Pa pojdimo! Do naslednjega zavoja, padca, ali česarkoli že.

Ker je že cajt, da spet kej napišem . Tokrat ne bom težila z opisovanji fajnih razmer, lepih razgledov in velikih nasmehov. Pa da ne bo pomote, je blo kar neki tega v zadnjem mesecu in nasploh mi ni prav nič hudga Če se človek odklopi  tko, da ne gleda tv-ja in ne posluša raznih poročil, ne bere cajtngov, jemlje služenje izključno samo kot služenje in se trudi potrošit energijo predvsem s njemu ljubimi početji, lahko kljub tej vseobsegajoči negativnosti vidi tud kej pozitivnega. Eni sicer temu rečejo apatičnost, eni beg, eni sprenevedanje, egoizem, hedoizem, utvarjanje, in še kej, ampak si tudi z raznimi definicijami in analizami trenutno ne belim glave. Pa nej bo karkol že mislite da je.

Si pa belim glavo z strahom. Ga ne uspem odgnat stran. Je skoz nekje bliz. Včasih bolj, včasih manj. Zadnji dve leti mi pa itak skoz diha za ovratnik. In ponavadi potem ko ga uspem odpihnit malo dlje, že ušpiščm kej, da se spet prpopa name.

Sklenem lansko zimo, da smučanje dam na stran za neki cajta in se ga lotim ponovno z novo križno vezjo. Ker, če s tako razsutim kolenom malo čudno padem, ne bo več kej za popravljat. Ok. Odločitev mi ni bila všeč, ampak sem našla “varno” nadomestilo v tekanju na smučkah. No zdej je “nova” vez stara že skoraj leto, zunaj je snega na pretek, vsi okoli mene so vzhičeni nad smučarijo, in jaz po povratku iz južne poloble sklenem, da  to zimo bi pa počas že lahko. Upoštevam načelo postopnosti in zato najprej po urejenih smučiščih, naslednjo zimo pa se vrnem k turnemu… ampak mencam. Najprej sem odlagala obutje pancarjev na ”po odstranitvi železja”, no tud tega so mi par tednov nazaj pobral s kolena, potem so sledili izgovori kot: “pa nej se najprej zaceli rana” in ”pa ne za vikend, ker je gužva”, itd… vse do včeri zvečer, ko sem si med vožnjo do Kranjske brundala najprej tiste klasične: “strah je od znotraj votel, na zunaj ga pa nič ni”, pa uno: “življenje ni potovanje z namenom, da prideš na cilj varno in v lepem ter ohranjenem telesu, ampak da prispeš tja ves potolčen, iztrošen in se zadovoljen zadereš – ufff, what a ride!” , pa pol tiste moje: “sej se tud prvih klancev z biciklom lani nisi lotila ravnodušno, pa je šlo”, pa ”sej neki teh ups and downsov, si pa ja že dala skoz”, in potem na vrhu proge : “sej ne boš padla!”, pa “sej tud če boš padla, zih ne boš tko, da bi se zgodba spet ponovila!”

In… je šlo !

...

Kolesarski paradiž

Lindis pass

Počasi so se vtisi vtisnili kamor se pač vtisnejo. Najpogostejša vprašanja po vrnitvi domov so bila: “Koliko km?”,  pa: ”Koliko je stala izposoja bicikla?” in heh “Kam greš za novlet?”

 

Tasmanov ledenik

No kmjev še nisem seštela. Moralo bi jit bit več kot 1000 in verjetno manj kot 2000. Vsi so bili nekaj posebnega in bi jih z lahkoto nabirala še naprej in naprej in če bi kdo namesto mene odplačeval kredit, zdravstveno zavarovanje in me sponzoriral z kakšnimi 300 euri mesečno za malce hrane in vsake toliko nove čevlje, bi jih z veseljem nabirala v neskončnost . Kolesarila sem v povrečju po 100 km na dan običajno dva dneva zapored in potem tretji dan počela kej drugega. Pa verjetno nobena etapa ni vključevala manj kot 500 višinskih metrov klancev.

