Pohajanja po Braču

Vidova gora

Uf, čas čist prehitro beži… in zato z rahlim zamikom namenjam par besed zadnjim junijskim dnem. Pač zato, ker sta mi ravno ostala dva dneva lanskega dopusta in ker je junij eden redkih letošnjih mesecev s praznikom, ki ne pade na vikend. Pa tudi zato, ker rada spoznavam in ker je baje treba okolje vsake toliko časa zamenjat…baje, da ne  (p)ostaneš (pre)ozek …, sem pač ga in šla malce južneje bližje veliki vodi.

Stipančići

Plezalni Kolač

 

Pač, nisem ravno ljubitelj vročine in ležanja na plaži in  zato se mi zdita Ugljan in Pašman čist prenizka. Elba je čist predraga, Pag je preblizu, Hvar že poznam in zakaj ne Brač!

 

 

 

Čas je bil prav. Kampi, plaže in ceste so bili še dokaj prazni, o hudi vročini bi pa tudi težko govorili. Za izhodišče je služil precej ubogi, vendar gledano Brač najcenejši, najsenčnejši in najtišji  kampič v Supetarju. “Celinska” stran otoka namreč ne premore več kot dva kampa. Nasploh je večina turistov skoncentrirana v okolici Bola. In kako je spet pasalo spati v šotoru, kuhati na mali bombici, se tuširati v tevah in se zbujati pod iglavci.

Sv. Lucija

Motiv v Zmajevi špilji

Je pa otok posut z raznovrstnimi cesticami in kolovozi, lepimi plažami, kjut mesteci in prijaznimi domačini. Bohoti se celo z najvišjim vrhom hrvaških otokov.

…

Za gorske kolesarje in pohodnike je lepo poskrbljeno z zemljevidi in oznakami, celo za plezat se kaj najde, čolne izposojajo skoraj v vsaki vasici, stezice ob morju zgledajo čudovite za tekat in še dobro, da vsi dnevi niso že zjutraj postregli s soncem, tako da je lahko človek brez slabe vesti kakšen dan začel s sprehodom do tržnice in pitjem kapučina na pomolu. So bili pa večeri brez izjeme klasično morski…šetkanje z sladoledom v roki in komentiranje mimoidočih , kot recimo frikota, ki si je za tošl omislil kar vrečko za magnezij.  

...

 

Uvala Vića

 

 

 

 

 

 

 

 

In mogoče se jeseni odpravim spet…odfurat še tiste težje MTB ture.

Ponovna aktivacija

Pretekli teden sploh ni bil slab, kot bi lahko pričakoval človek, ki več ni navajen zgodaj vsatjati in ki že nekaj mesecev ni uporabljal maskare.

Dan pred dnevom D sem še čist na izi od doma odbajkala na Pokljuko. Ker se da pri Mrzlem dotočit in ker je bilo do noči še kar nekaj, sem s svojo Judy v Goreljeku odvila na makedam in se ob kruzanju mimo planine Jelje – Konjske doline – Zajamnikov – Praptrotnice – Rudnega polja – Kucmanove konte – planine Javornik – Kranjske doline seznanila še z nekaterimi pokljuškimi zanimivostmi.

In zato prijetno utrujena naslednji dan štartala v stari ritem. Še preden se je kompjuter odmrznil in so mi reaktivirali vsa gesla, sem že čutila, da je med štuki zavel nek optimizem. Da šok ob prehodu na povečano stolčkanje ne bi bil prehud, sem se popoldne spet spravila na bajk in potegnila do Vodiške.

Naslednja dva popoldneva sem namenila nekaterim od druženj, za katere se mi je zadnje mesece Ljubljana zdela predaleč in kvadricepsu samo desne noge. In presenečena ugotovila, da je fitnes sredi junija ob 18-ih popolnoma nabit. Če bi hotela vmes naredit še kakšno vajo za roke, bi morala stati v vrsti. Tiste dečke iz štepanjca, ki so švicali zaradi želje po kazanju mišic na plaži še  razumem, ne razumem pa modelov, ki se ob neposredni bližini Golovca in PST-ja spravijo na tekač v zatohlo in vročo dvorano. In še plačajo za tovrstno uživancijo.

Zadnji delovni dan sem sicer nekoliko skrajšala, je bila pa vožnja do Radolce toliko daljša . Tako, da sem popoldne namesto v Bavšco odbajkala samo pod Stol in se pri spustu iz Potoške soočala s strahovi, ki jih še vedno predstavljajo naklonine nad 10% in razrite ceste.

