov. Tam prislonim Judy na ograjo in jo mahnem na najvišji vrh v pogorju Jauken Torkofel. Z vrha se lepo vidi tudi sosednja Dravska dolina.

Untere Wolayertal

Zadnji dan pa sem se spet odpravila v Karnijce. Po cesti, ki pelje proti zahodu sem se vzpela vse do Podlaniga, tam pa odvila levo proti Wodmaierju. Potem pa poezija po dolini Wollayer.  Do Untere Wolayeralm je šlo brez sopihanja, potem pa se je pot postavila precej pokonci in zaradi drseče podlage sem nekaj odsekov tudi odhodila. Na Obere Wolayeralm sem prvič srečala ljudi, od tam se pot še nekoliko povzpne potem pa rahlo spusti v kotanjo. Sledil je še zadnji klanec, ki me je skupaj z vročim soncem dokončno zdelal, vendar pogled, ki se odpre za njim odtehta vse. Jezerce, ki ga na severni strani straži Wolayersee Hutte, na južni pa že italijanski Rifugio Lambertenghi, se nahaja na višini 1950 metrov in ga z leve zapira mogočna južna stena Hohe Warte. Verjetno je to najlepši del Karnijcev. Pri spodnji planini sem na povratku izbrala levo cesto, ki pelje mimo Hubertusove kapele do vasice Nostra in se v Birnbaumu priključi na glavo cesto.

Wolayersee

Zadovoljno utrujena sem zapustila urejene vasice ob reki Zilji in se čez Korensko sedlo spustila na našo stran. No ja, Julijci so res daleč najlepši, kraji in vasi pod njimi pa danes z zgrešeno krajinsko arhitekturo in nespoštovanjem starega mnogo manj. In reklamni panoji in plakati te namreč pri nas posiljujejo praktično na vsakih 100 metrov in če že, na staro kmečko hišo in na kozolec pa zagotovo ne sodijo.

Nekaj fotografij je še v galeriji.

Mali planinci v Planici – tabor MO PD Radovljica 2011

Letošnji tabor MO PD Radovljica smo izvedli v prekrasnem gorskem ambientu, v Dolini pod Poncami kot imenujemo pogosto Planico. Udeležilo se ga je čez 100 malčkov. Nastanili smo se v CŠOD Planica in ker nas je bilo tako veliko smo se razdelili na dva termina.

Ekipa prvega termina

 

Dom Planica se nahaja skoraj 1000 metrov nad morjem. Že leta 1938 so tu zgradili Dom za potrebe in nastanitev športnikov, ki so trenirali na planiških skakalnicah. Leta 2004 pa so Dom renovirali, dogradili še hotel in telovadnico in danes s sodobnim Olimpijskim športnim centrom upravlja in usmerja njegovo delovanje CŠOD.

Plezanje v Tamarju

Planica je ena najlepših alpskih dolin. Dolga je dobrih 6 km, z leve jo obkrožajo Ciprnik in mogočne stene Mojstrovk in Travnika, z desne pa Ponce, zapira jo prekrasni Jalovec. Tik pod stenami se nahaja planina Tamar s planinskim domom na mestu, kjer je nekoč stala pastirska koča, sirarna in tamar (staja) za drobnico. Pozimi je dolina prepredena s tekaškimi progami, poleti pa je čudovito izhodišče za vzpone na bližnje vrhove. Da je bil tu nekoč ledenik nam dokazujejo poleg seveda tipične kotanjaste oblike doline še drugi zanimivi pojavi, kot različna melišča in morene.

Mladi plezalci

Ob vstopu v dolino Planica se nahajajo Rateče in so najstarejši poseljeni del Zgornjesavske doline z bogato kulturno in etnološko dediščino. Te kraje je zaradi ostre klime Josip Lavtižar imenoval kar  Kranjska Sibirija.  Rateče  pa niso znane samo kot ena redkih vasic z dvema cerkvicama, v eni (Sv. Tomažu) naj bi v drugi polovici 14 stoletja nastal tudi znameniti rateški rokopis – zbirka molitvenih obrazcev je en najstarejših pisanih dokumentov v slovenščini in po Kajžnikovi hiši s sončno uro na fasadi, ampak kot izhodišče za priljubljeni pohod na Tromejo. Goro Slovenci imenujemo Peč (1510 m n.v.), Italijani Monte Forno in Avstrijci Ofen. Prevoda nista ustrezna, namreč Slovenci smo jo poimenovali po pečini in ne po peči. Tromeja je stičišče treh dežel in treh kultur – slovanske, romanske in germanske. In oba taborna petka smo začeli z vzponom na Tromejo.