Divjina

Bicikl je koštal manj kot bi me nabavaljanje in šraufanje turne opreme na mojga gorca. Če pa prištejem zraven še transportne stroške bi se izposoja verjetno izkazala za daleč najcenejšo odločitev. Decemberskega izpiska eurocarda nisem podrobneje pogledala. Vem samo, da je bil seštevek tak kot pričakovano. Približek bi bil tam nekje okrog 150 EUR za dobre tri tedne z vso pripadajočo opremo, ki je bila tako izdatna, da ni bilo potrebno niti enkrat obiskati kakšno bajkersko štrcuno (čelada, torbe, rezervna zračnica, nekaj kil orodja, odsevni jopič, pumpa, flike, merilec, lučka in verjetno še kaj je bilo všteto v ceno izposoje). Kot tudi dostava in prevzem na željeni lokaciji. Sama sem sicer delala krog po južnem otoku, tako da se je vse začelo in končalo v Christchurchu. So mi pa rekli, da ni noben problem dobiti bicikl na severnem otoku in ga vrnit na južnem. In bicikl je bil podoben domačemu (Trek 4500 – praktično novejša izvedba moje Judy). Zato je bila edina stvar, ki me je prve par dni rahlo begala, vožnja po levi strani in stiskanje zadnje bremze z drugo roko kot doma. Ampak kot sem rekla, človk sploh ni tako kompleksno bitje in se vsega zelo hitro navadi .

Mt. Aspring NP

Promet pa popolnoma nasprotje domačemu. Razen v mestih ga praktično ni. Je pa res, da sem se sama potepala tam tik pred ”peak” sezono in da je južni otok že tako redkje naseljen kot severni. In nobene histerije. Nasploh ne na cestah, ne nikjer drugje. Vsi so me zelo obzirno obvozili, nobenih srečanj “tik ob…” ni bilo, in ker so kolesarji tako redek pojav, je običajno srečanje potekalo z velikim nasmehom in dvigom roke. Kljub temu, da sem odhajala tja s popotnico kar petih slovenskih kolesarjev, sama nisem uspela vidit več kot tri turne bajkerje. Vozila sem z izjemo tistih gorskih dogodivščin po večinoma asfaltnih cestah, s tem, da je njihov asfalt grobejši kot naš. Vseskozi te spremlja noro lepa narava, ovce, rožce, čistost in urejenost, tišina, če bi bilo nekoliko manj vetrovno in deževno, bi zares mislila, da sem že v raju ;-) .

Domek pod Mt. Sefton

Naselja so posejana z razdaljo tja od 30 km pa do 100 km. V njih si običajno lahko dobil kaj za pod zob in kavo (in ta je bila povsod dobra). Podobno so si sledila tudi backpacker prenočišča in kampi. Marketi so bili samo v večjih mestih kot Mathven, Geraldine, Twizel, Wanaka, Franz Jozef, Hokitika. V njih sem si ponavadi nabavila za dva do tri dni makaronov in konzerv, pa kilo kruha in jabke. Tudi kampirala nisem nikoli popolnoma na divje. Namreč sigurno se je na vsakih 100 km našel en urejen kamping plac. Je pa kampiranje pri novozelandcih zelo priljubljeno in razvito.

Na poti do Rob Roys ledenika

Recimo najbolj osnovni DOC kamp ima urejene sanitrarije in tekočo vodo (ta je ponavadi stal manj kot 3 EUR-e, ki si jih vrgel v neko škatlo). Za cca 8-10 EUR-ov na noč, pa si lahko postavil šotor v kampu, ki je imel skupne prostore, ki so jih sestavljali kuhinja (z mikrovalovko, toasterjem, grelcem vode, štedilniki, gorilniki, posodami, servetami…skratka ne rabiš nič svojega, samo iz štrcune prineseš futr in skuhaš), dnevni prostor s kavči in TV-jem in raznimi igricami in knjigami, računalniški kotiček, tuši in wc-ji, pralnico in sušilnico in jakuzzijem. Enak luksuz so nudili tudi hostli. Le da te je prišla postelja na suhem malce več – cca. 12-15 EUR za dorm. Ostale cene so se gibale nekje tako kot pri nas,  razen za servirano pijačo in jedačo je bilo treba odšteti malo več.

Na deževni strani

Za planiranje poti sem si sproti kupovala detajlne karte, v veliko pomoč mi je bila pa v Aucklandu kupljena knjižica Nigela Rushtona “Pedallers’ paradise”, ki te seznani z osnovnimi podatki po posameznih etapah (razdalje v km, višinski diagramčki, kje se da ustavit, prespat, kej pojest, kje so marketi, side tripi, avtobusne povzave). Nasploh do informacij ni bilo težko prit. V vseh večjih mestih imajo t.i. I-site, kjer so ti svetovali za prenočišče, izlete, znamenitosti, prodajali mape, imeli obešeno vremensko napoved, rezervirali prevoz in vse to z nasmehom in prijaznostjo.