Vikend je minil kot v dobrih starih časih. V soboto po urejanju stvari za katere med delavniki zmanjka časa, me je spet potegnilo nekaj na Pokljuko, samo da sem tokrat odbajkala iz Bistrice in potem po makedamu iz Srednje vasi. Carsko. Cesta je zaradi sanacije plazu zaprta, tako da sem v popolni samoti uživala vse tja do Uskovnice. Pa tudi naprej mimo Zajamnikov in pri vračanju čez Gorjuše ni bilo gužve . Kot je ni nikoli na Jelovici, po kateri sem kruzala naslednji dan. Prvo pavzo sem naredila zaradi razgleda pod Vršan vrhom, drugo malce daljšo pa na Selški planini. Z kuhanjem se ta dan nisem ukvarjala, sem se na poti domov najedla sladoleda. In ker sem zvečer zaradi vsega tega vrtenja padal podvomila v sposobnost daljšega korakanja, sem se pustila ujeti noči na Bledu. Žal so se tudi tokrat poskusi tekanja končali z bolečino.

In naslednje tri mesece bo še pestro. Da ne bo lahko že tako vem. Po šestih mesecih naj bi se namreč lahko brez omejitev vrnila k športu. S tem, da še ne znam/ne morem laufat, hodit navzdol, bajkat v stoje  in še kaj se bo s širjenjem športnega repertoarja našlo. Verjetno bom pa letos edini bajker, ki bo iskal večje težavnosti za navzgor in čim manjše oz. nikakršnih za navzdol.

Ko 24ur.com zamenja tiskan kvadratni meter Dela

In ko me dež in tale sivina prov nič ne motita in me to, da ne vidim zasneženih hribov pusti čist ravnodušno .  Če primerjam tole umirjenost s histeričnostjo, ki me je napadala lani v rehabilitacijskem obdobju…je kar razlika, če pride do prepovedi športanja nepričakovano al pa če 8 mesecev čakaš na operacijo in se lepo pripravljaš na 4 mesece odpovedovanja in previdnosti.

In sedaj merim čas v tednih. Tednih po operaciji. Recimo, drugi teden opusti birgle, tretji teden dodaj utež, četrti teden dodaj še eno kilo, vaje z elastiko in vaje za propriocepcijo, itd… In sedaj ko sem več v kontaktu z raznimi “kolenčkarji” in fizoterapetvi ugotavljam, da imajo tako vsak operater in vsak fizioterapevt svoj pristop do rehabilitacije. Ključno vsem je edino upoštevanje spreminjanja čvrstosti presadka in tega, da se mesto fiksacije vraste v cca enem mesecu. Presadek se namreč po dobrem tednu po operaciji začne razgrajevat in šele po osmem tednu se začne proces revaskularizacije. Kar pomeni, da natezna trdnost presadka upada vse tja do cca 30% začetne trdnosti  tja do 14.tedna, potem pa v enem letu naraste nazaj na približno 95% prvotne trdnosti. Torej si vse tja do julija ne smem privoščit prav nobene štoravosti, ker v tem času presadek ščitijo le dinamični stabilizatorji (mišice), katerih avtomatično refleksivno aktivnost je potrebno po operaciji na novo vzpostavit.

Športni kotiček

In tako me zdaj ne zbuja budilka.  In končno jem za mizo in ne stoječ za pultom. In končno lahko v miru berem. In je fajn, ko si brez preganjavice spečeš rižev narastek, si ga nadevaš na krožnik in ga skupaj s kavo in čajem postaviš na mizo, se usedeš, daš nogo na sosednji stol, za krožnik pa še knjigo in se razvajaš. V dan potem vtaknem še vsaj dva sklopa vaj, pa odmaširam do bližnjega ZD-ja al pa se odpeljem na Metelkovo na električno šejkanje kvadricepcsa in obvezen dnevni ritual je po novem še pitje bele kave in branje Dela v katerem od Radolških kafičev. Da pa si dnevi niso preveč podobni, si pa privoščim še kaj kulturnega ali pa se podražim s kakšnim potopisnim predavanjem.

In sedaj ugotavljam, da je minil mesec in da so vsi opravki, katerih realizacijo sem zadnje mesece prelagala na ta mesec, ostali popolnoma nedotaknjeni.

Pa naslednjega  !

Operacija uspela. O končnem uspehu zdravljenja pa čez pol leta.

Evo. Konc mencanja. Operacija s katero so mi rekonstruirali križno vez je za mano. Zdej pa težji del. Počasna rehabilitacija. En dan pred sprejemom v Valdoltro sem si privoščila še garanje v obliki dopoldanskega skoka na Stol in popoldanskega sprehoda na Viševnik. Tko za umiritev. Deluje podobno kot tista tabletka, ki ti jo dajo zjutraj preden te odpeljejo nadstropje višje.