Po kosilu pa najprej nogomet

Pod Ratečami na vstopu v dolino Planica se nahaja presihajoče jezero Ledine.  To se napolni le ob velikem deževju (spomladi in jeseni) in mnogokrat pozimi zamrzne. Jezerska voda naj bi bila v povezavi s Savo Dolinko in Nadižo. Namreč na italijanski strani je podobno močvirje imenovano Blata, iz katerega pa  voda odteka v Nadižo. Zato je med Ledinami in Blati razvodnica med savskim in dravskim porečjem.

potem pa vrvna tehnika in "štrikanje"

Ko govorimo o vodah na tem področju pa vsekakor ne moremo mimo izvira Save Dolinke. Njen prvi izvir je na koncu doline Planice v Tamarju. V steni Ponce privrejo na dan vode in oblikujejo prekrasen slap Nadiža. Po nekaj sto metrih voda ponikne in na dan pride ponovno v Zelencih. Zelenci so bili leta 1992 razglašeni za naravni rezervat in danes z njim upravlja TNP. Ležijo v močvirju Drni, ki je ostanek nekdanjega večjega jezera (Korenskega jezera). V zahodnem delu močvirja se nahaja zeleno jezero. Zelenci so pomembni zaradi svoje pričevalnosti o dogajanjih v geološki preteklosti, ter kot življenjski prostor številnih živali in kot rastišče redkih in ogroženih rastlin. Pozimi jezerce ne zamrzne, njegova temperatura je vse leto okrog 6°C, največja globina jezerca je 3 m. Slap Nadiža in mokrišče Zelenci predstavljata enega od izvirov naše najdaljše reke Save.

Po večerji pa po škratkovi deželi

Vendar se na taboru nismo seznanili le s kulturnimi in naravnimi značilnostmi teh krajev. Največ časa smo posvetili gorniški vsebini. Petkov dan smo zaključili s planinsko šolo. S temami o opremi, o prvi pomoči, o orientaciji, o prehrani in še čem smo se potem srečevali še naslednja dva dneva. Ker je bilo vreme prvega termina prekrasno, smo se odpravili v soboto zjutraj peš proti Tamarju. Najbolj korajžni otroci so se tam preizkusili v plezanju na naravni steni. Ostali pa so se sprehodili do slapu Nadiža in do koče v Tamarju. Otroci so si lahko v živo ogledali tudi treniranje Gorskih reševalcev, ki so imeli ravno ta dan vajo v Tamarju. Podrobneje pa jim je po plezanju delovanje Gorske reševalne službe Slovenije predstavil načelnik Rateške postaje. Ko govorimo o ustanovitvi GRS namreč ne moremo mimo teh krajev. Dne 16.06.1912 je bila v hotelu Razor v Kranjski gori ustanovljena prva Rešilna postaja na Slovenskem ozemlju. Ustanovitelja sta bila dr. Josip Tičar in Jernej Demšar.

Vstopamo v Triglavski narodni park

Po povratku s Tamarja in kosilu smo se razdelili na več skupin. Tisti, ki so se že preizkusili v plezanju so se zunaj na dvorišču seznanili z vrvno tehniko in izdelavo vozlov, ki jih uporabljamo pri plezanju in varovanju, ostali pa so se seznanili s plezanjem v telovadnici na umetni steni, tisti najbolj utrujeni pa so v roke vzeli barvice in delovni zvezek.

Po orientacijskem pohodu

 Po večerji pa smo se odpravili še na pohod z lučkami po škratkovi deželi. Najprej smo si ogledali skakalnice, potem pa se seznanili še z  našim edinim narodnim parkom imenovanim po najvišji gori Slovenije. Spregovorili smo o pravilih, ki se nanašajo na varovanje okolja in o osnovnih značilnostih in znamenitostih parka, kot so njegova najvišja in najnižja točka, pa o zaščitenih živalih in rastlinah, o tem da je tu na bližnjem Slemenu najvišja gozdna meja v Sloveniji in da se malo naprej proti dolini Male Pišnice nahajajo ostanki pragozda in najstarejši macesen v Srednji Evropi. Orjak naj bi bil star okoli 1040 let in njegov premer naj bi segal čez 420 centimetrov. Ker nas je na poti nazaj ujela tema in da nas škratki nebi presenetili s kakšno nastavljeno vejo ali jamo, smo si prižgali lučke in se razigrani vrnili v dom. Prijetno utrujeni smo kmalu popadali po posteljah in utonili v spanec.

Kaj je vprašal zeleni škrat?

Nedeljski dan pa smo namenili treniranju orientacijskih sposobnosti. V bližini doma so nam štirje škratki nastavili oznake in nam na štirih kontrolnih točkah zastavili vprašanja na teme, ki smo jih obdelali v preteklih dneh. Zadnji škratek nam je malo zagodel. Njegova znamenja so bila zelena in so se v krošnjah dreves spretno skrivala, vendar smo se vsi uspešno vrnili v dom, pojedli kosilo in se potem odpravili iskat še zaklad. Ta je bil skrit v veliki vreči na drevesu v bližini doma. Čast delitve zaklada pa je pripadala tistemu, ki je čez cel tabor najbolj pridno delal in vedel največ odgovorov na različna zastavljena vprašanja.