Bejbe

Nasploh sem odšla domov z vtisom, da so “Kiwiji” pozitivni in dobrovoljni ljudje in da niso preobremenjeni z delom, da gredo radi domov in kej vržejo na raženj ali se zapodijo v vodo ali kakšen klanec, da niso obremenjeni z bajtami in avti, in da gre za ljudi, ki so verjetno zaradi redke poseljenosti vedno pripravljeni pomagati in nasploh izredno komunikativni. Niti enkrat nisem odšla iz še tako velike trgovine brez vprašanja: “How are you today?” in če sem odgovorila nazaj z “Fine. And how are you?”, je nakup vključeval še vsaj 10 minut klepeta.

Haast beach

 

 

 

 

 

Skratka res pravi kolesarski raj .

Kam? Spremembam naproti!

Po nekaj dneh, preživetih v odmaknjeni prekrasni Zadnji Trenti, praktično brez vseh sredstev obveščanja in nasploh še tako kot v časih naših babic, prvi delovni dan novega leta začnem z branjem tega…čtivo v hard verziji me čaka na pisalni mizi…z dopisom, pod katerega se je podpisal eden tistih, za katerega bi lahko rekli, da ima toliko, da se mu s tem ne bi bilo treba ukvarjat , pa se!!! : “priporočam prebrat!”, in preberem. Potem še malo pobrskam po netu, kar potrdi že davno spoznano o slovencih…da v še tako dobri stvari (pa se strinjam, da je tole res precej megleno in da bi lahko bilo bolj strokovno) vidimo samo napake in samo slabo! Ampak pri tej tematiki se meni zdi najslabše: NIČ!

In ja, nekateri že nekaj časa opozarjajo, da kopičenje materialnega in izkoriščanje narave v nedogled ne bo šlo. In če smo lahko tako hitro sprejeli kapitalistično miselnost, zakaj potem pesimistično mislimo, da se tja do 2050 ne bo nič spremenilo! Ali še pesimističneje, da se spremeniti sploh ni več moč.

Kolikokrat v teh dneh smo si zaželeli SREČNO…začnimo se torej posvečati sreči !!!!

Ko iz poletja priletiš v zimo

 

Pred enim tednom

Tole je napisano o tednu pred tem tednom. O tem tednu zdaj mi ni za zgubljati besed. Se trudim, kolikor me le pustijo, biti še pri prejšnem ;-) .

Pogled z "kraterja"

Divja cesta na Arthur Pass

Ja tist zadnji teden Nove Zelandije se je začel bolj klavno. Navduševanje nad bajkanjem na in iz Arthur Passa je odplavalo z dežjem. V soboto zjutraj sem se namreč usedla na bajk po enem dnevu uživanja v toplem in suhem zavetju Birdsong Backpackers Hokitika in kljub dežju, ki me je spremljal nepretrgoma praktično na celotni zahodni obali, odbajkala naprej. Kaj naj rečem, potiskanje padal ob katerem je voda rinila ven iz vsake pore čevljev vseh tistih 8 ur kolikor je nekje naneslo za premaganje 100 kmjev in cca 1000 višincev po sicer noro speljani cesti in v prekrasni naravi, mi ni ostalo ravno v spominu kot višek uživanja.  In ker je v nedeljo zjutraj zgledalo, da bo tudi 7 dan enako močno deževen kot preteklih 6 dni, in ker je sneg padal vedno bližje prelazu, in ker imajo tudi zavore na biciklu (že preverjeno) enkrat dovolj prijemanja v vodovju, mi dejstvo, da je pred mano 1000 višincev spusta, ob teh dejavnikih ni bilo več sprejemljivo. Človk mora vedet, kdaj je cajt za umik in kdaj stvari prenehajo biti zabavne. Da ne govorim o tem, da te ob vsem tem že cel teden draži vremenska napoved, ki kaže da je 100 km vzhodneje suho in sije sonce. Kaj naj rečem, v nedeljo sem pred Arthur pass store butnila bajk in sebe na bus in na štirih kolesih prispela v suh Christchurch.