Umiritveni razgled

Povzetek za vse, ki vas to še čaka. Bolnišnica deluje bolj kot zdravilišče. Pedenajo te samo 24 ur po operaciji, ostalo pa je precej svobodno, kar je super. Skrata dan pred te imajo na dieti, pogovoriš se z ortopedom in anesteziologom in se razkomotiš v sobi s prekrasno teraso, TV-jem in pogledom na morje. Zjutraj pa akcija. Operacijo so izvedli v spinalni anasteziji, tako da sem dogajanje kolikor toliko prisebna spremljala. No meniskusa v kolenu precej manjka, ugotovili so še, da imam poškodovan  hrustanec pogačice in pri samem vrtanju v spodnjo kost, da je le ta slabše kvalitete, kar pomeni še dodatno učvrstitev transplantanta, ki je v mojem primeru ena od tetiv mišice gracilis-semitendinozus. No zaradi odstranitve tega dodatka, me vabijo na obisk čez eno leto in mi zapovedujejo razbremenjevanje noge 14 dni po operaciji. Skratka vse to v dobri urci. Potem pa merjenje pritiska in pulza vsake pol ure in spraševanje po počutju. Skupaj z “prebujanjem” čutenja nog pa se prebuja tudi bolečina. In ko me je pred odhodom domov prišel pogledat še ortoped, mi je že teklo po čelu. In zato takoj dobila kakšen deci mamil direktno v hrbtenjačo.  Dozo so do jutra ponovili še nekajkrat in kakšni dve uri po nafilanju sem lahko nogo celo pritiskala ob podlago. Naslednje jutro pa sem že nestrpno čakala fizioterapevta, da me ustrezno “postavi” na noge in da lahko končno odmaširam na wc in se družit v jedilnico. In potem so bili dnevi zapolnjeni s vajami pod nadzorom fizioterapevtov, elektrostimulacijami, in spet vajami in kakšnim kratkim sprehodom. Večinoma v družbi mladeniča, ki so mu rekonstruirali istočasno sprednjo in zadnjo vez in dečve, ki je poleg kolena reševala še zakon. In sedaj so glavni cilji doseganje popolne ekstenzije in počasno krčenje. Pa ohranitev kvadricepsa. Ampak optimizem je prišel skupaj z presadkom

Rehabilitacijski razgled

 Za vse, ki imate težave z stabilnostjo kolena, ki med drugim vodi tudi v neenakomerno mišično strukturo in moč. Pejte čim prej to poštimat, ker sem sama precej ustrezen primerek, kako se lahko koleno še dodatno poškoduje. Pa če čte penzijo preživljat, kje v hribih. Moja bo verjetno bolj vrtnarska .

Še en lep vikend

Med bojem by Gregor

Je bil. Akcija na soncu oba dni. Na pustno soboto smo šli štirje mušketirji preverit razmere v severni steni Storžiča. Bile so mnogo boljše od pričakovanih. Opremljeni kot se spodobi smo se zapodili v boj z strmino Kramarjeve smeri. V roke smo prijeli “stroje”, na glave dali šleme, Jure pa si je oprtal še štrik in dve čisto novi sulici. Večjih težav ni bilo. Grapa je spodaj popolnoma zalita, tako da nismo delali nobenih obvozov. Mimo bivaka smo šibnili kar po levi. Višje je bil sneg malo bolj prhek in prečka pred zaporo je še vedno enako sitna. Siten je bil tudi zadnji do skale pomedeni skok. Zato pa veselje ob prihodu na tokrat začuda popolnoma samotni vrh toliko večje.  Ob desetih smo si privoščili okrepčilo pri križu in se čez pol ure odpravili navzdol skozi Peto žrelo. Jure je ugotovil, da so v njem razmere ugodne tudi za vijuganje. In v žrelu smo srečali mnogo nam podobnih bojevnikov. Mravljišče njih je bil tudi spodaj na plazu, ki je služil kot učni poligon. In če je težko vstati, ko je zunaj še tema, je toliko bolj prijetno ležati na opoldanskem soncu pred Domom. Nekaj fotk bo v bližnji prihodnosti v Jure&Mateja galeriji, nekaj jih je pa že v Gregatovi. In za domačim ognjiščem sem bila ravno dovolj zgodaj, da sem sprejela še obisk prave pravcate princeske in njenih .

V nedeljo sem se pa odločila, da spočijem koleno spet z laufanjem na dilcah. No pri Berniku me zdaj že poznajo po imenu, računajo pa tudi že manj kot polovico . Prelaufala vse proge v okolici Kranjske, Rateč in vmes. Žal je del proge v Podkorenu splužen, tako da je treba kakšen kilometer nesti smuči. V Tamarju sem si privoščila še en presežek v obliki dveurnega nastavljanja obraza soncu. In ker mi kar ni bilo do slovesa od modrine, namreč proti Kranjski je bilo že sivo, sem odkrožila še po Ratečah. In ob devetih zaspala kar v “fotelju”.  

In zdaj je lažje pomisliti na naslednjega, ki bo verjetno popolno nasprotje temu. Ko znam biti samo ležeča in nafilana z analgetiki. Ampak vse zavoljo takih in še lepših vikendov. Enkrat pa tudi kakšnega na 7 jurjih in kakšnega na smučkah med Komno in Triglavskimi .