Zaklad se je skril na drevo

Potem smo se oblekli v pridobljene majčke, naredili še nekaj skupinskih fotografij, se zadovoljni nad doživetim poslovili in se z avtobusom odpeljali proti domu.

Junak prvega tabornega termina

Drugi termin smo zastavili enako. Nekoliko nam je zagodlo le vreme, tako da smo se v soboto  učili plezanja in vrvne tehnike le na umetni steni v telovadnici CŠOD-ja. GRS pa se nam je predstavila kar v učilnici doma. Ostalo smo izvedli kot en teden nazaj.

Fajn je bloooo

Zaključili smo enako zadovoljni in polni novih znanj. In se že veselimo vseh izletov in tabora v prihodnjem šolskem letu.

Nekaj fotografij se nahaja še v galeriji.

Kjer se je boril Črtomir

Se zadnje čase potepam le po Kranjskem in odkrivam, da tu niso samo gore in jezera in reke in gozdovi, ampak da so tu tudi gradovi, kozolci, kmečke hiše, cerkve, muzeji in kar je še bolj fajn, spoznavam ljudi, ki tukaj živijo, pa kako so tukaj živeli in ljudi, ki živijo za tukaj.

"Dežela Kranjska nima lepšga kraja, kot je z okolšno ta podoba raja"...

In prvo aprilsko soboto smo se podali na hribček, po katerem so hodili že mnoooogo let nazaj. Še prej preden ga je ovekovečil Prešeren, še prej preden se je po teh koncih potepal Valvazor, še prej preden so se tu bili boji med kristanji in pogani in  še prej preden so bili na njem naseljeni rimljani. Mi pa smo se podali tja preden v njegovo bližino postavijo moderni arheološki park s  knjižnico in info postajo TNPja.

Ajdovski gradec je zelo staro arheološko najdišče, ki predstavlja prvobitno naselbino rudarjev in železarjev že v starejši železni dobi. Na njem so vidni ostanki stavb, kovačnic in topilnic železa.

Je grič na katerem naj bi se v času pokristjanjevanja bila bitka med pogani pod vodstvom Črtomira in kristjani, ki jih je vodil nasilni Valjhun. Pogumni pogani so šest mesecev uspešno branili trdnjavo, potem pa se sestradani le odločili, da jo eno noč zapustijo, upajoč, da jih sovražnik ne bo opazil. Vendar sovražnik ni spal in tako v hudem boju uspe preživeti le Črtomir.

Ob Savi Bohinjki

Krst pri Savici je Prešernova najdaljša pesnitev. Ideje za njo je črpal iz Slave Vojvodine Kranjske. Do polovice 8. stoletja so bili karantanski Slovenci še pogani. V času kneza Boruta so prišli pod frankovsko-bavarsko nadoblast in oblastniki so začeli naše prednike nasilno pokristjanjevati. Pogani so se večkrat upirali. Borutov nečak Hotimir (pri Prešernu Kajtimir) se je dal krstiti in je pomagal zadušiti upore. Leta 772 je bavarski vojvoda Tasilo (pri Prešernu Tesel) zadušil zadnji upor. 

Pesnitev je Prešeren namenil dobremu prijatelju, v Žirovnici rojenemu, za svoje čase najbolj izobraženemu Slovencu, Matiji Čopu. Izdal jo je v samozaložbi v samostojni knjižni izdaji leta 1836 v 600 izvodih.

Prešernova povest v pesmi se potem nadaljuje pri slapu Savica in na Bledu. Črtomira po bojih ribič v čolnu odpelje na varnejši kraj, in organizira, da se naslednje jutro pri slapu Savica sreča z Bogomilo. Bogomilo k slapu  spremlja krščanskegi duhovnik. Poraženi poganski vojskovodja se je zavoljo ljubezni do nje pripravljen tudi sam spreobrniti k novi veri. Bogomila pa je se je v času bojev zaobljubila, da svoje življenje daruje Bogu v zameno za Črtomirovo življenje. Po opravljenem krstu se Bogomila vrne nazaj na Blejski otok k nunam in s Črtomirom se nikoli več ne srečata.

Na Ajdovskem gradcu

Tokratni sobotni junaki pa so prisopihali iz Ljubljane do Bistrice kar z vlakom, potem smo skupaj napadli hrib z vzhodne strani, se za razliko od Črtomirovih sotrpinov na vrhu okrepčali, potem pa zapustili hrib gledajoč zahod. Borba tokrat ni bila huda, za vzpon na 585 m visok grič smo rabili slabo uro, še nekaj manj pa za sprehod nazaj dol. Moči je ostalo dovolj še za nadaljne borbe dneva. 

Mi smo našo zgodbo zaključili veselo. Mali borci s Sostra so se šli namakat v Aquapark Bohinj, jaz pa sem šibala raziskovat življenje Kroparjev.

Nekaj slikc je še v galeriji.