Pred nevihto

Ob 9:30 pm

In modro ponedeljkovo nebo nad Christchurchom in na račun zaradi slabega vremena pridobljenih dni (plan je bil da na Arthurpassu skočim tudi na kakšen kucelj), me je že zjutraj spet pognalo na bicikl. Za zaključek sem si zamislila bajkanje po soncu, s ravno prav izzivalnimi vzponi in spusti, ob spremljanju modrine morja, z šotorenjem v divjih zalivčkih, ki jih je obljuljal cca 85 km oddaljen Banks Peninsula. In tako je tudi bilo, če izuzamem ponedeljkovo nevihto, ki se je razhudila ravno ko sem pribrcala v simpatično Akaroo. Sledil je dan spoznavanja živalic. Najprej sem ob sprehodu na Stony Bay Peak pregovarjala possuma naj se malce premakne s nad potjo štrlečega drevesa, zvečer pa šla v zaliv Pohatu opazovat pingvinčke. Potem pa še dva dneva kolesarjenja po soncu, vzpenjanja na panoramsko in samotno cesto, ki pelje po samem robu “kraterja” in spuščanje v zalivčke, kuhanje pred šotorom, namakanje nog v Pacifiku, skratka dopustniško.

Okains bay

Na Stony bay peak

Sledil je še dan sprehajanja po Christchurchu, potem pa dva dneva v večini preživeta na avionu in bum….zima. Že z aviona je bila videti Dalmacija zasnežena, jezerce na Cresu obdano z belino in v Benetkah nariti kupi snega in mrazzzz. Še dobr da sem na raznolikost zdej navajena in me tale toplota in dež pravzaprav niti ne nervirata .

Pozdrav z dezele dolgega belega oblaka

In je res oblacno. Vsaj na zahodni strani juznega otoka.

Ce je bil Bog (ali kdorkoli se ze podpisuje pod stvaritev imenovano Zemlja), kje radodaren z lepotami, potem je bil to na teh dveh otokih. Narava tukaj je nepopisno lepa, vecinoma se neokrnjena, redko poseljena in blazno raznolika. Tudi ljudje so fajn, taki odprti, komunikativni in prijazni, decki pa lepi, taki modrooki, svetlolasi hrusti .

Je pa uporaba kompjutra tukaj precej draga (1 ura te pride cca 3 eure), zato bom bolj kratka in samo tekstovna.

Zaenkrat me je pot vodila kaksen teden po severnem otoku, kjer sem nahitro bolj zaradi tranzita pocekirala mesta Auckland, Rotoruo in Wellington.Malce dlje sem se zadrzala v NP Tongaririo in si ogledala to vulkansko dezelo, pa ob jezeru Taupo, kjer sem si sposodila gorca in bajkala mimo Huka Fallsov do Aratiatie in se spotoma sprehodila se po Chraters of the moon. Potem pa odplula na juzni otok in si v Pictonu spet sposodila mtb in v dveh dneh odfurala Queen Charlotte trek v Marlborough Soundsih. Noro. Z ladjico se pripeljes v najbolj oddaljen zaliv Ship Cove, poves v katerem zalivu naj ti pustijo ruzak v katerem imas sotor in futr in pol vriskajoc po singelcah med zalivcki in po razglednih grebenih.

Potem sem mogla sibat v Christcurch, kjer sem bila dogovorjena za sposojo turnega bajka in pripadajoce opreme. In seveda sem ga ze prvi dan sprobala na bliznjih Port Hillsih, potem pa le obesila nanj kaksnih 20 kg krame in se opravila na pot proti goram. Ceste so me vodile najprej skozi pokrajini Canterbury in Mackenzie in ob jezerih Tekapo in Pukaki, podaljsanje do vasice Mt. Cook je bilo seveda samoumevno. Dezevna dneva sem izkoristila za obisk Hillaryevega muzeja in Tasmanovega ledenika. Potem pa naprej skozi Lindis pass do se enega jezera Wanaka. Tam sem potem tudi spremenila prvotni plan, po katerem naj bi sla nazaj ob vzhodni obali, da kljub svarilom, da je zahodna stran otoka precej neprijazna, tako zaradi dezja kot vetra in zato seveda tudi precej drugacna, odbajkam skozi Mt Aspring NP in cez Hasst Pass in ob Tasmanskem morju do Hokitike in se cez NP Arthur pass vrnem v Christcurch. Tako zakljucim krog okoli juznih alp in potem potrosim decembersko placo za bozicne nakupe .

Zaenkrat svarila kar drzijo, namrec trenutno v vasici imenovani Franz Josef po bliznjem ledeniku scije kot noro. Tako da znava jit s kolesom v cetrtek kar na bus, ce se intenziteta padanja vsaj rahlo ne zmanjsa.

Bodite dobro, uzivajte v teh decemberskih dneh in Kia Ora z Nove Zelandije.